Tekmovalci in tudi trenerji so tudi javno izrazili svoje nezadovoljstvo nad dejstvom, da se zamuja z objavo trenerskih ekip in podpisom pogodb. Kako to zamudo pojasnjujete vi?
Ko so me aprila potrdili na mesto predsednika odbora in zbora, sem pred sabo dobil prazen list papirja in na njem številko, na kateri je bil napisan minus toliko in toliko tisoč evrov. Ker v preteklosti nisem bil vpleten v smučarijo, smo potrebovali nekaj časa, da smo pripravili neko osnovo, na kateri smo začeli graditi. Kar se mi je zdelo najbolj pomembno, je to, da so bili klubi tokrat med sabo precej enotni. Vsi so pripravljeni sodelovati in in k vsemu dati tudi svoj prispevek. Potem se je bilo potrebno dogovoriti, kako sestaviti celotno zgodbo. Prisotno je bilo vprašanje, kakšen je zdaj proračun in kakšna bo prikazana izguba za minulo sezono. Dokler nismo imeli vseh informacij, enostavno zadeve nismo želeli izpostaviti. To je potem tudi povzročilo kakšen teden zamude. Vseeno mislim, da zaradi treningov nismo preveč zaostali za drugimi nacijami. Naši tekmovalci so bili do 10. maja še na ledeniku Mölltal, kjer so imeli čudovite pogoje. Vsak od vrhunskih tekmovalcev ima tudi že svoj program kondicijskega treninga. Tisti, ki je zavzet za to, da bo nekaj napravil na tekmovanjih, v tem času zagotovo ni počival. Res je, da so bile v dogovorih tudi kakšne stvari, ki bi se dale narediti hitreje. Tu so tudi določene želje in 'velike oči' iz tujine. Dejstvo je, da je do zamude pri vsem skupaj dejansko prišlo. Nočem pa ponoviti napake iz lanskega leta, da naredimo nek virtualni proračun in ga potem sredi sezone, ko vidimo, da ga ne bomo uspeli izpeljati, začnemo črtati. Okvire letos postavljamo na realnem proračunu, torej glede na tisto, kar imamo. V naslednjih mesecih si ta proračun želim popraviti in dvigniti ter nadgraditi pogoje treninga. Opozorili so me, da je januarja prepozno, saj je proračun in programe potrebno nadgraditi že prej, če hočemo, da bodo rezultati dovolj hitri. Veseli me, da je ekipa s Pavlijem Čebuljem kot vodjo panoge in Grego Benedikom kot vodjo strokovnega sveta strokovno dobro podkovana. Sam se tako lahko bolj posvetim poslovnemu delu. Računam, da se bodo, kar zadeva programe, stvari čez leto dovolj dobro postavile. Pogodbe so zdaj usklajene in nimam skrbi, da jih kdo ne bi podpisal, v četrtek zvečer ali najpozneje v petek pa bo objavljena tudi poimenska sestava ekip.
Je vaša previdnost povezana tudi z očitki, da so bili prav alpinci tisti, ki so največkrat prekoračili svoj proračun?
V to, kaj se je dogajalo, se sam niti ne bi spuščal. Moj cilj je, da ne gledam nazaj, ampak samo naprej. Zakaj je prišlo do dolga in kdo ga je napravil, je brez pomena ugotavljati. Zame je pomembno, da imam dovolj zagotovljenih sredstev in potem na podlagi tega gradim naprej. V tem letu bomo imeli svoj tekoči račun, na katerem bodo naša sredstva, za katera bomo morali skrbeti kot dobri gospodarji in jih oplemeniti s kakšnimi novimi sponzorskimi pogodbami. Tu vidim še precej prostora, saj v preteklosti vse možnosti, ki so bile na voljo, niso bile izkoriščene. Ljudem v Sloveniji je alpsko smučanje blizu in zelo pogrešajo dobre rezultate. Tudi tekmovalcem sem že povedal, da je ena mojih prioritetnih nalog, da jim omogočim treninge in tekmovanja, kjer jim o financah in pogojih ne bo treba razmišljati. Če obremenitev v zvezi s tem ne bo, sem prepričan, da vsak lahko v povprečju pridobi od pol do ene sekunde na tekmo, kar bi se na rezultatih gotovo poznalo.
