Nekoč ste dejali, da ne marate vprašanj o svojem počutju. Toda zdaj je vendarle primeren čas.
Počutje je zdaj kar normalno in stabilno. Ni razlogov, da bi bil ravno vzhičen, žalosten ali razočaran. Tako nekako srednje.
Nismo vajeni, da ste v tem obdobju neaktivni oziroma da morate toliko mirovati. Kako težko vam je zaradi tega?
Nisem bil vajen mirovanja, toda po kakšnem mesecu dni se kar navadiš. Potem je težko spet začeti migati. Ko si enkrat spet v pogonu, je vse lažje in normalno. Na začetku je težko, ko moraš samo ležati in ti vsi govorijo: »Drži nogo v zraku. Drži nogo v zraku.« In odgovarjaš, da seveda boš, in naprej sprašuješ, ali je res treba to toliko časa početi. »Seveda moraš,« odvračajo. Na tistem kavču ti potem zmanjkuje idej.
Je pa počitek vseeno prijal, mar ne?
Uf, počitka je bilo zares veliko. Res že dolgo nisem bil fizično izmučen. Dolgo se mi ni zgodilo, da ne bi bil doma zvečer mrtev.
Kje bi bili v tem trenutku, če bi vse potekalo po načrtih, brez operacij, brez terapij ...
Glede na to, da je ura okoli poldneva, bi najbrž sedel za mizo in se posvetil kosilu. Sicer pa je bil v začetku priprav načrt, da bi skakal v Einsiedelnu in Courchevelu, v teh tednih pa bi imel prosto, konec septembra bi znova tekmoval. Žal se je vse podrlo. Na srečo ni bilo visoko postavljenih ciljev za poletno sezono, da bi moral biti med najboljšimi tremi ali kaj podobnega. S tega vidika nisem veliko izgubil, zato se nimam za kaj živcirati.
KRIVDE NE VALIM NA NIKOGAR
Kako gledate na zadnje štiri mesece, ki so bili za vas nekaj novega?
Ko se ozreš nazaj, se predvsem sprašuješ, kam so ti štirje meseci šli (smeh). Ko gledaš naprej, si rečeš, kako dolgo bo to obdobje, ko gledaš nazaj, je ravno obratno. Sicer pa je bilo veliko nekega čakanja. Nikoli ne veš, kaj ti prinese naslednji teden. Morda izboljšave, poslabšanje stanja. Ali bi lahko na treningu naredil korak naprej ali je bolje še malo počakati ... S tem si precej beliš glavo ter se posvetuješ z zdravniki in fizioterapevti. To najbolj polni prosti čas.
Je bilo prisotno razočaranje glede na to, da prva operacija ni dala želenih rezultatov?
Razočaranje, žalost ..., saj pravzaprav ne veš. Prideš v nekakšno brezvolje, ker si naredil vse, kar si lahko. Potem pa izveš, da si ravno s tem, ko si naredil, kar si lahko, storil preveč. Bolje bi bilo, če bi imel takrat »lenoritis« in bi bolniško izkoristil doma na kavču.
Kje leži krivda? Pri vas? Pri kom drugem? Ali je šlo zgolj za naključje?
...
CELOTEN INTERVJU S PETROM PREVCEM SI LAHKO PREBERETE SAMO V ČETRTKOVI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JE NA VOLJO TUDI NA TRAFIKA24.SI!
