"Že tako te vse gane. Ko te psiholog vpraša, ali gojiš zamero do povzročitelja in ali si razočaran, mu samo lahko rečeš, 'hvala bogu, da se lahko tu pogovarjam s tabo, poglej, kje sem bil." To so bile prve misli pred skoraj tremi meseci ponesrečenega smučarskega skakalca Ernesta Prišliča. Dolgo je bil v umetni komi zaradi poškodb po grozljivi nesreči med ogrevanjem v Planici, ko ga je povozil pogodbeni delavec nordijskega centra. Zdaj je 23-letnik že dovolj pri močeh, da si je v Rehabilitacijskem centru Soča vzel čas za daljši pogovor, v katerem ni bilo ovir, ovinkarjenja in obžalovanj. Srečen je, da je tu, da obstaja ter da je še vedno močan in željan skokov.
Tako kot je bil željan dokazovanja pred začetkom sezone. B-reprezentanca vedno ostane malce skrita, zato smo najprej preverili, kakšen je bil utrip pred zimo in po tistem planiškem osebnem rekordu, ko je na preizkusu letalnice poletel kar 246 metrov. "Čisto normalno smo se pripravljali na sezono, veliko je bilo treningov tako kot vsako leto. Bili smo v Kranju, res je bilo vse običajno. Lanska Planica mi je dala zagon, ne vem pa, ali bi letošnja sezona veljala za prelomno. Upal sem, da se bo že enkrat obrnilo ali na bolje ali slabše pri teh letih. Pač da veš, kam se pomikaš. Upal sem vsaj na nastop na letalnici v Planici konec sezone, saj sem poleti dobil točke grand prixa, tako da bi lahko tam tekmoval, če bi se pozimi izkazal. Skakal sem kar v redu, forma ni bila vrhunska, a hkrati tudi ne slaba. Šel bi na prve tekme celinskega pokala, kot je bilo predvideno, potem pa bi se jasno pokazalo, kje bi bil."
O težavah po prebuditvi iz umetne kome
Okoli božiča sem se zbudil iz umetne kome. Ne spomnim se vsega dobro. Tudi zbrati se je bilo težko. Zbran sem bil recimo pet minut pogovora, poslušal tiste, s katerimi sem se pogovarjal, pa potem pet minut spet ne, ker sem se izgubljal v mislih. Tudi ravnotežje mi je nagajalo, ampak to s časom vse dobiš nazaj.
Cilji obstajali, potem je udarila nesreča
Kot vsak športnik se je tudi Ernest veselil začetka sezone in potovanj s kolegi, a ko je udarila nesreča, so se mu načrti prekrižali. Nič ni bilo več tako, kot si je želel. Ker pa se nesreče ne spomni, kar za tako hude poškodbe ni neobičajno, smo ga seveda povprašali, kako so bili po navadi videti treningi oziroma ogrevanje in tek okoli planiškega centra. "Čisto nič se ne spomnim, tudi kak dan prej mi manjka. Moral si se ogreti, tako da smo večinoma tekli. Po navadi traja od 10 do 15 minut, odvisno, kam si šel. Gor proti velikanki ali dol ob cesti. Ker pa prva pot ni tako prometna, smo vsi tekli tam. Poleg tega je tam še intervencijski pas, po katerem nihče ne vozi. Tudi pot do Tamarja je lepa. Verjamem, da tudi tistega decembra ni bilo nič drugače."
Vsaj po opisu trase, po kateri so skakalci za ogrevanje tekli, kakšne nevarnosti ni mogoče zaznati, kar je potrdil tudi naš sogovornik. Do nesreče nikoli ni pomislil na scenarij, ki se je nato zgodil tisto, skoraj usodno nedeljo. Naj ponovimo, da sta med tekom Ernest in Anže Semenič, ki je bil z njim, naletela na malomarnega voznika, ki je zamujal v službo. V časovni stiski pa ni očistil vetrobranskega stekla, kar je seveda posledično vodilo do hude nesreče. Sledil je pok, nato vsesplošna panika, 23-letnega Ernesta pa so morali s helikopterjem pripeljati v klinični center, kjer so ga zaradi hudih poškodb glave morali dati v umetno komo.
Pa se je kaj pozanimal o nesreči, ko je bil dovolj pri močeh? "Nič nisem raziskoval in zasledil. Piše, da sva tekla po tistem intervencijskem pasu, več pa ne. Kar mi je razložil Anže, vem." Takšen travmatičen dogodek seveda pusti posledice, predvsem psihične, a spremeni tudi navade. "Mislim, da drastično drugače ne bom ravnal, le bolj bom opazoval okolico, ko bom tekel (smeh). Da bom vedel, kaj se dogaja na cesti."
