Po igrah v Pekingu ste Jerneja pohvalili predvsem za njegov pristop, čeprav se rezultatsko ni ravno izšlo po pričakovanjih. Je vendarle ostalo nekaj grenkega priokusa?
Glede na svetovno prvenstvo na Norveškem, kjer je Jernej zasedel sedmo in četrto mesto, so bila pričakovanja res nekoliko višja. Realnost je bila uvrstitev do desetega mesta, saj velja upoštevati, da je bil tudi na letošnjih igrah najmlajši tekmovalec v svoji kategoriji. Smučanje je šport, v katerem se ti napaka lahko hitro primeri, pri sedečih smučarjih še toliko bolj. No, če ne greš na vso moč, tudi ne moreš poseči po najvišjih mestih. Vedno je pač treba tvegati in verjamem, da se bo enkrat izšlo tudi njemu. Računam, da se mu že prihodnje leto na SP v Åreju, predvsem pa na naslednjih paralimpijskih igrah v Cortini, obetajo višji rezultati. Cilj je, da prej ali slej na velikih tekmovanjih pade kolajna.
Zagotovo svoje naredijo tudi izkušnje, ki jih Jerneju vendarle še primanjkuje.
Vsekakor. Izkušenj še nima veliko. Vedeti moramo, da je šele zadnja tri ali štiri leta v normalnem procesu treniranja. Vmes je imel veliko težav z boleznimi, nekaj je bilo tudi poškodb. Za sabo ima bistveno manj smučarskih dni kot ostali konkurenti in prav pri tem izkušnje naredijo svoje. Nekaj je še vedno težav z organizacijo oziroma financami, zaradi česar se ne moremo udeleževati vseh tekem svetovnega pokala. Vseeno gredo stvari iz leta v leto na bolje. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil številnim prijateljem, ki mi pomagajo pri organizaciji, smučeh ... Elan nas že šest let oskrbuje s smučmi, tu sta tudi naša priznana strokovnjaka za smuči Slavo Mulej in Jure Hafner, ki brezplačno skrbita za moje smuči. Organiziranost imamo, kot jo imamo, paralimpijski komite se zelo trudi, a smo v primerjavi z drugimi vodilnimi nacijami še vedno v primanjkljaju, predvsem finančno. Ko je v Kranjski Gori sneg od decembra do konca marca, pa ima Jernej najboljše razmere na svetu, saj lahko treniramo tudi z drugimi ekipami in našo alpsko reprezentanco. Če bomo poleti in jeseni še nekaj dodali na švicarskih ledenikih, sem prepričan, da bo Jernej kmalu kandidat za najvišja mesta. Upam, da bomo že za naslednjo sezono pri njem dodali še superveleslalom.
Kaj pa podpora Smučarske zveze Slovenije? Obstajate tudi zanjo?
Pod smučarsko zvezo za zdaj še ne spadamo, tako da Jerneja financira paralimpijski komite. Kot slišim, naj bi od maja tudi parasmučanje prišlo pod okrilje Fisa. Računam, da bo potem tudi več sodelovanja s smučarsko zvezo. Sem pa zvezi, kjer sem bil nekoč trener, zelo hvaležen za sodelovanje na osebni ravni, saj smo od njih dobili veliko stvari, od opreme naprej. Nimamo pa še tistega, kar nam morda najbolj primanjkuje. Smučar potrebuje kombi, ki ga sicer občasno dobim od paralimpijskega komiteja, a so tu pogosto težave.
Kako je sploh prišlo do sodelovanja z Jernejem?
Poučujem športno vzgojo na Gimnaziji Jesenice in Jernej je naš dijak. Tako je tudi nastalo to sodelovanje. Pri Olimpijskem komiteju Slovenije so kontaktirali z mano, ali sem prijavljen pomagati, in zdaj se je to razvilo do te mere, da mi vzame veliko prostega časa. Lahko se samo zahvalim ženi in otrokom, da to tolerirajo, kot tudi kolegom na šoli, ki nadomeščajo mojo odsotnost. Res pa je, da to na neki način gimnaziji ustreza, saj smo zaposlitve obdržali tudi zanjo. Paralimpijski komite je tako dobil trenerja in je to pokrito. K sreči imam poznanstva, da si to lahko privoščimo, brez tega ne bi šlo. Gre torej za začaran krog, kako bo naprej, pa bomo videli. Jernej letos zaključuje gimnazijo, a verjamem, da bomo neko rešitev vendarle našli.
V preteklosti ste delali tudi kot trener v ženski reprezentanci alpskega smučanja. Kakšna je največja razlika med treniranjem smučarjev in parasmučarjev?
Na SZS sem za žensko B-reprezentanco kot trener evropskega pokala delal med letoma 1998 in 2002. Prvi dve leti je bila z mano tudi Tina Maze, ki je kot petnajstletnica v francoskem Val Thorensu decembra 1998 dosegla svojo prvo zmago na tekmi Fis. Razlike v treniranju smučarjev in parasmučarjev zagotovo obstajajo. Pri slednjih je prvi kriterij, da je dostop na smučišče sploh mogoč in urejen. Prav tako morajo biti za invalide urejeni toaletni prostori, brez tega preprosto ne gre. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem preučil vso potrebno logistiko. Lahko pa rečem, da nam gredo tako pri nas kot v Avstriji zelo na roke in pomagajo, kjerkoli je mogoče. Če je volja, se da vse.
In kaj pri svojem varovancu najbolj cenite? Ima kdaj tudi kakšne "muhe"?
Pri Jerneju nesporno najbolj cenim njegov pogum. Seveda ima tudi "muhe", a kateri vrhunski športnik jih nima? Dela dobro in želje mu resnično ne manjka. Upam, da bo letos uspešno opravil maturo. Ne bo preprosto, a verjamem, da bo premagal tudi to stopnico, ki mu bo pri športu zgolj v pomoč.
