REPORTAŽA ŠPORTNEGA (IN SKAKALNEGA) PROGRAMA GIMNAZIJE FRANCETA PREŠERNA
Polna jedilnica, vonj po sveži hrani in nekje v ozadju tipično vprašanje: "Kaj že imamo naslednjo uro?"
Da, občutek nostalgije se naseli v človeka, ko se po toliko letih spet znajde med gimnazijci. Ne med potovanjem v preteklost, ampak s prav posebnim razlogom. Predstaviti športni oddelek Gimnazije Franceta Prešerna, ki ima zelo pomembno vlogo v formiranju enega najpopularnejših športov pri nas.
To so seveda smučarski skoki, ki so tako ali drugače vpeti v življenja Slovencev. Na sončni strani Alp ni človeka, ki ne bi poznal najboljših skakalcev pri nas, zima pa tako postane letni čas, ki močno zaznamuje podobo športa znotraj meja naše dežele. In ker na mladih stoji svet ter bodo ti mladi nekoč ambasadorji države in športa tako pri nas kot v svetu, imajo tudi šole in z njimi športni programi posebno vlogo pri izoblikovanju ne samo vrhunskih športnikov, ampak tudi vrhunskih osebnosti.
To je tudi eno izmed pomembnejših poslanstev Gimnazije Franceta Prešerna, kamor smo se napotili pretekli petek v iskanju odgovorov na vprašanja, kako je s prihodnostjo smučarskih skokov v tem prostoru. To je bil glavni cilj, ko smo se zgodaj zjutraj podali na skakalnico v Kranju, kjer pa smo hitro spoznali, da se vse sicer ne vrti le okoli skokov.
46 NORDIJSKIH ŠPORTNIKOV IN MLADI KASKADER
Kar 46 skakalcev, skakalk in nordijskih kombinatorcev je namreč dejavnih v vseh letnikih Gimnazije Franceta Prešerna, izjemoma jih je nekaj tudi na sosednji ekonomski šoli, kjer poskušajo delovati na podoben način. Težava je le-ta, da drug izobraževalni program ni vedno pod drobnogledom in ni pokrit tako kot program na omenjeni gimnaziji.
Na treningu, ki smo ga obiskali in se malo razgledali po kranjski skakalnici, je pridno vadilo, se ogrevalo in nato skakalo 16 dijakov in dijakinj, ki želijo nekoč po stopinjah Petra Prevca, Primoža Peterke, Robija Kranjca, Maje Vtič in drugih.
Kar 46 skakalcev, skakalk in nordijskih kombinatorcev je namreč dejavnih v vseh letnikih Gimnazije Franceta Prešerna.
No, nekateri gredo celo tako daleč, da povzročajo skrbi trenerjem. A ne skrbite, menda je zadeva, ko fantič visi čez ograjo, naslonjen le na trebuh, videti povsem varna, čeprav sta se zgoraj podpisani in avtor fotografij pošteno ustrašila za zdravje pogumnega mladeniča, ki je simuliral let, medtem ko je bil pet, morda šest metrov pod njim le trd asfalt. Če bi padel … A saj veste, kako je s tem. Dokler sta nadzor in varnost vsaj v glavi tekmovalca, naj ne bi šlo nič narobe.
NEVARNO? KJE PA
Mladeniča Bernarda Dobreta, tretješolca Gimnazije Franceta Prešerna, ki je takole prosto visel nad betonom, smo seveda zmotili, ko je sestopil s svojega adrenalinskega podviga. Pravzaprav nam ga je predlagal kar Gorazd Pogorelčnik, vodja Državnega panožnega nordijskega centra (DPNC) ter trener te skupine fantov in deklet, s katerim smo se pogovarjali v nadaljevanju.
