Prav posebno zgodbo na preizkusu letalnice je spisal Ernest Prišlič. Nesrečnik, ki je v začetku decembra leta 2016 utrpel hude poškodbe glave in grd zlom noge, potem ko ga je pri teku v Planici povozil uslužbenec Nordijskega centra Planica. Ernesta je čakala dolga rehabilitacija, ob kateri nihče ni vedel, ali se bo sploh vrnil na skakalnico. No, mladenič je imel povsem drugačne načrte. Verjel je vase in storil vse, da bi spet skakal. Najprej v celinskem in pokalu FIS, dokler ga tri leta po zares izjemnem poletu na preizkusu letalnice (246,5 metra) pot ni tako ali drugače spet zanesla na kraj 'zločina'.
Čestitke za ta polet. Kako je poleteti po vsem tem času in vseh teh izkušnjah, ki jih imate za seboj?
Ja … Drugi skok je bil v redu, ampak res je bilo težko … V zadnjih dveh dneh mi ni bilo lahko. Pa vem, da znam skakati, saj to delam že 20 let. Toliko slabih stvari sem videl in vem, da ne smem iti na silo.
Ste si kdaj po nesreči ter dolgi in zahtevni rehabilitaciji predstavljali, da boste spet leteli?
Sam sem vedno vedel, da bom, toda prepričati sem moral določene druge ljudi. Jim dokazati, da bom. Jaz bi na vsak način skakal, letel, četudi se drugi ne bi strinjali. Bi pa ponoči prišel sem in skakal na skrivaj. Bil sem stoodstoten, da bom spet skakal, ker sam pri sebi nisem občutil nikakršnih razlik. Ampak so nekateri ljudje, ki …
Jih je bilo strah za vas ali niso verjeli?
Ne vem. Ne gre toliko za to, da ne bi verjeli vate. Pač je velika odgovornost nekomu spet dovoliti skakati. Kdo bo prevzel odgovornost, kdo bo obračal to odgovornost sem in tja. Glava je bila poškodovana in o tem zdravniki nič ne vedo. Saj ne pravim, da zdravniki niso pametni, daleč od tega, da ne bo kdo narobe razumel. Ampak o glavi vedo najmanj. In prevzeti odgovornost na tem področju je velik korak. Kapo dol zdravniku medicine športa iz Celja Sašu Djuriću, da jo je prevzel in da sem lahko spet tu.
Veliko olajšanje?
Vsekakor. Mentalna rehabilitacija je bila najtežja, je bila kar borba, sicer pa težav ni bilo.
Potem pa je prišla zelena luč …
In sem šel skakat. Seveda ne takoj na tako veliko napravo, ampak na manjšo. Zame je bila vsaka super, samo da je bila.
Kakšna pa sta bila poleta tukaj na preizkusu?
Pri prvem nisem užival. No, užival sem, saj sem si želel občutiti ta adrenalin. Da veš, da živiš. Pri prvem sem užival manj, v drugem toliko bolj. Sicer me malo žre, ker me ni odneslo tako, kot me lahko, in sem upal, da me bo, ampak ne morem pričakovati kaj več. Sem čisto vesel, v bistvu sploh ne vem, koliko sem skočil.
Skočili ste 201 meter.
Vrhunsko! To je bil moj življenjski cilj, leteti še enkrat čez 200 metrov, zaradi mene lahko ’dile’ kar v kot postavim.
Pa jih boste? Boste še skakali?
Ne vem. Nisem še prepričan. Malo sem razmišljal v to smer, tudi star sem kar dosti. Če v tem športu nisi res vrhunski, kot so nekateri fantje v Sloveniji, se težko preživljaš. B-ekipa je na meji, sam pa niti v B-ekipi nisem blestel, tako da s takšno sezono pri 25 letih ne morem razmišljati o čem dobrem za naprej. Prepustil se bom toku. Iščem sponzorje, morda se kdo najde, da da kakšno nalepko na smuči. Če bi se kaj dogovorili, bi z veseljem nadaljeval, ampak bomo videli. Do takrat naj teče voda. Sam uživam, kolikor se da, kaj bo prinesla prihodnost, pa bomo videli.