Prve misli v Ameriki, prvi obrazi dekleta in družine
Pravijo, da ljudje čutijo prisotnost glasov in ljudi okoli sebe, ko so v 'globokem spancu', zmedenost pa pride na vrsto, ko poškodovanci odprejo oči in se začnejo zavedati okolice. "Najprej sem zagledal starše in dekle. Oni so bili prvi, ki sem jih zaznal in videl. Na kaj najprej pomisliš? Dolgo časa sem bil v komi, po toliko zdravilih, tabletah sem imel vse mogoče sanje. Nisem vedel, da sem v kliničnem centru, sploh nisem vedel, kaj se je zgodilo, ker se nesreče ne spomnim. Kot bi se zbudil zjutraj. Vem samo, da sem mislil, da sem v Ameriki, da sem bil na letalu, ki je ravnokar pristalo. Menil sem, da smo še vedno v njem (smeh). Potem so mi razložili, da nisem. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem dojel."
Pod vplivom zdravil se seveda dogaja marsikaj, diagnoza in vsi dogodki pa pustijo posledice, s katerimi se je težko spoprijeti. A vseeno obstaja v vsem nekaj dobrega. "Zdravniki mi niso veliko razlagali, saj so mi že starši in dekle. Najprej si seveda začuden, potem si celo oddahneš. Ni ravno najbolje, vseeno pa občutiš neko olajšanje, ker si preživel." Pa zato spremeniš navade? "Mogoče samo v tem, da moramo bolj uživati v vsakem trenutku. Nikoli ne veš, kdaj te kaj takega doleti." Ko se je začel zavedati okolja, se je moral veliko posvetovati z zdravniki. Poškodbe glave so kočljive, zato je potrebna previdnost, a napoved vendarle ni bila tako brezupna.
"Pravijo, da je glava v redu. Imel sem možganske krvavitve, mislim, da na levi strani. To je bilo seveda zaradi udarca. Počeno sem imel še očesno dno in zlomljeno čeljustnico na levi strani. Nekaj težav je bilo. Okoli božiča sem se zbudil iz umetne kome. Ne spomnim se vsega dobro. Tudi zbrati se je bilo težko. Zbran sem bil recimo pet minut pogovora, poslušal tiste, s katerimi sem se pogovarjal, pa potem pet minut spet ne, ker sem se izgubljal v mislih. Tudi ravnotežje mi je nagajalo, ampak to s časom vse dobiš nazaj. To je, kar zadeva glavo. Golenica je v redu. Zdaj je že zaceljena, ni bilo nikakršnih zapletov. Hodim lahko že skoraj normalno, kaj pa bo golenica dala od sebe, bomo videli na treningih. Pri nogi sploh ni bilo slabe prognoze."
O želji nastopiti na svetovnem prvenstvu in olimpijskih igrah
Obupal nad idejo nisem, toda gremo lepo po vrsti. Najprej je treba začeti skakati, da bom lahko spet o tem začel razmišljati. Zdaj niti ne vem, kje sem trenutno na skakalnici.
Športnik in ležanje na postelji
Za športnika, vajenega vsega mogočega, sta seveda nemobilnost in prisilni počitek nekaj najhujšega, kar lahko doživi, in nič drugače ni bilo z Ernestom. "To je najtežji del. Vendar se v treh mesecih nekako navadiš in stisneš do konca, če je že treba. Težko se je sprijazniti. Čim prej sem želel stati na nogah in samostojno hoditi." Da bo to lahko storil v popolnosti, bo še vedno potrebna rehabilitacija. Kje je v tem trenutku glede tega? "Za zdaj je odpust iz centra načrtovan v petek, 3. marca, nekaj časa sem že tukaj. Prišel sem 6. februarja, tako da bom tu štiri tedne. Potem me ne čaka nič drugega, kar nisem delal do zdaj. Fizioterapije in osnovne stvari, da lahko človek normalno deluje naprej. Nekam je treba iti na rehabilitacijo zaradi poškodb glave. Ne vem sicer, kako smo prišli do Soče, vem pa, da so tudi starši in trenerji predlagali ta center kot najboljši."
Seveda nas je zanimalo tudi, ali do povzročitelja goji kakšno zamero, še posebej zaradi dejstva, da vse skupaj ni bil zgolj splet okoliščin, ampak je šlo tudi za malomarnost. "Zamere ni, a človeka moram še spoznati, kakšen je. Vendar neke zamere nimam do njega … Spremeniti je težko kaj. Kar je, je in na srečo je tako, kot je. Ne vem, kaj bi rekel po vsem tem. Naj vsi do konca očistijo stekla na avtomobilih." Držite se nasveta, da ne bo trpel še kdo! No, pomoč psihologa je v primeru travmatičnih dogodkov vedno obljubljena. Tudi 23-letni skakalec je imel pomoč, ki jo je seveda izkoristil. "Predvsem ti svetuje, da moraš pozitivno gledati na stvari, na dogodke in življenje. Nič takega, pravzaprav. Najprej pa bi rad pozabil na nesrečo, motivacija je v smislu tega, da sem se iz tega izvlekel, kot sem se."
