Andreja, simpatična Ajdovka, za katero je značilen njen »wajdušna« naglas, je pred dvema sezonama kot meteor zablestela v slovenski ekipi svetovnega pokala. Brezkompromisna borka, ki se je sedem let iskala v takšnih ali drugačnih snežnih zametih, je končno pokazala, iz kakšnega testa je. Po pričakovano slabšem začetku sezone, saj se je na tekmovanja vrnila po letu in pol, je na zadnjih tekmah vsaj približno ujela pravo linijo na smučeh. Pričakovanja vseeno niso visokoleteča. »Zelo težko napovedujem, kaj bo na tekmah v Kranjski Gori. Res je, da sem zelo stroga do sebe. Zelo redko sem zadovoljna. Lani me tu ni bilo in se mi kar pozna, da sem manjkala toliko časa,« je na začetku razmišljala Slokarjeva.
V soboto bo minilo natanko šest let od takrat, ko je Andreja prvič nastopila na tekmi svetovnega pokala. Na veleslalomu v Kranjski Gori se s startno številko 66 ni uvrstila v drugo vožnjo. »V teh šestih letih od takrat do danes sem zbrala okoli 36 startov v svetovnem pokalu (41 jih je; op. p.), tako da se ne morem ravno pohvaliti s številnimi nastopi. Mislim pa, da jih bo v naslednjih letih precej precej več. To pa je edina stvar, ki jo lahko napovem za naprej. Na žalost ali pa na srečo,« je Andreja pogledala nazaj in naprej.
Tekma v Kranjski Gori je vedno posebna, saj je domača, pred domačimi navijači. Zdi se, da slovenska dekleta takšno tekmo potrebujejo, da jih bodo navijači ponesli, potem pa se lahko zgodi premik in graf rezultatov se začne dvigovati. »V svetovni pokal sem prišla, ko je bilo vse na pol zaprto zaradi kovida. Gledalcev na tekmah ni bilo. Sezona in pol, v kateri sem tekmovala v svetovnem pokalu, je bila brez gledalcev, tako da sploh ne poznam vzdušja na domačih tekmah. Res sem tu startala pred šestimi leti, a nekaj povsem drugega je, če startaš bolj spredaj, kot bom zdaj, ali pa čisto na koncu, kot sem takrat. Vesela sem, da bom končno startala na domači tekmi. Po eni strani čutim kar velik pritisk, saj me bodo gledali ljudje, ki jih poznam in za katere nisem navajena, da so na tekmah. Po drugi strani pa mi je zelo všeč navijanje, publika v ciljni areni ... Sem kar malo radovedna, kako bo,« se je razgovorila Slokarjeva, kar ji niti ni posebej težko.
Andreja bo imela torej kar nekaj svojih, primorskih navijačev. »Drži. Na začetku sem mislila, da jih bo zelo malo, a bolj ko se je tekma bližala, več jih je reklo, da pridejo. Očitno jih bo torej kar nekaj,« je pojasnila Andreja, ki je boljša v slalomu (ta bo v nedeljo) kot v veleslalomu, ki bo na sporedu prvi dan, v soboto. »Zelo rada bi rekla, da bom svoje navijače razveselila že v soboto. No, lahko se zgodi tudi to, ampak ... Ne, da v veleslalomu smučam slabo, toda včasih je treba biti realen in si priznati, kako je. V tem trenutku vrhunskih veleslalomskih rezultatov nisem sposobna doseči. Na žalost. V našem športu pa je tako, da ti hitro lahko posije sonce in se vse obrne na glavo, na bolje. Zelo si želim, da bi se meni to zgodilo ta konec tedna, a moram biti realna. Povsem vrhunskih rezultatov v tem trenutku nisem sposobna,« je bila Andreja kot vedno zelo realna in iskrena.
Vsekakor pa se njena forma vzpenja, tako v veleslalomu kot v slalomu. »Res je težko priti nazaj na vrhunsko raven. V tistem letu dni, ko nisem trenirala, so vsa druga dekleta trdo trenirala in tekmovala. Povsem normalno je, da jih ne lovim tako hitro, kot bi si morda želela. V veleslalomu se vidi, da si še ne zaupam povsem, sem pa naredila velik napredek od tiste veleslalomske vožnje v Söldnu. V slalomu pa se napredek vidi veliko hitreje kot v veleslalomu,« je namignila Andreja.
Seveda bodo pričakovanja gledalcev, navijačev in vse javnosti velika. Vsi bi najraje videli, da na domačih tekmah zmagujejo samo slovenska dekleta. »Tudi me bi si želele doma samo zmagovati. Potrudile se bomo, potem pa bomo videli. Če ne letos, pa drugo leto. Imam tak značaj, da nikoli ne popustim. Če nisem popustila oziroma se vdala v sedmih letih, ko nisem imela nobenega rezultata, ne mislim niti zdaj. Vse se bo zgodilo prej kot to,« je bila jasna in odločna Ajdovka, ki ji celo bolj ležijo strmine kot položni deli prog. In proga na poligonu v Podkorenu je precej bolj strma kot tista v Mariboru. »Meni bolj ustreza strmina. Na ravnini že nekaj let poskušam pridobivati hitrost, pa mi nekako ne uspe. Precej lažje mi je na strmini, ker si upam in upam si narediti pravi zavoj, kar mi prinese prednost. Je pa škoda, da se ne da tekmovati v Mariboru. Tam sem dirkala le enkrat. Vesela pa sem, da je tekma ostala v Sloveniji. Res je lepo imeti eno domačo tekmo.«
Pred mesecem se je v žensko reprezentančno ekipo vrnil stari Andrejin trener Boštjan Božič, skupaj z vodjo ekipe Mitjo Kuncem. Slednji skrbi za Ano Bucik, Božič pa za Slokarjevo.
»Z Boštjanom res dobro sodelujeva. Mislim, da se je to pokazalo že prej, ko sem z njegovo pomočjo prišla od prgišča točk evropskega pokala do zmage v svetovnem pokalu. To je dober pokazatelj, kako dobro sodelujeva. Razumemo se in delamo dobro, kar je najbolj pomembno. Tudi moje smučanje je zdaj boljše. Res sem vesela, da sva začela spet delati skupaj,« je končala Slokarjeva, ki bo seveda naredila vse, da na podkorenski strmini pokaže največ, kar zmore v tistem trenutku.