Bernard je namreč po trenerjevih besedah precej navihan in zgovoren fant, čeprav tudi takšni potrebujejo nekaj časa, da se sprostijo pred štrlečim diktafonom. "Danes je le malo drugače, ko imamo zjutraj športno vzgojo, sicer pa se nam pouk v šoli začne deset čez sedmo, nakar do konca pouka pač ostanemo tam, potem pa je na vrsti trening. Ob pol treh ali treh se začne, delamo različne stvari, tako da domov po navadi prihajam okoli šeste ure popoldne," je pripovedoval Bernard, ki je tako kot skakalni debitant v Visli Timi Zajc rojen v tem tisočletju (letnik 2000), in nadaljeval ob vprašanju glede usklajevanja obveznosti:
"Seveda se da sproti opraviti vse obveznosti. Profesorji se nam zelo prilagajajo, tako da se v šoli dogovorimo, kdaj bomo pisali teste in imeli ustne zagovore, torej nam res pomagajo. Izostajanja od pouka je res kar precej, a je v šoli potem tako, da si lahko vse teste razporedim. Imamo še organiziran dodaten pouk, tako da če mi kaj ni jasno, mi lahko profesorji vse razložijo. To mi veliko pomeni, poleg tega pa tudi trenerji ogromno pomagajo, saj nas pridejo iskat do šole, da lahko gremo skupaj na trening do skakalnice. Če ne bi bilo tako, bi s temi obveznostmi izgubljali veliko časa."
Seveda nas je zanimalo tudi, zakaj je tako vratolomno visel z ograje v iskanju popolnega ravnotežja. "Ah, ne, kje pa. To ni nevarno, ni me strah. To vedno delam, da imam podoben občutek kot nato v zraku na skakalnici. Vadim položaj za let. Morda se vam zdi nevarno, a zame ni," je še dodal v smehu, medtem ko je trener nato potihoma pristavil, da mu je dejal, naj to počne na delu ograje, kjer je tik pod njo trava in klančina, a se za to ni zmenil in se še naprej »igral« na nevarnejšem odseku.
"Ja, nič nismo imeli. Česa takega zagotovo ne. Vsekakor bi bilo nekoliko lažje, ampak tu v Kranju in v Planici so razmere za trening res odlične, tako kot morajo biti."
Primož Peterka
VMES ZMOTILI ŠE PRIMOŽA PETERKO
Bernard in drugi skakalci ter skakalke so se nato odpravili na skakalnico, kjer so do desete ure opravili številne skoke, ki jim bodo prišli prav pri morebitnih tekmovanjih na vrhunski ravni, mi pa smo si vzeli čas za pogovor s trenerjem Gorazdom Pogorelčnikom, ki je kot vodja DPNC v Kranju vez med šolo, skoki in smučarsko zvezo (ta ga pravzaprav tudi financira), a še prej smo ujeli dvakratnega zmagovalca svetovnega pokala Primoža Peterko, ki je isti dan z žensko člansko reprezentanco vadil v Kranju skupaj z glavnim trenerjem Stanetom Balohom.
Kot mladi zmagovalec v smučarskih skokih je lahko marsikaj povedal o šoli in kako je bilo v njegovem času, ko teh programov še ni bilo. "Ja, nič nismo imeli. Česa takega zagotovo ne. Vsekakor bi bilo nekoliko lažje, ampak tu v Kranju in v Planici so razmere za trening res odlične, tako kot morajo biti …" Želel je še nekaj povedati, a ga je poklical njegov 'šef', tako da se je Moravčan napotil proti skakalnici, kjer je na stolpu spremljal dekleta ob njihovih nastopih.
KOLIKO SKUPIN, KOLIKO TRENINGOV?
Svoje skakalce in skakalke je kasneje spremljal tudi Pogorelčnik, ki nam je razložil vse, kar zadeva 'skakalni' oziroma športni program, v katerega smo se vključili za potrebe reportaže.
"Deluje pet skupin, razdeljene jih imamo po kakovosti. To pomeni, da v prvi skupini delujejo tisti iz mladinske reprezentance in mlada A-reprezentanca. Vanjo spadajo Domen Prevc, Aljaž Osterc, Timi Zajc in Tilen Bartol, ostali sledijo glede na kakovost," je dejal trener in nadaljeval:
"Deluje pet skupin, razdeljene jih imamo po kakovosti. To pomeni, da v prvi skupini delujejo tisti iz mladinske reprezentance in mlada A-reprezentanca. Vanjo spadajo Domen Prevc, Aljaž Osterc, Timi Zajc in Tilen Bartol, ostali sledijo glede na kakovost."
