Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
(mf)
(mf)
26. 08. 2021 · 10:10
11:56
Deli članek:

Curling: V slogu filma Ledene steze

WCF
Gregor Rigler

Gregor Rigler je edini slovenski šolani mednarodno priznani sodnik v curlingu. Hkrati je tudi večletni sekretar Curling zveze Slovenije in trener curlinga. Temu športu je predan z dušo in telesom.

Kako ste prišli v curling in kaj za vas pomeni ta plemeniti šport?

Zgodba o nastanku prvega curling kluba in zveze je tako zanimiva, da jo je vredno zapisati. Bilo je 3. marca ob 6.30 zjutraj, ko sem z neznane številke prejel sms-sporočilo: "Dejmo ustanovit Curling klub Ljubljana." Čeprav mi je bila ideja všeč, ji nisem pripisoval večje pozornosti. A ves dan sem imel v glavi "curling, curling, curling", zato sem popoldne poklical na številko in ugotovil, da je na drugi strani Marko Šinkovec, sošolec iz osnovne šole, ki ga nisem videl 28 let. Beseda je dala besedo, zazvonilo je še nekaj telefonov in ideja se je razširila kot požar v gozdu. Denis in David Stonič, Marijan Kremžar in še mnogi drugi so bili navdušeni. Videti je bilo, kot da smo prižgali vžigalico in zanetili požar. A takrat se nismo zavedali, da gori po vsej Sloveniji, na Jesenicah, v Mariboru. Leta 2010 je bila v svetovno zvezo včlanjena že večina evropskih držav in Slovenija je bila ena redkih črnih lis na zemljevidu. Problem je bil predvsem v tem, da takrat nihče niti vedel ni, kako se ustanovi klub, in športniki smo bili večinoma samo v rekreativnem pomenu. A kjer je volja, tam je pot in naslednji dan smo imeli ustanovno skupščino Curling kluba Ljubljana, v petek, 5. marca, pa smo vlogo nesli na upravno enoto. Tam pa dve presenečenji – kot vedno ena dobra in ena slaba novica. Dobra je bila ta, da nam je prijazna upravna delavka razložila, da za ustanovitev zveze potrebujemo samo dva kluba, in še isti dan je bil ustanovljen tudi Curling klub Zalog ter vložena vloga za ustanovitev Curling zveze Slovenije. Slabša je bila ta, da kluba in zveze nismo mogli registrirati pod imenom curling, saj beseda ni obstajala v slovarju slovenskega knjižnega jezika. Tako smo se registrirali pod imenom Društvo za balinanje na ledu in takoj odvihrali na Inštitut Frana Ramovša za slovenski jezik. Tam so nam v nekaj dneh izdali potrdilo, v katerem je bilo zapisano, da se bo beseda curling pojavila v naslednji izdaji slovarja. Upravna enota Ljubljana je 25. marca 2010 izdala potrdilo o vpisu Curling zveze Slovenije v register društev in ta dan je uradni rojstni dan zveze.

V istem času, ko smo v Ljubljani ustanovili zvezo, so po Sloveniji rasli curling klubi. Največje presenečenje za nas iz "močvirja" je bilo, da je bil prvi curling klub v Sloveniji ustanovljen mesec dni pred ustanovitvijo zveze. To je bil Curling klub Maribor, ki so ga ustanovili že februarja 2010. Na štajerskem koncu sta bila v istem letu ustanovljena še dva kluba, Curling klub Ruše ter Curling društvo Ptuj. Njun namen je bil aktivno sodelovanje pri zimski univerzijadi v Mariboru leta 2011, kjer bi moral biti na sporedu tudi curling. Odpoved univerzijade je vplivala na to, da kluba danes nista več aktivna. Mirovali pa niso niti na gorenjskem koncu, kjer je skupina navdušencev ustanovila Curling klub Jesenice in zelo resno pristopila k uveljavljanju curlinga na severozahodu Slovenije. Danes je v zvezi devet klubov in Slovenija se udeležuje vseh tekmovanj v organizaciji Svetovne curling zveze.

Cilj vsakega športnika so olimpijske igre. Kakšna je bila vaša pot do tja?

