Ali se zavedate, da se bo kmalu začela že deseta sezona, odkar vas ni več v svetovnem pokalu?
Meni in ljudem je precej nenavadno. Ko me srečajo in govorimo o koncu moje kariere, pomislim, da je bilo to že osem ali devet let nazaj. Zdaj jih bo deset. To je res neverjetno, toda zdi se mi, kot da bi bilo včeraj.
Kako ste preživeli teh deset let?
Hitro, niti opazila nisem, da čas tako leti. Leta res minevajo izredno hitro.
Pred desetimi leti ste sprejeli odločitev, ki ste jo javnosti razložili skoraj leto pozneje.
Pred začetkom svoje zadnje sezone sem vedela, da je moja zadnja. Pred začetkom kariere sem si postavila cilje, uresničila sem jih in rekla zbogom.
Vedno sem si želela slovo na vrhuncu kariere. To v tebi pusti veliko lepši občutek. Ko si navajen na vrhunske, velike rezultate, te ostali rezultati, ki bi jih dosegala, četudi ne bi bili slabi, notranje ne izpolnijo. Lahko bi bilo še veliko lepih stvari, toda tudi veliko grdih.
Kot da bi bila to ena najlažjih odločitev v življenju? Pa ni bila. Vedeli ste sicer, kaj hočete, in tudi zato 18. marca 2006, ko ste v Åreju odsmučali zadnjo tekmo v karieri, ni bilo nobene drame.
Bila sem zadovoljna, ker sem uresničila cilje, ki sem si jih zastavila. Bila je naravna in logična odločitev.
Logična? S 24 leti?
Logična zato, ker ni bila sprejeta na silo. Zato ker se mi takrat ni bilo treba dokončno odločiti in se ukvarjati s čustvi, kako prebroditi konec kariere. Vedela sem, da sem dosegla, kar sem želela, in da mi je to dovolj.
Čeprav ste se poslovili zelo mladi, je bil trenutek slovesa pravi, saj ste rekli zbogom še, ko ste bili na vrhuncu.
Vedno sem si želela slovo na vrhuncu kariere. To v tebi pusti veliko lepši občutek. Ko si navajen na vrhunske, velike rezultate, te ostali rezultati, ki bi jih dosegala, četudi ne bi bili slabi, notranje ne izpolnijo. Lahko bi bilo še veliko lepih stvari, toda tudi veliko grdih. Zakaj bi morala izzivati usodo? Zakaj bi si prizadevala za nove rekorde, če pa so tako ali tako rekordi zato, da se jih preseže. Zabavni so, toda to ni nekaj, kar bi me osrečevalo. Bolj vesela sem, ko danes na tekmi na Finskem dobiš za zmago severnega jelena. Tega v mojem času ni bilo. To bi bil zame pravi motiv – mali severni jelenček, samo moj. Razveseljujejo me takšne in podobne stvari, in ne 63 zmag v svetovnem pokalu. Torej, 63 zmag je pomembnih, toda zame bi bilo pomembnejše, da imam severnega jelena.
Če bi vam torej rekli, da boste v naslednji sezoni dobili severnega jelena, bi morda nadaljevali tekmovalno smučanje?
V tem primeru bi razmislila o tem (smeh). Lani sem rekla bratu, naj mi priskrbi jelenčka, toda ni mu bilo tako zanimivo in všeč kot meni. Umrl je od smeha, ko sem mu to rekla. Ampak mislim, da take stvari veselijo vsakogar.
Razen zaradi jelenčka niste nikoli obžalovali, ker ste nehali smučati?
Ne, nikoli!
Pa niste pogrešali smučanja?
Vedno lahko smučaš. Ampak če vprašate, ali sem pogrešala tekmovanja – nisem. Ko danes pogledam na vse skupaj z druge strani, je treba res ogromno vložiti v to, da bi bil dober. A nimaš nobenega zagotovila, da se bo to res zgodilo. Toliko treninga ... Ko danes pogledam nazaj, mi ni jasno, kako sem zmogla vse to. Toda ko si v tem, ti je vse skupaj nekaj običajnega, ne razmišljaš o tem, da ti je težko. Še več, v tistem trenutku ti je vse super.
Danes na vse skupaj gledate z druge perspektive.
