Petra Majdič je v pogovoru spletno stran Audi.si razkrila, od kje je črpala moči za tisti nečloveški podvig na olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010, ko je s petimi zlomljenimi rebri in predrto popljučnico junaško pritekla do brona.
Začelo se je z razočaranjem na svetovnem prvenstvu v Libercu, kjer jo je bolezen stala kolajne ... “Seveda so olimpijske igre za vsakega športnika vrhunec, je bilo pa za mano še veliko razočaranje leto prej na svetovnem prvenstvu v Libercu na Češkem. Veljala sem za favoritinjo, a sem dan pred tekmo zbolela za trebušno virozo in celo noč bruhala. To te izčrpa, ampak čutila sem, da moram na start, se borila z vso močjo in končala na devetem mestu. Nisem želela, da se razve za bolezen, češ da iščem izgovore, ampak mediji in komentatorji na spletu so me praktično 'ubili'. To je bila ena krutih življenjskih lekcij. Po padcu v Vancouvru sem si rekla, da se ta zgodba ne sme ponoviti, pa čeprav so vsi videli padec,” je za omenjeni portal povedala Majdičeva in nadaljevala: “Potem je bila še ekipa. Skupaj smo delali pet let, poznala sem njihove življenjske zgodbe, družine, zato sem čutila še večjo odgovornost. Bila je kombinacija pripadnosti ekipi in brezupa. Vedela sem, da bi nastop na naslednjih olimpijskih igrah pomenil še štiri leta psiholoških borb na vseh frontah in da je tisto leto edina priložnost. Vedela sem tudi, kaj pomeni olimpijska medalja za tek na smučeh, da bo odprla nove poti za moje zanamce. Me je pa življenje do tistega trenutka toliko naučilo, da če vztrajaš in dovolj dolgo dobro delaš, si nagrajen. In enostavno sem se takrat pobrala in šla.”