GORAZD POGORELČNIK
"Tu v Kranju imamo res vse pogoje za razvoj športnikov. Imamo prostore za specialno vadbo in tudi posebne naprave, ki lahko pomagajo izoblikovati tehniko. Na šoli pa je še telovadnica, kjer se ukvarjamo z osnovno motoriko. V tem procesu opravimo ogromno treningov, saj imajo dijaki že tako pet ur športne vzgoje, kar je več, kot jih imajo v drugih programih, kjer imajo po navadi tri. Dve blok uri uporabimo kot en trening v dopoldanskem času.« Torej kot na dan, ko smo prišli obiskat šolske klopi ter se z mladeniči in mladenkami odpravili na trening. Ta je z ogrevanjem vred trajal nekje od pol devetih zjutraj do desetih dopoldne, a to še zdaleč ni vse. »Nato se dobimo še ob pol treh popoldne, kjer imamo dve uri na voljo še zgornjo telovadnico tu v stavbi ob skakalnici, po navadi kar do petih. Spet odvisno od tipa treninga, ki ga tisti dan pač moramo narediti."
MARSIKDO NE VIDI MIMO STROŠKOV
Sam športni program DPNC seveda predstavlja velik strošek, ki je od začetka 'šel v nos' nekaterim na smučarski zvezi. Saj veste, vse se konec koncev zatakne pri denarju. "Trenerjev je sedem za teh pet skupin. Prva skupina ima dva trenerja oziroma je eden od njiju pomočnik, tudi druga deluje podobno, potem pa do pete skupine delujejo vsaka s svojim trenerjem. Lahko si predstavljate, da že to predstavlja zajeten strošek. Sam sem seveda zaposlen tudi kot trener na smučarski zvezi."
"Pravzaprav vsi drugi trenerji delamo prek zveze in ne prek šole. Moram povedati, da so bili nekateri ljudje tudi zelo proti vzpostavitvi novega sistema, zato ker niso videli prave vizije, kaj bi v končni fazi sploh lahko to pomenilo, doprineslo. Namesto tega, da tako lahko dobimo kopico vrhunskih športnikov z izoblikovanimi osebnostmi, so videli predvsem stroške. Šele potem, čez nekaj let, je stvar začela resno delovati. Sam sem prišel zraven že leta 2010, ko je bilo sicer vse v redu zastavljeno, vendar je bilo vse narejeno bolj na pol, amatersko, lahko bi rekel tudi ljubiteljsko.
"Od leta 2013 naprej pa smo vse skupaj postavili na visoko raven, ampak šele s podporo vseh na smučarski zvezi. Brez tega se takrat ne bi premaknilo nič. Že to, da nas je tukaj sedem trenerjev, vam marsikaj pove o stroških. No, dva sta pravzaprav še študenta – trenerja."
Eno ime je zelo zanimivo in posebej izstopa. Gre namreč za Ernesta Prišliča, ki je v Planici doživel hudo prometno nesrečo, od katere se še ni povsem opomogel.
"Od leta 2013 naprej pa smo vse skupaj postavili na visoko raven, ampak šele s podporo vseh na smučarski zvezi. Brez tega se takrat ne bi premaknilo nič. Že to, da nas je tukaj sedem trenerjev, vam marsikaj pove o stroških"
O STROŠKIH IN PODPORI
"Eden od teh je prav nesrečni Ernest, ker zaradi poškodbe še vedno ne zmore nadaljevati skakalnega procesa. Veliko dela zase, veliko trenira, a se 100-odstotno še ne more posvetiti nadaljevanju svoje kariere. On dela z eno od skupin," nam je še naprej razlagal Pogorelčnik, ki je prepričan, da je športni program v Kranju mladim športnikom pisan na kožo.