Spomladi, ko vse cveti, ko vse zeleni ..., treniraš na vrhu ledenika. Okoli tebe je vse belo. Potem se spustiš v dolino in vidiš življenje. To so malenkosti, na katere nisi pozoren, ko si zgoraj v svojem svetu. Da me ne bi narobe razumeli, tudi zgoraj, na belem, je čudovito in nekako se človek navadi na življenje na ledeniku. Oboje je čudovito v svojem času. S športom se lahko ukvarjaš določen čas, toda ne moreš biti telesno enako pripravljen pri dvajsetih in pri štiridesetih. Zato vse ob svojem času.
Torej bi bilo boljše, da se vsi poslovijo od tekmovanj s 24 leti?
Seveda ne. Vse je odvisno od tega, kdaj začneš dosegati dobre rezultate. Pri meni so dobri rezultati prišli zgodaj, toda istočasno sem bila tudi veliko poškodovana. Poleg tega sem dosegla vse, kar sem želela. Zakaj potem siliti naprej? Bilo mi je povsem dovolj. Res sem imela srečo, da sem nabrala vse te olimpijske kolajne.
Srečo?
Da, brez sreče ne moreš doseči prav veliko. Cel kup ljudi je treniralo toliko kot jaz, dali so vse od sebe, pa niso dosegli takih rezultatov kot jaz. Verjamem, da je faktor sreče zelo pomemben. Seveda pa moraš srečo tudi izzvati. Če sediš na stolu in čakaš, da te poboža sreča, je ne boš dočakal. Toda če narediš vse, kar je v tvoji moči, boš srečo izzval. Normalno je, da boš kdaj pa kdaj tudi izgubil, saj je sreča opoteča.
Verjetno je pomembno, da se nikoli ne predate? Vi se niste nikoli predali.
Ne vem. Nekateri bi morda rekli, da sem se predala, ko sem pri 24 letih končala kariero. Toda dokler sem v tem videla smisel, sem vztrajala. Ko sem ugotovila, da je dovolj, da sem dosegla to, kar sem želela doseči, sem rekla: "Dovolj je!"
Ste uspeli ustvariti ravnotežje med življenjem smučarja na ledeniku in tako imenovanim običajnim življenjem?
Seveda sem. Lahko rečem samo, da sem zadovoljna.
Kaj vas danes veseli?
Različne neumnosti. Veselim se potovanj, pa čeprav smo ves čas na poti, ker je to že od nekdaj naš življenjski slog. Ves čas smo na ledenikih in na smučiščih, toda rada potujem drugam. Rada se potapljam. To je moj največji hobi, kadar si ga lahko privoščim. Taka vrsta uživanja me res veseli.
Kakšen je recept, da vas nikoli ni zajela kriza zaradi slovesa od tekmovalnega smučanja?
Moraš se prilagoditi trenutnemu položaju. Seveda te morajo voditi ideje. Ne smeš samo sedeti in čakati, da se nekaj zgodi. Toda nisem načrtovala, da bom odprla kozmetični salon. Ideja je priletela in potem sem jo realizirala. Moraš se prilagoditi situaciji, ki se ti ponudi. Nikoli ne veš, koga boš srečal in kaj se bo zgodilo. Ne smeš se zaležati. Mislim, da športniki niso navajeni na monotonijo.
Ko sem šla za Ivico prvič na ogled proge in mu potem to razlagala, me je samo poslušal in na koncu rekel, da nisem normalna. V glavi sem imela celo kopico informacij, kar je bilo zanj preveč. Potreboval bi sto let, da bi vse te informacije prebavil in jih potem pretvoril v smučanje.
Janica tega nima v sebi. Zdaj je na ledenikih in smučiščih zaradi brata. Zakaj se je sploh vključila v Ivičino ekipo?
Prišlo je samo po sebi. V življenju se veliko stvari zgodi nepričakovano. Nekaj, kar si mislil, da ne boš nikoli počel, kljub vsemu potem delaš. Zato nikoli ne reci nikoli. Ivica pravi, da mu je v redu, ker sem poleg. V vsakem trenutku vem, kako se počuti, kaj želi in kaj bo storil. Iz njegovega obnašanja lahko izluščim, kaj čuti. Brez besed sem lahko ob njem, pa mu nisem v napoto. Potem naredim nekaj, kar mislim, da mu bo pomagalo, ne da mi kaj reče. To zveni kot telepatija, vendar sva brat in sestra. Povezana sva, vse življenje sva skupaj. Do nekaterih stvari imam drugačen pristop, ker imava različna značaja, in tako poskušam nekatere pozitivne stvari prenesti tudi nanj. Seveda če on to sploh želi sprejeti. Če ne, se lahko postaviš na glavo, pa nič ne pomaga.
