Tinina odločitev je zorela dolgo časa. Leto ali še več. Koliko ste bili vi prisotni pri tej odločitvi? Koliko je na to odločitev vplivalo vaše mnenje?
Vedno ji skušam pustiti, da razmišlja s svojo glavo. Malo sva se pogovarjala, vendar na njeno odločitev nisem preveč vplival.
Kam pa ste se vi nagibali? H koncu kariere ali prekinitvi tekmovalne poti?
Moja odločitev je bila Soči. Moja odločitev je bila, da je vsega konec po olimpijski sezoni. Potem me je prosila za sodelovanje še za naslednjo leto. V tej vlogi, v kateri sem bil preteklo sezono, se nisem preveč znašel. Na začetku, do prve tekme svetovnega pokala v Söldnu, je bilo eno, nato sem moral nekatere stvari spremeniti, potem pa je Tina sama rekla, da moram vzeti vse stvari v svoje roke. Predvsem takrat, ko ji je bilo težko. To je pred finalom svetovnega pokala v Meribelu. Menim, da velikega kristalnega globusa nismo izgubili v Mariboru, ampak smo ga na tekmah v švedskem Åreju. Maribor spada k igri, na Švedskem pa je zbolela. Vendar nismo imeli tega razkošja, da ne samo vam novinarjem, ampak tudi svetovni javnosti povemo, da je bolna. Očitno imajo športniki določen nastop ali videz od prvega dne naprej. Tako kot te spremlja vso šolo pojava, ki si jo pokazal prvega dne. Ne moreš si potem premisliti. Lindsey Vonn ima na primer vedno pripravljen izgovor – enkrat depresijo, drugič prst, naslednjič nekaj drugega ... Tina pa nikoli nič. In je tudi prav, da je dosledna pri tem.
Ste sprejeli Tinino odločitev?
Da. Odločitev se mi zdi tudi zelo pametna. Take odločitve so za športnika precej travmatične. Program, ki ga zdaj izvajamo, je ne glede na to, kako se bo odločila po enem letu, tako s psihološkega kot fiziološkega vidika dober. Prvi trening v fitnesu je bil zelo zanimiv. Mene je spet zagrabilo na polno. Potem sem jo moral ustavljati, da ni šla predaleč. Tina si res želi trenirati. Če je telo navajeno na telesne napore, ne smeš kar naenkrat vse opustiti. To, kar so naredili s Špelo Pretnar in ostalimi po koncu karier, je nevarno. Nevarno za zdravje. Vsi ti sistemi v slovenskem športu delujejo, dokler človek tekmuje, potem pa nič več. Imaš pa druge sisteme, ki so usmerjeni tako, da se nadaljujejo tudi po koncu tekmovalne kariere. Kako po tekmovalnih letih denimo deluje Alexandra Meissnitzer. Tudi v takih stvareh se vidi kultura športa. Tudi o tem smo se pogovarjali s Tino, karkoli se bo že odločila. Tudi na zvezi so to razumeli in te stvari tudi vključili v mojo pogodbo.
Moja odločitev je bila, da je vsega konec po olimpijski sezoni.
Strokovnjaki za telesno pripravo pravijo, da bi morala Tina vzdrževati telesno kondicijo približno na 75 odstotkih tekmovalne pripravljenosti. To drži?
Drži in ne drži. Razlika je 70 odstotkov telesne pripravljenosti mene ali vas in Tine, ki ni bila nikoli na 100 odstotkih izkoristka svojega telesa.
Nikoli na stotih? Niti v tisti rekordni sezoni?
Lahko mi Tina govori, lahko mi govori ves svet, vendar Tina niti v sezoni, ko je osvojila 2414 točk, ni bila na 100 odstotkih. Morda sem jo na nekaterih treningih spravil, da je dala vse od sebe, 100 odstotkov, toda večinoma ni delovala pod polnimi obrati. Popolnoma sem prepričan o tem, in ne, nikoli ni popolnoma izkoristila vsega, kar bi lahko. Zdaj se Tina dobro počuti, je pozitivna, optimistična ... Res pa je, da mora trenirati.
Ste diplomiranec fakultete za šport. Teoretično znanje imate, praktično ste si v teh letih pridobili. Je potem psihološka priprava nadgradnja vsega tega? V tem trenutku je za Tino morda še najbolj pomembna.
Vedno je najpomembnejša. Psihološka in fizična priprava gresta vzporedno s tehnično. To so bile napake, ki so jih naredili z nami kot športniki, zato je tako pomemben motivacijski prijem. Trener mora biti vodja. Če imaš trenerja, ki je dober vodja, ti da takoj 20 odstotkov dodane vrednosti.