"Ta program je v Kranju nastal zato, ker je vsa mogoča infrastruktura na dosegu roke. Poleg tega veliko športnikov iz športnih oddelkov biva v dijaškem domu nekaj deset metrov od gimnazije. Za zdaj smo ugotovili, da je bistveno bolje, da so vsi skupaj dovolj blizu; do šole imajo 100 metrov, do treningov prav tako. Skakalnica je le kakšen kilometer stran, Planica je blizu, tudi tuje skakalnice v Beljaku in Ramsau so zelo blizu. Zato smo vse prestavili v ta del. Treninga je od sedem do devet enot na teden, kar je veliko, in če hočeš vse usklajevati s šolo, je treba biti kar priden," je še v smehu dodal prav tako nekdanji skakalec in zdaj trener ter vodja DPNC.
Koordinacijski sestanki
Skoraj vsak teden potekajo koordinacijski sestanki med nosilci športnih programov, trenerji, vodstvom šole, predstavniki dijaškega doma in drugimi koordinatorji, kjer analizirajo delo v preteklih tednih in se osredotočajo na prihodnje v želji, da bi med športniki dijaki vse potekalo tako, kot je treba.
IZOSTAJANJE JE DEL PRILAGODITEV
Eno je seveda športni del programa, drugo pa izobraževalni. Tudi tam je treba biti priden, če se tako izrazimo. Zato je jasno, da samo trenerji ne morejo razkriti vsega, kar se dogaja na šoli, med poukom in takrat, ko športnikov – dijakov ni v Kranju, ko so na tekmovanjih in tam zastopajo tako sebe kot klub in državo. O izobraževalni plati te medalje smo se pogovarjali s Sašem Komovcem, pedagoškim koordinatorjem športnih oddelkov na Gimnaziji Franceta Prešerna. "V športnih oddelkih imamo dijake in dijakinje iz kar 20 različnih športnih panog, od kolesarjev, plavalcev, badmintona do denimo akrobatskih smučarjev, biatloncev, tekačev na smučeh. Najde se vse."
"Na šoli so seveda tudi ekipni športi, ki jih po navadi ne damo v športne oddelke, ampak ustvarimo še en poseben oddelek, kjer so zbrani tisti, ki se ukvarjajo z ekipnimi športi. Na gimnaziji imamo tudi do 70 športnikov na generacijo, v vseh letnikih jih je zdaj okoli 230, kar je nekaj manj kot polovica vseh dijakov na šoli."
Izostanek od pouka je zato seveda ogromen. Kako se s tem spoprijemajo? "S sodelovanjem med nami in trenerji seveda poskušamo izostanke čim bolj omejiti. Druga stvar je, da zimski športniki po naravi zelo veliko izostajajo. Pouk jim prilagajamo individualno. Vsak ima svoj osebni izobraževalni načrt. Predvidi, kdaj in koliko bo manjkal ter si nato na podlagi tega ustvari načrt. Tega poskušamo učitelji kar se da upoštevati, sam kot koordinator pa pri tem načrtih pomagam. Učitelji se nato na različne načine prilagajamo."
"Na gimnaziji imamo tudi do 70 športnikov na generacijo, v vseh letnikih jih je zdaj okoli 230, kar je nekaj manj kot polovica vseh dijakov na šoli."
SAŠO KOMOVEC, pedagoški koordinator
"Omogočamo jim tudi učno pomoč. Športniki imajo na voljo dodaten pouk. Uporabljamo zelo različne metode, kako individualno pomagati in usmeriti dijake. Moram pa povedati, da je pri smučarskih skokih to zelo dobro organizirano, medtem ko denimo biatlonci, tekači in drugi zimski športniki manjkajo še precej več, ker sodelovanje pri tem ni tako pozitivno."
KAKŠNO UPOŠTEVANJE NEKI?