Kolegi so uvidevni, največ upanja daje Peter
Pri tem pomoč psihologa ni edina, ki ga je popeljala čez proces okrevanja. V centru je imel tudi ogromno obiskov. "Hvala bogu imam veliko prijateljev. Dekle je veliko tu, starši prav tako, tako da gremo na kakšno kavo, da se pogovorimo. Sicer pa imam dovolj knjig, križank, telefon in internet kakopak (smeh)." In na spletu seveda ogromno, stotine sporočil podpore po vseh kanalih, kar ti daje dodatno moč po tako zahtevnih pripetljajih. "Seveda sem vse pregledal. Se zahvalil vsem, všečkal, kolikor sem lahko. Zelo lepo je bilo. Takšna stvar ti pokaže, koliko ljudi se spomni nate in ti da moč."
O bratrancu Tilnu, navijaču Olimpije in prihajajočem večnem derbiju
Da, res je navijač. Slovenske lige sicer ne spremljam preveč, tako da mislim, da si derbija ne bom ogledal. Enkrat si ga zagotovo bom, nisem pa zagrizen navijač. Navsezadnje bi prej navijal za Olimpijo kot za Maribor, ampak samo zato, ker sem nekoč živel v Ljubljani.
Od Blaža Vrhovca in Gašperja Bartola, ki šivata dres, je dobil prisrčno darilo, ki smo ga tudi objavili. Ob pogledu na fotografijo je Ernest dodal: "Da, dres sta mi že podarila." Glede na reportažo, ki smo jo opravili v ameriško-kanadski ekipi, nas je zanimalo, kdaj sta mu zgoraj omenjena podarila majhen dres z njegovim vzdevkom. "Po tisti reportaži, ki sem jo prebral, sem odšel tja in sta mi dala dresek. Vrhunski izdelek in še lepša gesta." Od ostalih seveda ni želel izpostaviti, kaj mu je bilo najbolj všeč. "Toliko je bilo ljudi na obisku in toliko lepih misli, da ne mislim koga izpostavljati (smeh). Vseh sem se zares razveselil." Tudi kolegi skakalci seveda obiskujejo Ernesta v teh tednih. "Vsem sem povedal, da sem tukaj in da mi je dolgčas. So zelo uvidevni. Vem, da nimajo veliko časa, toda če so že v Ljubljani in imajo pol ure časa, me pokličejo in se dobimo. Veliko novih stvari izvem, kaj se s kom dogaja, ker me pač ni zraven."
Glede na to, da je velik borec in nima namena nehati skakati, smo seveda morali vprašati, kdaj bo spet posegel po smučeh in se odpravil na skakalnico. "Najprej moram končati zdravljenje, potem pa bodo zdravniki povedali, koliko bo še trajalo. Tega vam zdaj ne morem točno povedati, upam pa, da čim prej seveda. No, upam tudi na to, da mi bodo čim prej povedali." Čeprav bi raje skakal s kolegi v svetovnem pokalu ali celinskem, pa ima zdaj časa na pretek, da si lahko ogleda tekme svetovnega pokala.
Pred svetovnim prvenstvom je tudi predstavil svoje želje za ekipo, ki se v teh dneh bori s skakalnicama v Lahtiju. "Zdaj lahko zelo dobro spremljam, kaj se dogaja v skokih. Vsako tekmo pogledam in navijam za kolege. Vem vse, kar se dogaja, zdaj pa držim pesti za naše v Lahtiju. Najbolj me je nazadnje navdušil Anže Lanišek. Vsa čast za tisto četrto mesto, sicer pa Prevci, ki se tako super držijo v svetovnem pokalu. Škoda je za Robija zaradi poškodbe, Jurij pa se je dobro odrezal na poletih. Napoved za SP? Lahko dam napoved, najbrž pa ne bo držala. Privoščim jim in upam na kakšno kolajno. Največ upanja seveda polagam v Petra, vendar tudi drugi utegnejo s svojimi najboljšimi skoki poseči visoko."
Ko bo Ernest po hudi nesreči in zahtevni rehabilitaciji začel skakati in bo znova sledil svojim sanjam, bo sklenjen krog, ki se je tako nepričakovano začel tistega usodnega četrtega decembra. Krog, ki mu je vzel celotno sezono, a mu nikakor ni vzel volje in moči, da se znova požene s smučmi in odleti karseda daleč.
