Niels, lahko govoriva slovensko?
Ne, to žal ne bo šlo. Ko sem še treniral v Kranjski Gori, sem se še naučil kakšne slovenske besede, od takrat pa sem pozabil tudi te. Slovenščine torej ne razumem in je nikoli nisem govoril. Tudi z mamo sva se od nekdaj pogovarjala samo nemško. (najin pogovor je potekal v angleškem jeziku, op. p.).
Ko ste bili mlajši, ste trenirali v Kranjski Gori, tudi s trenerjema Janezom Šmitkom in Alešem Vidicem. Kako se danes spominjate teh časov?
Bilo je kar zabavno. Šmitek je bil dokaj strog trener, vseeno pa imam nanj zelo lepe spomine. O njem res ne morem reči ničesar slabega. Trener, s katerim sem treniral največ, pa je Marko Žmitek.
So vam bili ti treningi v nadaljevanju kariere v veliko pomoč?
Vsekakor. Tam sem imel odlične pogoje za treninge, ki sem jih kasneje kombiniral še s smučarsko šolo, ki sem jo obiskoval v Avstriji. Oboje mi je v nadaljevanju kariere res veliko pomagalo.
Imate s kom od trenerjev, ki so vas trenirali v Kranjski Gori, še vedno stike?
Ne, nimam. Švica je kar daleč, tudi minilo je že kar nekaj časa, odkar sem bil nazadnje v Kranjski Gori. Zdaj je minilo že sedem ali osem let od takrat, ko sem jih videl zadnjič.
Takrat je obstajala tudi možnost, da bi lahko tekmovali za Slovenijo, kot je to leto dni počel vaš starejši brat Sven.
Ta možnost je teoretično še mogoča, saj imam še vedno tudi slovenski potni list, tam tudi še vedno živi moja stara mama. Če bi hotel, bi še vedno lahko zamenjal državo, čeprav bi to gotovo prineslo precej administrativnih težav. Z bratom sva se isto leto potem priključila švicarski ekipi.
Vam je morda žal, ker nikoli niste nastopili za Slovenijo?
Ne, zame je vseeno bolje, da tekmujem za Švico, saj je tako pač vse lažje. Vse je bližje, lažje dosegljivo, lahko se pogovarjam v svojem jeziku ... Če bi se odločil nastopati za Slovenijo, bi bilo marsikaj bolj zapleteno.
Je Sven še kakorkoli vključen v smučanje?
Sven zdaj sicer študira na univerzi v St. Gallnu, hkrati pa sodeluje s podjetjem, ki opravlja marketinške storitve za FIS, posebej za svetovni pokal. Tako je še vedno povezan s smučanjem.
Ste ista generacija kot slovenska reprezentanta Štefan Hadalin in Miha Hrobat, s katerima ste se v časih, ko ste še trenirali in tekmovali za SK Kranjska Gora, pogosto merili. Kdo je bil takrat boljši?
To je težko reči, vsi smo si bili precej enakovredni. Zdi se mi, da je bil še največkrat najboljši Miha Hrobat.
Imate z njima še stike, se pogovarjate med sabo?
Z Miho sva zelo pogosto v stikih, Štefana pa v zadnjem času ne vidim veliko, saj bolj tekmuje na tekmah v tehničnih disciplinah. Sam na ravni svetovnega pokala za zdaj nastopam le v hitrih disciplinah.
Rekli ste, da vas že dolgo ni bilo v Kranjski Gori. Kdaj ste bili nazadnje?
Mislim, da je bilo to poleti pred tremi leti, ko sem bil nazadnje na obisku pri stari mami. Ker tekmujem v hitrih disciplinah, tja ne hodim na tekme. Mama in brat, ki imata več časa, hodita tja pogosteje, mislim, da približno dvakrat na leto, enako tudi moja teta.
Vaša zmaga na wengenski kombinaciji je bila precej nepričakovana. Lahko rečete, da to ni bilo naključje in da jo lahko še kdaj ponovite?
Odkrito lahko priznam, da je res šlo za naključje. Uspel mi je sicer za moje znanje zelo dober slalom, s katerim sem se uvrstil med prvih 30. Že s tem sem bil zelo zadovoljen in to je bil tudi odločilni dejavnik za moj uspeh, saj nikoli ne bi zmagal, če bi se po slalomu uvrstil izven trideseterice. Res pa je, da sem imel na smuku precej boljše razmere kot tisti, ki so smučali po startni številki 10. Izkoristil sem jih in celo zmagal. Smučanje je šport na prostem in včasih imaš sreče nekaj več, drugič pa nekaj manj. Tisti dan sem je res imel veliko, posebej z vremenom, čeprav sem tudi smuk odpeljal dobro.