Želeli smo izvedeti, ali imajo tisti, ki skrbijo za organizacijo tekem na mladinski, kadetski ravni, kaj posluha za izobraževalni del in s tem, kdaj prilagodijo urnik tako, da dijaki ne bi preveč manjkali v šoli. "Ah, tega ne upoštevajo ravno," nas je kar malce presenetil Pogorelčnik, ki je bil vseskozi zraven, in pojasnil:
"Pri mladinskih tekmah mogoče malo, ker se dvakrat na leto dobimo na sestanku alpskih držav. Na teh sestankih se dogovor o tem, da je šola pomemben del razvoja in mora biti na prvem mestu, še nekako upošteva, kar pomeni, da potem tekme organizirajo ob koncih tedna. Med tednom tekem tako rekoč ni, obenem pa dijaki izostanejo od pouka le ob petkih, izjemoma ob četrtkih. Če se moraš peljati denimo 800 kilometrov stran, tudi ne greš le na eno tekmo, ampak jih imaš več, vsaj dve."
RAVNATELJIČINA PIKA NA I
Je pa v vsakem pogovoru s sogovorniki z Gimnazije Franceta Prešerna ter s trenerji smučarskih skokov vedno omenjena tudi ga. Marija Simčič. Gre za nekdanjo ravnateljico omenjene gimnazije v Kranju, ki je zelo navduševala nad smučarskimi skoki, poleg tega je bila celo sodnica, kot pravi Sašo Komovec, pedagoški koordinator za športne oddelke na šoli. "Vse, kar vidimo tukaj, je plod dolgotrajnega procesa, da prideš do takšne ravni, da lahko delaš tako, kot to počnemo pri nas. Sistema ni mogoče spremeniti v letu ali dveh."
"Vsi potrebujemo svoj čas, tudi učitelji. Gre za proces. Nekoč je na šolo prišlo le nekaj skakalcev, pa jim je gospa Simčič omogočila velike prilagoditve. Leta 2003 pa smo ustvarili sistem, v katerega smo povabili vse kombinatorce in skakalce, da se pridružijo programu. Takrat je nastala nordijska skupina v vsakem letniku. Rezultati so se začeli kazati, zato so nam omogočili uradni športni oddelek v strokovni (ekonomski) gimnaziji, čeprav so bili športni oddelki do takrat omogočeni le splošnim gimnazijam. Ko smo dobili še nekaj prepoznavnosti, je bila pot odprta, zanimanje športnikov pa veliko," je še pristavil nekdanji skakalec Komovec, potem pa je svoje dodal tudi Gorazd Pogorelčnik.
"Pomembno je, da se z mladimi dela sistematično, da trenirajo znotraj spodbudnega okolja, da imajo tudi med seboj tekmovalni izziv in konkurenco. Pomembno je tudi, da je sistem stabilen, čemur lahko za zdaj v precejšnji meri pritrdimo."
MIRJAM BIZJAK, ravnateljica GFP
"Prvotna pobudnica tega je bila nekdanja ravnateljica tedanje Ekonomske šole Kranj, ki je prek dveh reorganizacij v gimnazijskem delu prerasla v Gimnazijo Franceta Prešerna (2013). Ona je pravzaprav vse skupaj zastavila kot entuziast in v svoji ljubezni do športa, do skokov, v iskreni skrbi za dijake, vse to uspela zapeljati tako daleč, da se je stvar sploh lahko začela odvijati. Brez nje tega ne bi bilo, poleg tega je delovala tudi v Smučarskem klubu Kranj in bila še v določenih odborih na smučarski zvezi."
In ravno ta vez je po besedah vseh vpletenih najpomembnejša, kar je poudarila tudi zdajšnja ravnateljica GFP Mirjam Bizjak, ki nadaljuje delo svoje predhodnice in zdaj bdi nad celotnim programom.
»Državni panožni nordijski center in krovna zveza morata biti tista, ki razumeta pomen tovrstnega sistema in sodelovanja, zato računamo na to, da bomo sistem še naprej izboljševali. Športniki potrebujejo ustrezne pogoje za doseganje najvišjih rezultatov, pri čemer je bistvenega pomena tudi njihov uspeh v šoli. Pomembno je, da se z mladimi dela sistematično, da trenirajo znotraj spodbudnega okolja, da imajo tudi med seboj tekmovalni izziv in konkurenco. Pomembno je tudi, da je sistem stabilen, čemur lahko za zdaj v precejšnji meri pritrdimo."