Ali Ivica sprejema vaše nasvete?
Sprejema. Tudi če me v prvem trenutku zavrne, vem, da bo o tem razmislil in poskušal upoštevati moj nasvet, pa čeprav skrivaj. Dober je, sodeluje, z njim se je dobro tudi samo pogovarjati. Zelo pameten je ter razgledan in v nekaterih stvareh imava drugačen pogled na dogajanje, s čimer pa lahko drug drugega dopolnjujeva in navdihujeva.
Pa ste pričakovali, da boste delali v Ivičini ekipi?
Ne. Sebe imenujem "peto kolo". Po potrebi sem vse – sestra, mama, soseda ... Vsak pride z neko svojo težavo. Če kdo kaj želi, sem tu jaz. Nisem vsiljiva. Če me nihče nič ne vpraša, potem sem tiho. Če je nekdo glavni trener, potem je pomembno, da ima avtoriteto. Ljudem ne moreš govoriti to in ono, če nimaš trenerskega znanja. Če trener kaže, da je treba zaviti levo, potem ne boš njegovemu varovancu govoril, da nima prav. To ni način.
Ali bi lahko delali v kateri drugi ekipi?
Težko. Ne vem, kako bi to opisala, a bom poskusila. Način razmišljanja o smučanju, ki ga imam v glavi in ki sem ga vajena, se razlikuje tudi od Ivičinega, za več nians pa od drugih tekmovalcev. Po drugi strani pa je meni naraven, ker tako delujem od majhnega in se mi te stvari porajajo v mislih povsem avtomatsko. Mnogim se to zdi preveč zapleteno in kar malce noro. Na primer ogled proge. Ko sem šla za Ivico prvič na ogled proge in mu potem to razlagala, me je samo poslušal in na koncu rekel, da nisem normalna. V glavi sem imela celo kopico informacij, kar je bilo zanj preveč. Potreboval bi sto let, da bi vse te informacije prebavil in jih potem pretvoril v smučanje. Za nekatere stvari je potreben dolgotrajen proces, mora biti s teboj od otroštva in vsak ima drugačen sistem funkcioniranja. Zato je vedno treba iskati kompromis in se potem najti na pol poti. Vse se da, če je volja.
Velika škoda bi bila, če bi nekega dne, ko bo Ivica odšel iz smučanja, enako storili tudi vi, ne da bi prenašali svojih izkušenj in znanja.
Če koga kaj zanima, naj me samo vpraša. Res sem nevsiljiva, toda če me nekdo kaj vpraša, bom zelo rada odgovorila na vprašanje, povedala svoje mnenje. Povsem neposredno. Toda če me ne bo vprašal, seveda ne bom rušila nikogaršnje avtoritete.
Oče je še na progi, čeprav ima 77 let.
Da. Kot da je na atomski pogon. Energija vre iz njega na vse strani. Seveda se vidi, da je že v letih, toda srečna bom, če bom pri teh letih živa, kaj šele, če bom lahko hodila. Težava pri teh ljudeh, ki imajo toliko izkušenj, znanja in uspehov, je, da si jim ne upaš nasprotovati, ker te takoj potolčejo z argumenti. Moram priznati, da oče težko sprejema predloge in sugestije. Toda tudi jaz čutim, da imam kdaj pravico, da povem svoje. Ne o košarki ali kegljanju, ampak o smučanju. Mislim, da imam glede nekaterih stvari prav, ne glede na njegove izkušnje in znanje. "Nekaj izkušenj imaš pa tudi ti," bo skromno priznal, skoraj z nelagodjem v glasu. Tako se najlepše oriše tudi njegov značaj. Ampak sprejme tudi moje ideje.
Torej se ni veliko spremenilo od takrat, ko ste še smučali, saj je Gips nemalokrat za vas dejal, da ste bila vedno malce posebna, da je lahko rekel karkoli, vi pa ste naredili po svoje.
Sem izrazita individualistka. Ne vem, ali je to dobro ali ne, toda tako je. Ko si nekaj vbijem v glavo, bom to naredila, pa naj bo prav ali ne. Zame je to prav. Lahko se potem zgodi, da gre v mojo škodo. V redu, šlo je meni v škodo, ampak je bila vsaj moja odločitev.