Najprej naj poudarim, da sem sodeloval na paralimpijskih igrah v Pjongčangu, in ne na olimpijskih. A vse skupaj malo spominja na znani film Ledene steze, ki je nastal v produkciji ameriške filmske družbe Walt Disney. Za tiste, ki filma ne poznate, naj povem, da govori o nastopu jamajških tekmovalcev v bobu na olimpijskih igrah v Calgaryju leta 1988. Mogoče je bil povod film, mogoče kaj drugega, a vodilna nit vseh, ki smo sodelovali pri zagonu curlinga v Sloveniji, je bila enaka: gremo na olimpijske. In to z metlo v roki. Sam sem zelo hitro dojel, da sodelovanje s curling ekipo na olimpijskih igrah zahteva najprej in predvsem pogoje za treniranje na pravem curling ledu. Hitro je postalo jasno, da bo pot do ledene dvorane, namenjene izključno curlingu, dolga in trnova. Glede na to dejstvo in izredno mednarodno konkurenco v curlingu se je sodelovanje na olimpijskih igrah hitro oddaljevalo, a ker se Slovenci pregovorno ne damo in za nas ne obstajajo problemi, ampak izzivi, se je pot na paralimpijske igre našla, kjer sem nastopil oziroma sodeloval kot mednarodni sodnik.

Kako lahko posameznik postane curling sodnik?

Pot je precej dolga in zahteva veliko volje in časa. Leta 2012 sem se udeležil seminarja 1. stopnje v organizaciji Svetovne curling zveze, ki je potekal v nemškem Fussnu. Po opravljenem tečaju sem moral voditi par domačih prvenstev in tako sem lahko leta 2014 končal 2. stopnjo seminarja za sodnike, s tem pa pridobil pravico sojenja na tekmovanjih svetovne zveze. Leta 2015 sem premierno sodil na svetovnem prvenstvu mešanih moštev v Bernu v Švici in potem še na petih drugih svetovnih prvenstvih, kjer sem si s svojim delom prislužil sojenje na paralimpijskih igrah v Pjongčangu marca 2018.

Sodelovali ste na olimpijskih igrah; kakšni so vaši spomini nanje?

Gre za neprecenljivo izkušnjo in lahko povem, da so same paralimpijske igre ravno tako navdihujoče kot olimpijske, saj so uvodne in zaključne slovesnosti izpeljane v enakem obsegu, sama tekmovalnost pa je med parašportniki včasih še na višji ravni. Je pa delo sodnika v curlingu mnogo napornejše, kot je videti na prvi pogled. Tekme na najvišji ravni trajajo dve uri in pol in sodnik večino časa presedi na stolu ob progi, na kateri sodi. Največji problem predstavlja ravno dveinpolurno sedenje ob stalni osredotočenosti. V curlingu je vloga sodnika precej drugačna kot v drugih športih. Sodnik ne teče po igrišču kot v drugih športih, večino odločitev pa sprejemajo igralci sami v duhu curling "spirita" oziroma curling "fair playa." Sodnik igralcem pojasni, katera pravila lahko igralci uporabijo v primeru prekrška. Zato mora celotno tekmo vseskozi zbrano spremljati igro in točno videti, kaj se je zgodilo, da lahko igralcem pravilno svetuje. Osredotočenost sodnikom, sploh mlajšim, res povzroča največ težav, posebej ob dejstvu, da sodnik sodi tri od štirih tekem, ki so odigrane na dan, da se njegov delavnik začne ob šesti uri zjutraj in po navadi zaključi okoli polnoči in da je treba v takem tempu zdržati 7 do 10 dni, kolikor traja posamično tekmovanje.

A vendarle gre za neprecenljivo izkušnjo. Kot sodnik dobiš vpogled v zakulisje, sodeluješ pri oblikovanju predlogov sprememb pravil in res dobro spoznaš svet curlinga. Hkrati si pridobiš status pri tekmovalcih in v sami organizaciji svetovnega curlinga. Kot sodnik sem dobil veliko prijateljev po vsem svetu in danes skoraj ni dela sveta, kamor bi potoval in me ne bi toplo sprejeli. Ta del in potovanja ter odkrivanje neznanih delov sveta so me še dodatno navdihovali in spodbujali pri sojenju v curlingu. A prišli so novi izzivi in sojenje na mednarodni ravni sem začasno prestavil v "ler."

WCF
Gregor Rigler med delom