"Čas srednješolskega izobraževanje je za mlade športnike prelomen. Njihova športna pot se lahko ob pravi spodbudi in podpori strmo vzpenja, lahko pa, zaradi nerazumevanja njihovega položaja s strani šole, tudi povsem zatone. Naš cilj je, da dijaki lahko vrhunsko trenirajo, ne da bi se morali odločiti ali za eno ali za drugo. Menim, da to že precej dolgo počnemo zelo dobro, za kar velja zahvala predvsem učiteljskemu zboru in njihovemu razumevanju ter pripravljenosti vedno delovati v prid dijakom,« je piko na i dodala ravnateljica.
Tako, zdaj ste najbrž izvedeli vse, kar potrebujete, da si ustvarite sliko o delovanju športnega oddelka Gimnazije Franceta Prešerna in koordinaciji med vsemi vejami »oblasti«, če tako želite. Če bo šola vzgajala vrhunske tekmovalce in tekmovalke, bo ugled rasel, povpraševanje mladih športnikov pa prav tako.
Morda pa nekoč v Kranju zraste še slovenski Stams, kdo ve. Če je bila nekoč piramida slovenskih skokov zelo ozka pri vseh ravneh, razen pri podmladku, kjer je bila zelo široka, zdaj športni program na šoli skrbi, da se je tudi na vmesnih ravneh piramida pošteno razširila in zdaj bolj redno proizvaja odlične športnike. No, na GFP bi rekli, da tudi vrhunske osebnosti.
OSTALE POSEBNOSTNI ŠPORTNEGA PROGRAMA GIMNAZIJE FRANCETA PREŠERNA
VAJE ZA MOČ, NA SKAKALNICI PA …
Ob vsem kompleksnem dogajanju na šoli ter na treningih se takoj porodi vprašanje, ali je to sistematično delo že vzpostavljeno ali je v vsem skupaj še ogromno rezerve. "Stvar nikoli ni tako dobra, da ne bi mogla biti še boljša. Vsako leto, ko se naredi analiza dela, vidimo, kje so še rezerve, in to področje bomo poskušali dvigniti. Lahko je kadrovski dodatek, infrastruktura, kaj drugega. Vsako leto želimo eno ali dve stvari spremeniti, nadgraditi. Želja je seveda, da bi se vse razširilo tudi na druge programe v šoli. Narediš tudi kakšno neumnost, ampak brez tega vseeno ni napredka," je pristavil Pogorelčnik. Doslej smo videli, kako stvari potekajo, kakšna je idealna pot sistematičnega dela, seveda pa nismo mogli mimo besede neumnost. Zanimalo nas je, kakšne neumnosti so to oziroma s čim so brcnili v temo. "V stroki smo se pred nekaj leti odločili oziroma si rekli, da bomo poskušali dvigniti moč pri malce starejših skakalcih. Nato smo povabili k sodelovanju strokovnjaka, ki ni bil ravno dejaven v skokih, a smo mu verjeli na besedo. In rezultati so bili res sijajni, delovalo je nepričakovano dobro, moč se je pri posameznikih povečala za 20, 30 odstotkov v nekaj mesecih, na skakalnici pa potem nihče več ni funkcioniral (smeh). Zdaj še naprej sodelujemo s tem strokovnjakom, ampak delamo stvari, ki se nam zdijo smiselne, ne pustimo pa se več voditi naokrog."
ŠPORTNA VZGOJA JE HKRATI TRENING
Seveda je jasno, da tudi pri športni vzgoji profesorji opravljajo delo nekakšnih trenerjev in pomagajo, da vse teče kot po maslu. Na Gimnaziji Franceta Prešerna sta za športne programe kot razrednika in športna koordinatorja odgovorna profesorja športne vzgoje Anže Štucin in Robert Kaštrun, prvi nam je podrobno razložil, kako poteka koordinacija med trenerji, dijaki in starši na šoli. "Večinoma je tako, da se na začetku leta dobimo s trenerji, se usedemo in predstavimo svoje vidike. To, kar pričakujemo mi, in tisto, kar pričakujejo oni. Gre za osnovne zahteve tistih, ki smo na šoli, trenerji pa dodajo drug vidik, ki ga upoštevamo pri športni vzgoji – glede akrobatike, gibčnosti in tako naprej. Učitelji smo pomembna vez, da vse poteka v redu. Spodbujamo tudi trenerje, da pridejo na ure športne vzgoje in na lastne oči vidijo, kaj vse počnemo."
