Konkurenta, prijatelja, vrstnika. Tako bi lahko opisali odnos Simona Ammanna z Robertom Kranjcem. Oba sta v karieri preživela ogromno lepih trenutkov, a tudi precej gorja. Planica pri tem ni izjema. Zato si nismo mogli pomagati, da Švicarja ne bi pocukali za rokav ter ga povprašali o Kranjcu in Planici, kamor se tako rad vrača.
"Tale letošnja Planica je kar nora," je začel pogovor simpatični in vedno nasmejani Simon Ammann. "V prvi seriji treninga sem res skočil noro daleč. Kar malce mi je zabilo noge. Bil sem tako hiter in imel toliko višine, da so me stegna po pristanku kar pekla. Nisem si upal leteti do konca. Pravzaprav sem razmišljal, da bi prvi polet izpustil, ker je takrat snežna površina zelo trda. Potem je bilo precej bolje, ko je vse skupaj mehkejše. Zame je lažje pristati na mehkem," je po poletu, dolgem 243 metrov, v četrtek v smehu razlagal eden najboljših skakalcev vseh časov ter štirikratni olimpijski prvak iz Salt Lake Cityja in Vancouvra. Švicar velja za zelo dostopnega smučarja, zato se je z veseljem odzval na krajši pogovor z zgoraj podpisanim in razkril marsikaj zanimivega o dogajanju na letalnici, o svoji karieri, ki se (še) ne izteka, ter seveda o za nas in vas najpomembnejšem – koncu kariere Roberta Kranjca, s katerim si delita letnico rojstva in kar nekaj skupnih prigod s skakalnic po vsem svetu.
PRESENEČEN OB SLOVESU VRSTNIKA
Bil je kar presenečen, ko je slišal, da leteči Kranjčan končuje kariero. "Pravzaprav sem to slišal šele v Planici. Težko je verjeti in sprejeti; navsezadnje je bil moj letnik (smeh). Ampak sam zaradi tega ne bom preveč razmišljal o svoji upokojitvi," je o Kranjcu sprva pripomnil Ammann, potem pa je sledil sijajen odgovor na to, kako ga je videl med svojo kariero. Njegove besede so le potrdile, kakšen garač in človek s srcem je bil 37-letni letalec. "Zanj je nekaj najlepšega, da lahko kariero zaključi ravno v Planici. Vedno je bil genialen letalec. To je njegova največja lastnost in znanje, da lahko tako agresivno leti, je izpopolnil do potankosti. Tudi njegov naslov svetovnega prvaka leta 2012 v Vikersudnu je bil popolnoma zaslužen, ker je bil s temi dolgimi poleti preprosto najboljši. Poleg tega pa morate vedeti še nekaj: Bil je zares velik borec, garač. Iz vseh teh let se najbolj spominjam olimpijskih iger v Sočiju, ko se je moral na vrh skakalnice podati tako rekoč z berglami. Morda bi bilo bolje, da bi ga navzgor potisnili kar na vozičku, tako slabo je bilo takrat z njegovo nogo. Komaj je stal na njej, hoditi tako ni mogel, a za svoje moštvo je in bi naredil vse. Slovenci so imeli takrat strašansko željo po kolajni. To je bilo zelo zanimivo spremljati. Po tem vidite, koliko je v smučarskih skokih dodatne energije. Koliko lahko človek iz sebe iztisne v želji po čim boljšem rezultatu. Robija se bom spominjal po tem. Seveda mu želim, da bo tudi po upokojitvi tako vesel, kot je bil med kariere." Je tem besedam sploh še treba kaj dodati?
SAM NE BO ODŠEL KOT KRANJEC
Je pa Švicar v nasprotju z Robijem storil dovolj, da se je uvrstil na včerajšnjo popoldansko tekmo. Nasploh je bil v letošnji sezoni Švicar kar uspešen, še posebej proti koncu sezone. Na norveški turneji je skupno zasedel šesto mesto, v Vikersundu skočil med deseterico, zato je v dolino pod Poncami prišel izjemno razpoložen in samozavesten, da lahko poleti daleč. Tudi zanj je Planica nekaj posebnega. "Je posebna, a tudi težka. Lani je bila zame zelo naporna, saj nisem bil v takšnem ritmu kot letos. Preprosto nisem našel pravega zagona, prave energije za polete. Ampak takrat mi ni šlo niti v Vikersundu. Nisem se našel. Letos pa sem zelo dobro začel v Vikersundu. Nasploh sem se letos pošteno spočil tudi med poleti doma, zato sem poln energije pričakal zaključek sezone. Ko sem opravil prvi polet tukaj ... Uf, kako me je odneslo. Mislil sem si 'vau, kako me je odneslo'. Neverjetno. V tem je bilo veliko adrenalina. Morda bi bilo za moja leta bolje, če bi šel korak za korakom. V kvalifikacijah mi je nato malce preveč premetavalo smuči. Raje sem mirnejši v zraku," je kar razpredal in razpredal Ammann, ki ga ni bilo mogoče ustaviti, ko je govoril o svojih poletih in preljubi Planici. Potemtakem bi bilo tudi zaključiti kariero zelo težko, mar ne? "Nimam pojma, ne želim preveč razmišljati o tem. Menim, da moram biti v skokih stoodstotno osredotočen do konca. Ko bo v nedeljo vsega konec ... Sam ne potrebujem slovesa, zaključka; najbrž bom sredi gozda spisal sms in ga poslal naokoli. V smučarskih skokih so pred nami težki časi, zato bom zdaj le letel, o vsem skupaj pa razmišljal pozneje. Kdo ve, morda bom naslednje leto spet tukaj," je pristavil simpatični in nasmejani Švicar. Nedvomno bi ga zvesti planiški gledalci z veseljem spet spremljali na slovenskem športnem prazniku številka ena.