Vaša odločitev je bila, da se od tekmovanj poslovite s 24 leti. Ivica je popolno nasprotje. Pri 36 letih smučanja še nima dovolj. Kako vi gledate na to?
Čeprav nikoli ne bi delala tako, to strast popolnoma razumem. Ne morem opisati, kako ga to zadovoljuje. Ogromna, kot dan in noč, je razlika med Ivico, ko ga na boli koleno, in Ivico, ko ga boli koleno. Pa je večina slednjih. In v teh dneh je drugačen tako kot osebnost in kot smučar. Prepričana sem, da bi bil ves čas v vrhu, če ga ne bi bolelo koleno. To si z lahkoto predstavljam, saj vem, kakšna je razlika v tvojem smučanju, ko te boli in ko te ne. To je edina stvar, ki mu stoji na poti, da ne bi bil v vrhu, ampak prebiti se prek tega je zelo težko.
Sem izrazita individualistka. Ne vem, ali je to dobro ali ne, toda tako je. Ko si nekaj vbijem v glavo, bom to naredila, pa naj bo prav ali ne. Zame je to prav. Lahko se potem zgodi, da gre v mojo škodo. V redu, šlo je meni v škodo, ampak je bila vsaj moja odločitev.
Imate zelo jasno stališče o tem.
Zelo se trudim, da ljudi ne bi ocenjevala prek same sebe. Vsak ima svojo zgodbo. Ne samo Ivica, ampak na splošno gledano. Če nekaj naredim, je to zame dobro. Če nekdo drug želi narediti stvar drugače, je to v redu in moram to spoštovati. Hrvati so radi pametni, ko sedijo na kavi, ko pišejo in zastrupljajo druge ljudi. Ne vem, zakaj imajo potrebo, da grdo pišejo o drugih ljudeh, ljudeh, ki jih poznajo samo iz časopisov. Kar domišljajo si, da te ljudi poznajo. V časopisih se večkrat zgodi, da se besede posameznika vzamejo iz konteksta. Postaviš piko ali vejico na drugo mesto v stavku in že je smisel popolnoma drugačen. Moramo pustiti ljudem, da živijo svoje življenje in da ga naredijo takega, kot si ga sami želijo. Ti pa upravljaj s svojim življenjem. Popolnoma normalno je, da sediš ob kavi in se pogovarjaš. Tudi sama sedim na kavi in se pogovarjam, toda nikoli ne sovražim ali sodim o stvareh, ki jih je nekdo storil. Nikoli ne veš, kakšno ozadje ima zgodba.
Torej boste z bratom do konca njegove kariere?
Vedno mu stojim ob strani. Strast, ki jo goji do smučanja, ne more nadomestiti nič drugega, samo njegov sin. Smučanje je nekaj, kar res obožuje, edina težava pa je njegovo koleno. Toda to je dejstvo, ki se mu lahko prilagodi. Mislim, da lahko Ivica še vedno nekaj pove v smučanju. Nekaj stvari je treba spremeniti, saj ni več najmlajši. Toda dokler v tem uživa, vsak naj piše na svojem računalniku, kar hoče, naj ga pustijo, da dela po svoje. Ne moreš biti vse življenje na vrhu, enkrat moraš tudi pasti. Včasih imaš lahko tudi slab dan in nisi razpoložen, pa rečeš: "Danes se mi ne da pogovarjati s teboj." To ni zato, ker bi bil prevzeten, ampak mu je morda ravno tisti dan poginil pes.
Koliko se je smučanje spremenilo v zadnjih desetih letih?
Moško veliko, za žensko pa ne vem.
Ne spremljate ženskega smučanja?
Veliko ljudi me je kritiziralo, ker nisem preveč naklonjena ženskemu športu, toda s tem ne mislim nič slabega. Enostavno, pri ženskah jih je pet res dobrih, pri moških pa jih je sto. V tem je razlika, o kateri govorim. Tudi ženske so dobre, saj so vse profesionalke, toda konkurenca je slabša kot pri moških. Kot da imajo moški v sebi več motiva in želje. In seveda, tehnologija gre naprej, da bi bili vsi hitrejši.
Ste nasprotnica tehnologije v športu?
Sem. Največ velja, kar lahko narediš s svojim telesom in umom. Da sestaviš telo in glavo. Brez tega, da imaš dres, ki ti omogoča večjo hitrost, posebne smuči ... Vsem dajte enake smuči, pa da potem vidimo, kdo je boljši. Kolikor znaš, znaš. Moško smučanje je v zadnjih desetih letih v tehničnih disciplinah res izjemno napredovalo. Ženske nove tehnologije niso izkoristile v taki meri. Morda pa ne moremo tako izkoristiti tehničnih izboljšav, kot so jih moški.
