(Ne)srečni slovenski smučarski skakalec SPET NA TEKMI, o nesreči pa pravi: Tistega celotnega decembra ...

Takrat ga je med tekom v Planici zbil avto, posledice pa so bile hude: kompliciran zlom noge, počeno očesno dno, več zlomov obraznih kosti, krvavitve možganov, natrgani živci v vratu. Potem ko je bil sprva celo v življenjski nevarnosti, bo danes na zaletišču kvalifikacij za tekmo poletne velike nagrade v Hinterzartnu.

Po dolgotrajni rehabilitaciji je Ernest šele maja letos dobil zeleno luč zdravnikov, da se lahko vrne k skokom. Vmes se je preizkusil tudi kot trener, zdaj pa bo drugič po nesreči (7. in 8. julija je bil na pokalu FIS v Beljaku na 26. in 67. mestu) spet dobil priložnost na tekmi, za katero pravi, da je ni pričakoval: »Na to res še nisem računal. Ne verjamem, da je bilo to zato, ker bi tako dobro skakal na treningih, kjer nisem ravno izstopal. Verjetno se je trener odločil, da bo spočil nekaj fantov iz ekipe A, in zato zraven vzel še naju z Nejcem iz ekipe B,« si ne domišlja, da je zaradi tega, ker se bo že lahko meril z najboljšimi na svetu, zdaj nekaj posebnega.

S skoki je kot pri kolesu
Prvi skok po nesreči je 9. maja opravil na domači 50-metrski skakalnici v Zagorju. Kot pravi, ga ob tem ni bilo prav nič strah, ampak je preprosto užival. »Bilo je super, občutke sem hitro spet dobil nazaj. Skakalnica je bila majhna in poznana, tako da to ni bila težava. Strah me je bilo edino tega, ali še znam skočiti. Pokazalo se je, da tega kar tako ne pozabiš. To je tako kot pri vožnji s kolesom; ko se enkrat naučiš, znaš, tudi če ga vmes nisi vozil 10 let. Malce potrebuješ, da se utečeš nazaj, a potem kar gre,« pravi Ernest, ki se na 120-metrsko skakalnico po nesreči še ni podal, a to namerava v bližnji prihodnosti. Tako mu gre kar na roko, da bo tekma na nekoliko manjši napravi v Hinterzartnu s točko HS pri 108 metrih. O nesreči se mu sicer nikoli ne sanja. »To se mi niti ne more, saj se tistega celotnega decembra sploh ne spominjam ...«

Ob vprašanju, ali bi si torej že upal skakati tudi na letalnici, pa odgovarja: »Ne vem, ali bi šel tja brez težav, a strahu vendarle nimam. Potrebujem le še kakšen skok več, da bom bolj prepričan vase. Tudi ne morem reči, kje sem največ izgubil; vse se mi zdi kar isti 'drek' kot prej. Ne skačem niti veliko boljše niti veliko slabše.«

CELOTEN POGOVOR Z ERNESTOM PRIŠLIČEM SI LAHKO PREBERTE SAMO V PETKOVI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JE NA VOLJO TUDI NA TRAFIKA24.SI!