Tina Maze je bila zelo zanimiva predvsem za tuje sponzorje, a te priložnosti moji kolegi iz prejšnjih let niso izkoristili.
Torej ne bi bili pripravljeni sprejeti izgovora, da bi bile za kakšen slabši rezultat lahko krive slabše priprave ali dejstvo, da se letos morda ne bo šlo na južno poloblo?
To absolutno ne more biti razlog. Kot sem že rekel, je tisti, ki je vrhunski športnik, skrbel zase. Od Massija sem izvedel, da Tina Maze dela vaje za kondicijo uro in pol na dan, čeprav trenutno ni aktivna tekmovalka. Tako verjamem, da tudi ostali tekmovalci, ki so aktivni, ravno tako delajo. Določeno število snežnih dni bodo gotovo nabrali, delamo pa tudi na tem, da bi vseeno šli na južno poloblo, vsaj smučarji iz hitrih disciplin, za katere je trening tam še bolj pomemben. Naslednji teden bodo na zboru stvari dorečene. Pogoje bomo torej skušali zagotoviti, pri čemer se moramo zavedati, da prek tega, kar trenutno imamo, ne moremo. Gospodarstvo je v stanju, v kakršnem je, tako da so pri sponzorskih sredstvih previdni tudi tisti, ki so v 'boljši kondiciji'. Verjamem pa, da imamo potenciale za dober rezultat že v naslednji sezoni, tudi z mladinskim svetovnim prvakom Hrobatom in Hadalinom. Svojo pot bosta morala nadgraditi, a sta pridna in delavna. Vzor jima je lahko Norvežan Henrik Kristofferson, ki je njun letnik, a že v svetovnem vrhu. Po klubih s tekmovalci v mlajših kategorijah že zdaj delajo zelo kvalitetno in v mladinskih selekcijah po pravilih dosegamo najboljša mesta. No, potem pa se nam nekaj zgodi ...
Zakaj se po vašem dogaja, da veliko tistih, ki so osvajali mladinske kolajne, tega potem ne uspe nadgraditi med člani?
Nekaj pri teh primerih očitno nismo delali prav. Tudi zdaj se večkrat pogovarjamo, kako bi bil prehod iz mladincev med člane lahko drugačen. Ekipe za svetovni in evropski pokal zdaj v pripravljalnem obdobju trenirajo skupaj. Tudi pozimi načrtujemo kakšne kvalifikacije, ko bi koga iz evropskega pokala spustili na svetovni pokal, ali po drugi strani tudi koga vrnili nazaj, če mu v svetovnem pokalu ne bo šlo od rok.
Omenili ste možnost kakšnega novega pokrovitelja. Kako kaže s tem ter ali je morda na vidiku kakšen glavni pokrovitelj, ki ga slovensko alpsko smučanje že dolgo nima?
Za razliko od lani imam v letošnji sezoni že podpisane pogodbe aktualnih sponzorjev. Z večjimi sponzorji smo se že dobili in dogovorili o načinu sodelovanja. Res pa je, da vsak takšen sponzor želi dobiti nazaj tisto, kar v šport vloži. Tako jih vse zelo zanima, kakšna je situacija, kakšni so odnosi in kako se stvari odvijajo. Sponzorjem smo predstavili naš pogled, kako stvari vidimo v prihodnje, in mislim, da so bili s slišanim kar zadovoljni. Na nas pa seveda je, da to naredimo.
Lahko torej obljubite tudi kakšnega novega pokrovitelja?
Dokler pogodbe niso podpisane, tega še ne bi obljubljal, a prepričan sem, da bomo uspeli pridobiti vsaj kakšnega večjega sponzorja in morda še nekaj takšnih, ki bodo skupaj tvorili še za enega takšnega. Sto ali dvesto tisoč evrov več pa nam že kar veliko pomeni, sploh pri programu, kot ga načrtujemo.
Tako tekmovalcem kot trenerjem sem povedal, da so zame pomembne tri stvari: odprta komunikacija, transparentnost in sodelovanje.
Je vaše podjetje Hewlett-Packard vključeno vsaj kot donator?