Tako tudi dijaki in dijakinje začutijo, da so stvari resne, trenerji in profesorji pa pridobivamo avtoriteto. S skakalci se nasploh vsak dan videvamo in pogovorimo individualno, saj tako lahko podrobneje načrtujemo in izvajamo športno vzgojo. Dijake s kolegom Kaštrunom zelo dobro poznava, saj sva tudi razrednika v športnih programih, poleg tega je sodelovanje staršev lažje in zato tudi na zelo visoki ravni. Vsi smo vseskozi v stikih, tako da čez vzpostavljeni sistem res nimam kaj reči," je še poudaril prisotni profesor športne vzgoje Anže Štucin.
PRIMER DOMEN PREVC IN USPEŠNOST KLJUB ODSOTNOSTI
To obdobje je lahko stresno predvsem za tiste boljše skakalce. Domen Prevc namreč letos obiskuje četrti letnik Gimnazije Franceta Prešerna, medtem ko njegov moštveni kolega Timi Zajc obiskuje program ekonomski tehnik na sosednji šoli. "Timi se je odločil za poklicno šolo, tako da imamo le vpogled v njegovo športno udejstvovanje, Domen pa je tu na gimnaziji. Absolutno je pri Domnu več objektivnih razlogov za njegov izostanek. Letos se bo moral spopasti še z maturo, kar pomeni, da bo moral veliko delati na daljavo, dobro načrtovati šolske obveznosti, sploh če bo imel dobro sezono."
"On je sicer dober dijak, čeprav je imel lani le 35-odstotno prisotnost pri pouku. Veliko je delal na daljavo, z dodatnimi urami. Večkrat je bil nekaj ur pri profesorjih. Pri nekaterih predmetih je pisal na daljavo. Prek spleta je reševal naloge, nato pa so jih profesorji pregledovali. Oceno je zagovarjal, ko je bil prisoten na šoli."
ŠOLANJE TUDI IZ TUJINE
Še ena posebnost športnega programa na Gimnaziji Franceta Prešerna je zagotovo šolanje na daljavo, torej iz tujine. »Imamo tudi šolanje na daljavo. To smo razvili tako daleč, da se je pri nas možno šolati tudi iz tujine. Imamo hokejista v tujini in igralki badmintona na Danskem, ki opravljata to šolo na daljavo. Ne le, da lahko posredujemo gradiva, lahko tudi dajemo naloge, vaje oziroma občasno tudi ocenjujemo na daljavo. Za skakalce je to aktualno v tistih obdobjih, ko manjkajo še precej več in lahko vsaj en del obveznosti opravijo na daljavo.«
IN KAKO JE Z OCENAMI V ŠOLI?
Anže Štucin: "Različno je. Zdaj imam v prvem letniku nekaj odličnjakov, vedno pa se najde kdo, ki ga je treba usmeriti na pravo pot in mu pomagati. Tudi čez čas, ko so vpeljani v sistem, se stvari izboljšujejo tako v športnem kot v izobraževalnem smislu."
Sašo Komovec: "Glavni cilj dijakov je optimalno usklajevanje šole s športom. Med dijaki, ki se vpišejo v športni oddelek naše gimnazije, so zato lahko precejšnje razlike v učnem uspehu. Vpišejo se tako odličnjaki kot tudi tisti, ki so zadovoljni z nekoliko nižjimi ocenami. Osipa je zelo malo, nekateri pa vendarle zamenjajo šolski program ali pa se odločijo, da v dveh letih opravijo npr. zadnji letnik, pri čemer v nekaterih primerih dobijo pedagoško pogodbo. Za dijake je namreč pomembno, da jim omogočimo doseganje čim višjega učnega uspeha glede na njihove zmožnosti in trud, pa vseeno športa ne zanemarijo."