Ste si s to zmago še zagotovili mesto v ekipi za svetovno prvenstvo v St. Moritzu?
Tega za zdaj še ne vem. Za mesto v ekipi se nas bori pet fantov in nič še ni odločeno. Bilo bi super, če bi tam tekmoval, ne bi pa mogel reči, da je to moj glavni cilj sezone. Še vedno sem mlad in ne bo posebno razočaranje, če v St. Moritzu ne bom nastopil. Zmaga v Wengnu ni v ničemer spremenila mojih načrtov za nadaljevanje te ali za naslednje sezone. Še naprej ostajam na realnih tleh.
DO WENGNA NAJBOLJŠI 21.
Niels Hintermann, 21-letni švicarski reprezentant, je sicer uradno član njihove ekipe B. Je specialist za hitre discipline, do presenetljive kombinacijske zmage v Wengnu, do katere mu je roko na srce pomagalo tudi sneženje, ki se je v nadaljevanju tekme močno okrepilo, pa je točke svetovnega pokala v tej in prejšnji sezoni osvojil štirikrat. Najboljši je bil na 21. mestu na smuku v Chamonixu; tam je s 24. mestom prišel tudi do edinih kombinacijskih točk do prejšnjega petka. Drugače je že pri 18 letih osvojil tretje mesto na švicarskem DP v smuku, tretji v tej disciplini pa je bil tudi na mladinskem SP leta 2015 v Hafjellu.
V SORODU Z BOŠTJANOM HLADNIKOM
Že pokojni ded Nielsa Henigmanna po mamini strani je bil Damjan Hladnik, brat ravno tako že pokojnega uglednega filmskega režiserja Boštjana Hladnika. Niels pravi, da je zanj sicer slišal, a se nista nikoli srečala.
Damjan, ki je bil tudi član jugoslovanske reprezentance, se je pozneje preselil v Švico, se tam zaposlil in poročil z Nemko, njegovi hčeri pa sta na njegovo prošnjo trenirali smučanje pri Smučarskem klubu Jesenice. Starejša je zdaj fizioterapevtka v ženski švicarski reprezentanci, mlajša Sonja, torej Nielsova mama, pa se je poročila z Nielsovim očetom (vmes sta se tudi že ločila); zdaj ima v Švici svojo smučarsko šolo. V Kranjski Gori pa še vedno živi njegova babica.
"KRIVEC" JE BIL JANEZ ŠMITEK
Nielsovi stari starši so se leta 1997 iz Švice vrnili v Kranjsko Goro in si tam sezidali hišo. Njegova mama Sonja Hladnik je bila tudi tista, ki je želela, da njena sinova Niels in starejši Sven trenirata in tekmujeta v Sloveniji. "Običajno je bilo tako, da sta se s starejšim bratom v četrtek odpeljala iz Švice, spala kar v avtu, v petek zjutraj pa nato že trenirala. Konec tedna sta imela tekme ali treninge, v nedeljo pa sta se ponovno vrnila v Švico, kjer sta ves čas živela. Sven je eno leto na mednarodnih tekmah že tekmoval za Slovenijo in to smo želeli tudi pri Nielsu. Pri tem je bilo preveč logističnih držav, ki so se pojavljale že pri bratu. Zapletalo se je predvsem pri administraciji in kvotah, zato je potem raje začel tekmovati za Švico," je pojasnil Aleš Vidic, zadnja leta vodja tekmovanja na vsakoletnem pokalu Vitranc.
Glavni "krivec", da se je Nielsova družina odločila za članstvo v SK Kranjska Gora, je Janez Šmitek, v dveh mandatih tudi glavni trener v slovenski ekipi, ki je njegovo mamo treniral še kot trener pri SK Jesenice, ta pa mu je iz hvaležnosti zaupala tudi treniranje svojih sinov. "Z njenim očetom Damjanom sva bila dobra prijatelja in ni mi bilo težko narediti te usluge. Prvih zavojev smuka in superveleslaloma se je Niels učil kar na smučišču Dolenčev rut, že takrat pa je kazal večjo nagnjenost k hitrosti in hitrim disciplinam kot k slalomu. Nekoč je tudi grdo padel na Kopah," se spominja Šmitek, ki še vedno redno spremlja fantove dosežke in verjame, da v karieri lahko še veliko doseže.