Tu imamo druge težave, saj se je 'mama' HP odločila, da s septembrom celo zapre svojo slovensko podružnico, čeprav smo daleč najbolj uspešna firma v regiji, a za Ameriko le statistična napaka. Sam torej v tem trenutku na tak način ne morem sodelovati, skušali pa bomo stvari postaviti kako drugače. Običajno sem skušal sodelovati z opremo in podobnimi stvarmi, kar za sabo potegne tudi neka konkretna sredstva.
Dejstvo, da Tina Maze vsaj v prihodnji sezoni ne bo tekmovala, torej po vaše ne bo vplivalo na to, da bi se kakšen potencialen pokrovitelj odrekel sponzorstvu?
Tina Maze je bila zelo zanimiva predvsem za tuje sponzorje, a te priložnosti moji kolegi iz prejšnjih let niso izkoristili. Alpsko smučanje je še vedno slovenski nacionalni šport. Verjamem, da bodo sponzorji tudi s sedanjo ekipo dobili nazaj tisto, kar pravzaprav želijo in da se da tu storiti še marsikaj.
Nekako se ustvarja vtis, da morate tako vi kot tudi drugi vodje panog in predsedniki zborov plesati tako, kot igrata predsednik in direktor zveze.
S predsednikom Enzom Smrekarjem se iz poslovnih krogov poznava že nekaj let, direktorja Jurija Žureja pa sem spoznal pred kratkim. Najino dosedanje sodelovanje bi ocenil kot korektno. Kolega Žurej si prizadeva, da bi bile posamezne panoge čim bolj samostojne, saj ni v njegovem interesu, da vodi vsako panogo posebej. Gledati mora celoto in biti aktiven na vseh področjih. Sam tega torej ne vidim kot neko vmešavanje. Vem in verjamem v to, da če bomo ustrezno peljali alpsko panogo in poskrbeli za red pri stroških in računovodstvu, potem se direktor v to ne bo vtikal. Sam sem v gospodarstvu že 25 let, tako da imam nek svoj stil vodenja, kot so mi ga vcepili že v preteklosti. Tako tekmovalcem kot trenerjem sem povedal, da so zame pomembne tri stvari: odprta komunikacija, transparentnost in sodelovanje. Počasi se te ledene trdnjave le talijo in omogočajo, da te tri zadeve začnejo delovati. Sam sem vedno za igro z odprtimi kartami, saj nimamo kaj skrivati. Nikogar ne izključujem iz debate, ali je klub v alpskem odboru ali ne, mi sploh ni pomembno. Pričakujem tudi predloge tistih, ki niso. Vsi skupaj imamo enak problem, kot je v Sloveniji, kjer je tega sodelovanja premalo. To me zelo moti, saj sem v življenju dosegel že veliko dobrih poslovnih rezultatov, ampak nikoli sam. Vedno smo jih dosegli skupaj z ekipo, s katero sem delal. Tudi tu vidim priložnost in možnost, da nekaj naredimo na ta način. Cilji, ki smo jih postavili, so najprej vezani na letošnje leto, nato na obdobje do naslednjih OI, dolgoročno pa nato še na naslednja štiri leta.
Pri vašem predhodniku Dušanu Gorišku je bila prav enotnost med klubi največja težava, saj je od nekaterih dobival polena pod noge.
Sam sem imel še isti dan, ko sem bil izbran za to funkcijo, sestanek s člani odbora. Vseh 12 je bilo med sabo dovolj složnih in znotraj odbora sodelujemo zelo korektno. Pri tem ne čakamo zborov in odborov, ampak se veliko slišimo po telefonih. Ko ima nekdo kakšno težavo, preprosto pokliče. Redno pa se dobivam tudi s predstavniki klubov, ki niso člani odbora, in jih upoštevam pri predlogih. Če bo začelo prihajati do trenj, ki jih sam ne bi mogel zaustaviti, zadeva na tak način ne bo šla naprej.
Imate plan B, če bi se to začelo dogajati?