PRIMER ROGLIČ IN DVE ANEKDOTI
Medtem ko zdaj športni program na GFP obiskujeta Domen Prevc in Aljaž Osterc, del DPNC pa je tudi Timi Zajc, so bili nekoč tam Peter Prevc, Jurij Tepeš in še en prav poseben 'skakalec' – Primož Roglič. "Zgodilo se je, da so po testih pljučne kapacitete na šoli strokovnjaki rekli Primožu, češ, kaj vendar ti delaš pri skokih, saj bi bil idealen nordijski kombinatorec. Tega ni želel, a vedeli smo, da mora biti nekaj na tem, toda niti približno si nismo mislili, da bo nato pristal v kolesarstvu, saj je bil zelo dober skakalec."
Kot nam je povedal Sašo Komovec, ki se je s Kisovčanom ponovno srečal tudi pokončanem šolanju. "Bil je na kolesu, čeprav je še vedno skakal, pa sem si dejal, kako za vraga lahko gredo skupaj skoki in kolesarstvo." Pa vsi vemo, kako se je razpletla ta zgodba. Koordinator športnih oddelkov je razkril še anekdoto, da so tekmovalni kolesarji ves čas klicali njegove profesorje pred amaterskimi tekmami v kolesarstvu pri nas in želeli izvedeti, ali bo 'Rogla' na njih nastopil ali pa se bodo morali spet zadovoljiti z bojem za drugo mesto.
SODELOVANJE S SZS IN BUM POVPRAŠEVANJA
"Ti programi so zares dragi in če hočeš takšen konglomerat peljati naprej, moraš vanj vložiti ogromno sredstev. Sedem trenerjev, šest kombijev, treningi v tujini, zagotoviti je treba idealne razmere, a vseeno je vse bistveno ceneje, kot če bi obstajal program neposredno znotraj smučarske zveze."
"Tu nam nasproti pride tudi šola, ki pomaga z določenim delom programa (psihološka priprava, fizioterapija, delo učiteljev …). Zdaj je precej lažje in bolje organizirano. Moramo pa vedeti, da če sistem ne bi dala takšnega rezultata, kot je bilo to v zadnjih štirih, petih letih, je vprašanje, kako dolgo bi odgovorni še lahko gledali vse skupaj, glede na to, da je strošek velik. Ko je rezultat dober, se hitro naredi nekaj plusa, a pot do uspeha je dolga in je potrebno veliko vložiti."
Nekaj imajo pri tem zagotovo opraviti še rezultati skakalcev v članski kategoriji, ki so v zadnjih letih sprožili pravi skakalni bum. "Vsekakor. Prej smo imeli tako v športnem razredu po tri, štiri smučarje skakalce na letnik, danes pa v en oddelek ne moremo več sprejeti vseh, ker je povpraševanja preprosto preveč. Cilj je, da ustvarimo homogene skupine, zato so zdaj vsi v letnikih razdeljeni po kakovosti."
PSIHOLOŠKA PRIPRAVA TUDI ZA OSEBNOSTI
Trenersko delo samo seveda ni dovolj, zato na gimnaziji sodelujejo še z nekaterimi zunanjimi strokovnjaki in sodelavci. Tukaj je na primer pomemben člen Aleš Vičič, ki skrbi za psihološko pripravo dijakov in tekmovalcev. "Pri njem je tako, da najboljši z njim delajo na individualni ravni, ostali pa izvajajo trening osebnostne rasti. Od drugih se morda razlikujemo po tem, da dijake poskušamo v prvi vrsti vzgojiti v vrhunske osebnosti. V ljudi, ki bodo vedeli, kaj hočejo, kaj delajo in zakaj nekaj počnejo. Šele potem pride na vrsto vrhunski športni rezultat. Tudi s tem se morajo znati spoprijeti. Seveda ne moremo zagotoviti 100-odstotne uspešnosti. Nekaterim uspe, spet drugim ne, ampak tisti, ki jim uspe, so pripravljeni na vse, kar jim ta svet zmeče pod noge."