Jih je Marcel Hirscher najbolje izkoristil?
Mislim, da res. Po zgradbi telesa je tak, da lahko v veliki meri izkoristi vse izboljšave. Majhen je, kot komar, zelo eksploziven in eden tehnično najbolje podkovanih smučarjev v tem trenutku. Vem, da zelo veliko testira nove materiale, toda o tem ne morem veliko povedati, ker sem zelo proti temu. Ne razumem in se ne vtikam v to. Zdaj so prišli novi smučarski čevlji, pa nagib sem, nagib tja, pa še kakšne novosti. Ne, res nisem dovolj seznanjena, da bi lahko govorila o tem.
Z novimi tehnologijami se torej ne bi znašli?
Ne, ne bi. Ko sem še smučala, je bila pri Salomonu tudi Anja Pärson. Govorili so, da so ji dali takšne in drugačne smuči, s takim in drugačnim nagibom, s ploščo ... Bombardirajo te z milijon informacijami, jaz pa tega nočem. Dajte mi smuči, da smučam. Dajte mi smučarske čevlje, da mi bo v njih udobno, ne da so mi premajhni, ker bi zaradi tega hitreje odpeljala zavoj. Če sem že ves dan na snegu, naj mi bo v smučarskih čevljih vsaj udobno. Od tedaj, ko sem še smučala, pa do danes so vse te stvari odšle v neko drugo galaksijo. Večino tega bi zavrnila. Zagotovo.
Imam težave s kolenom. Nekajkrat so me operirali, pa me bodo morali spet. To je pač tako. Ni super, vendar je zame v redu. Profesionalno se ne morem več ukvarjati s športom, pri smučanju pa me boli in imam težave, ampak to je zame nekaj običajnega. Če bi sedela za računalnikom osem ur na dan, bi me bolelo nekaj drugega.
Kako gledate na hrvaško smučanje?
Avstrijci in Švicarji imajo po tisoč mladih in od vseh teh skoraj mora biti nekdo tudi vrhunski. Oni jih imajo tisoč, mi pa tri. Tako je težko narediti uspešnega smučarja. Smučanje je precej kompleksen šport, ampak je tudi zelo zabaven. Ukvarjaš se s svojim telesom, gibanjem in sam preizkušaš, kaj ti odgovarja. Ko si otrok, ti je najbolj pomembno, da se igraš, in ne razumeš sveta okoli sebe. Takrat tako deluje tvoj smučarski svet. Potem prideš v leta, meja je danes vse nižja, ko začenjaš razumevati svet okoli sebe. Potem te to, kar je normalno, povleče vase. Ob tem, če si še stoodstotno pri stvari, je uspeh zagotovljen. Če pa nisi stoodstotno v tem, je verjetnost, da boš uspel, zelo majhna. V mladih letih so fantje in dekleta še super, potem pa jih začnejo zanimati in privabljati tudi druge stvari. V času, ko nimaš treningov, se lahko družiš s prijatelji in zabavaš, toda pri smučanju je največja težava, ker nikoli nisi doma. Odsoten si 260 dni na leto. V primerjavi z drugimi športi, ko si večinoma doma, tega pri smučanju nimamo. Zato mladi, ki imajo doma prijatelje, ne morejo z njimi na pijačo, ker so takrat v Val d'Iseru. Potem pride na vrsto vprašanje, ali se boš za naslednja leta popolnoma posvetil smučanju ali ne. Je nekaj deklet, ki so dobra, toda potem pridejo tudi poškodbe ... Bomo videli.
Kako je z vašim zdravjem?
Normalno. Imam težave s kolenom. Nekajkrat so me operirali, pa me bodo morali spet. To je pač tako. Ni super, vendar je zame v redu. Profesionalno se ne morem več ukvarjati s športom, pri smučanju pa me boli in imam težave, ampak to je zame nekaj običajnega. Če bi sedela za računalnikom osem ur na dan, bi me bolelo nekaj drugega. Vsako delo ti nekaj da in nekaj vzame. In tako je tudi meni nekaj vzelo in nekaj dalo. Na splošno pa, dokler nisi resno bolan, so vse to igre in igrice.