Sam sem v življenju veliko stvari dosegel z dogovori. Morda sem moral v nekaterih stvareh kdaj tudi popustiti, a sem vedno iskal neko sinergijo in skupne rešitve. V to smer razmišljam tudi tu. Zavedam se, da je veliko takšnih in drugačnih interesov, želje so večje in cilji visoki. Vseeno moramo pametno izkoristiti tisto, kar imamo. Že zdaj se na nivoju klubov pogovarjamo o tem, da bodo tekmovalci več klubov trenirali skupaj. Na trening se denimo več ne bodo vozili po trije vsak v svojem kombiju, kar se je v preteklosti dogajalo, ampak se bodo vsi stisnili v en kombi. Prav tako bo en trener lahko delal za več različnih klubov. Tako bodo vsi imeli nekaj od tega sodelovanja in ob tem še kaj prihranili. Seveda se s Švico ali Avstrijo ne moremo primerjati, a če bomo pametni in dobro delali, bomo lahko spet dobili kakšnega tekmovalca za svetovni vrh. Potem se bo spet povečalo zanimanje javnosti, sponzorjev, proračun bo lahko večji ... Zdaj se vrtimo na enem mestu, kar je potrebno presekati in narediti korak naprej.
Vedno pa se na začetku zatakne pri financah.
Sam sem hotel biti predvsem pameten. Lani se je začelo z nečim, kar se je potem na silo pretrgalo. Sam začnem s tistim, kar vem, da imam, znam pa tudi načrtovati stvari. Če bomo pri tem bolj uspešni, bomo lahko tudi več investirali. Nič ne bo narobe niti, če sponzorja dobimo sedaj, prvi denar pa januarja ali februarja. Vsekakor je to bolje, kot če ga sploh ni.
Seveda se s Švico ali Avstrijo ne moremo primerjati, a če bomo pametni in dobro delali, bomo lahko spet dobili kakšnega tekmovalca za svetovni vrh. potem se bo spet povečalo zanimanje javnosti, sponzorjev, proračun bo lahko večji ...
Baza v alpskem smučanju je vedno manjša, saj se v konkurenci drugih cenejših športov zanj odloča vse manj otrok. Imate kakšno idejo, kako to spremeniti?
Otroško smučanje zavzema zelo pomemben del mojega dela in razmišljanja v zvezi s funkcijo, ki jo imam. Zavedamo se, da če otroškega smučanja ne bo na najširšem nivoju, potem na vrhu piramide ne bomo imeli tekmovalcev za najvišji rang. Da bi to preprečili, je že zdaj aktivnih več različnih programov. Eden takšnih je pilotni projekt Šolar na smučeh, ki ga bomo peljali naprej tudi v novi sezoni. Program otroškega smučanja je pripravil tudi Sandi Murovec. To so vse stvari, ki morajo med otroci začeti s popularizacijo smučanja. Pri tem nočemo, da gredo takoj med kole in na tekme, ampak želimo vpeljati množičnost smučanja, kot je bila to včasih. Cilj je torej, da čim več otrok spravimo na smuči in jih skozi to navdušimo tudi za tekmovalno smučanje. Šele potem se bo naša piramida spet začela pravilno razvijati. Zdaj imamo med posameznimi selekcijami precej praznega prostora, kar ni tisto, kar si želimo. Tudi precej novih sponzorjev, s katerimi se pogovarjamo, bolj zanima ta otroški del smučarije, kar meni zelo ustreza. Tisti, ki se hočejo pokazati v svetu, bodo pokrili zgornji del piramide, tisti, ki bi se raje pokazali doma, pa ta spodnji del.
Slabo luč na alpsko smučanje pri nas še vedno meče afera v zvezi z Vanesso Mae. Častno razsodišče pravi, da ni pristojno ukrepati, nekateri, ki so bili vpleteni v primer, so kljub kazni še vedno aktivni ...
Zame osebno je to zgodba, o kateri nimam konkretnega mnenja. Kar je bilo, je bilo, ali je bilo prav ali ne, bodo razčiščevali drugi. Karkoli se je že zgodilo, na razvoj smučanja pri nas ne bi smelo vplivati. Delamo za naprej in za dobrobit slovenskega smučanja. Rad bi postavil stvari tako, da bodo sistemsko delovale, potem ne bo več pomembno, ali sem sam zraven ali ne. Kdo koga v preteklih letih ni maral, pa me sploh ne zanima.
