Andreja in Marko, kako bi se na hitro predstavila?
Andreja: Kot mlada nadobudna športnica sem se tako kot večina mojih mladih sokrajanov (v tistih časih) ukvarjala s smučarskim tekom in bila v tej disciplini tudi najmlajša udeleženka OI v Sarajevu. Zelo mlada sem se poročila, imam sina in hčerko ter dva čudovita vnučka. Po končani smučarski karieri sem se posvetila družini, študiju in poslovni karieri. Sem direktorica največjega računovodskega servisa v Sloveniji, Vizija računovodstvo, d. d., z več kot 100 zaposlenimi. Na svoje čudovite sodelavce sem zelo ponosna, saj skupaj – zmoremo vse. Reševanje računovodskih in davčnih zagat mi je prava strast. Sicer pa bi lahko rekla, da je šport vseh vrst (pred nekaj leti sem se spoznala tudi z motokrosom) moj velik prijatelj že vse življenje. Tisti, ki me poznajo, lahko opazijo, da me bolj privlačijo zimski športi. Trenutno je moj šport številka ena curling. Je pa res, da se tudi smučarskemu teku nisem odpovedala in že pridno treniram za Vasaloppetu na Švedskem, 90 kilometrov klasika … Moj moto je Goethejev rek Nič ni pomembnejše od današnjega dne.
Marko: Sem univerzitetni diplomirani inženir strojništva, rojen sem v Sarajevu, kjer sem živel do svojega 25. leta, kar pomeni, da imam kar nekaj prirojenega olimpijskega duha. V času OI v Sarajevu sem imel 18 let in sem jih doživel v polnem blišču. Zaradi vsem znane vojne sem v Slovenijo prišel leta 1992. V Ljubljani sem ponovno študiral in pridobil še eno diplomo strojnega inženirja. Večino prostega časa sem porabil za glasbo, predvsem za petje v pevskih zborih in igranje kitare. Z glasbo sem se nekaj časa celo preživljal. Dodatno sem se ukvarjal tudi z manekenstvom. Zdaj pa lahko rečem, da že več kod 20 let delujem v svoji stroki, to je v razvoju in tehnologiji. Vesel sem, da imam čudovito družino z dvema čudovitima otrokoma. Poleg curlinga se za hobi ukvarjam tudi z odbojko in smučanjem. Bi pa želel povedati še to, da sem se za curling navdušil že pred 10 leti in od takrat aktivno sodelujem pri vseh pomembnejših curling projektih v Sloveniji.
Tokrat sta prvič zastopala Slovenijo na mednarodnem turnirju. Ali nam lahko povesta, kakšni so bili vajini občutki?
Alenka: Počutila sem se kot pred IO v Sarajevu. Visoko motivirano, z veliko odgovornostjo in ponosom, da nosim dres (tokrat) s slovenskim grbom.
Marko: Občutki so bili čudoviti. Od priprav, ko sva z Andrejo izvedela, da bova zastopala Slovenijo, do tekmovanja. Zanimivo je, da sva za najin izbor izvedela samo kakšen mesec in pol pred tekmovanjem. Evforija se je začela in nadaljevala s pripravami … Izpolnjevanje obveznosti do tekmovanja v Erzurumu (Turčija), kot tudi izpolnjevanje pogojev za eventualni nastop na OI v Pekingu, nakup dresov slovenske reprezentance, iskanje sponzorjev, kup obveznosti ... Če k vsemu temu pripiševa še slabe razmere za trening curlinga na ledu v Ljubljani, bi lahko rekel, da sva bila izjemno uspešna. Trudila sva se na vso moč, na vseh področjih, trenirala sva v Ljubljani, nekajkrat tedensko tudi v Planici … Želja in motivacija, da pripeljeva Slovenijo na OI, sta bili res močni.