V smučarskem svetu vas imajo za precej posebnega človeka, ki ima svoj prav in ki ne odstopa od svojih načel.
Večkrat sem povedal, da tudi grešim. Mea culpa. Posul sem se s pepelom in priznal napako.
Napake priznate, toda še vedno vas imajo za trdega, neizprosnega človeka. Je to potrebno za trenerja, vodjo ekipe?
Da, potrebno je. Najprej moraš biti neizprosen do sebe. Res je, da moraš biti velikokrat trd tudi do svojih varovancev, toda jaz znam biti tudi sproščen. Tako do sebe kot do drugih. Za vsako stvar, ki jo delaš v življenju, se moraš pripraviti in zbrati. Tudi za pogovor z vami sem se moral pripraviti. Ne morem priti sem in nonšalantno odgovarjati na vprašanja. Vi boste to pisali, ljudje bodo brali. To je odgovornost. Potrebno je spoštovanje. Moralna načela so mi jasna. Če ob dinamiki, ki je v neki ekipi, popustiš, je konec. Enako velja za tekmovalce. Držati se moraš svoje linije. Trd sem? Mogoče res, čeprav bi bila boljša beseda dosleden. Gospa Lojk, ki je bila moja ravnateljica na osnovni šoli, mi je dejala, da me bo moja doslednost drago stala. In imela je prav. Najlažje se je obračati po vetru in ohranjati svoj stol pod ritjo. Veliko lažje je to kot biti dosleden. Trd? Da, vem, da me imajo za takega. Vam povem primer: izgubil sem zbranost za pet minut med prvo in drugo vožnjo na zadnjem slalomu sezone 2012/13, pa smo proti Mikaeli Shiffrin izgubili mali kristalni globus. Ni se zgodilo naključno. Tam bi moral ostati zbran. Vsi so se smejali, pili kavo in nihče ni razumel. Tam bi moral biti zraven, ne bi si smel dovoliti padca zbranosti.
Pri vrhunskem športu torej ni popuščanja. Niti za milimeter?
V obdobjih treninga ali počitka si lahko drugačen. Ko pa se tekmuje, ni popuščanja niti za milimeter. Lahko si osredotočen na dirko tudi na drugačen način. Spomnim se, ko sva z Maurom Pinijem gledala olimpijski superveleslalom v Sočiju za ograjo, v gozdu. Tam ni bilo nič napetega. Smejala sva se, ko je stopil prek debla, ampak bila sva hkrati popolnoma osredotočena na tekmo. V našem poslu je bilo veliko zabavnih trenutkov, je pa jasno, da je v ključnih trenutkih potrebna resnost. Toda tako je tudi v drugih službah.
Koliko se vas stvari, ki jih sprejme Tina, dotaknejo? Najprej to, da ste se v ekipi v pretekli sezoni malce odmaknili, potem pa prekinitev kariere.
Drugačen odnos do sistema v ekipi sem v pretekli sezoni zelo težko sprejel. Bil sem blizu tega, da bi odšel. Bil sem nervozen, ker biti enkrat šef, drugič ne je ubijalsko. Ko je treba, moraš tako ali tako voditi kolo. Istočasno pa sem se zavedal, da ji moram pustiti malce več prostora. Tudi ko se bo Tina odločila, da bo nehala, bo zame zelo težko. To zgodbo smo pač ustvarili skupaj. Zagotovo pa bo to lažje sprejeti z vidika tekmovalne prekinitve. Vsi smo ljudje in verjetno bi veliko bolj čustveno sprejel zadnji veleslalom v Meribelu, če bi vedel, da zadnjič vidim smučati tako smučarko, kot je Tina v svetovnem pokalu. Tej zgodbi sem res dal veliko. Meni so se s Tino uresničile otroške sanje. Vsak dan sem se zavedal, kaj imam v rokah. Tudi ko sem bil jezen, sem natančno vedel, koga imam. Znam ceniti vse to.
Drugačen odnos do sistema v ekipi sem v pretekli sezoni zelo težko sprejel. bil sem blizu tega, da bi odšel. Bil sem nervozen, saj je to, da si enkrat šef, drugič ne, zares ubijalsko.
Ste vi to pridobili v družini ali sistemu, ki ste ga prilagodili na svoj način?
Imel sem velikega vzornika, svojega očeta. Sicer zelo malo časa, trinajst let. Bil je zelo načelen človek. Zavedal sem se, koliko ti dajo geni, koliko socialno okolje. Jaz sem dokaz, da se da uspeti, tudi če pozneje odraščaš brez družine. To je to, če imaš dobro vzgojno podlago. Tudi ko se zgodijo tragedije. Meni nikoli ni prišlo na misel, da bi se drogiral, da bi se predal. Imel sem meč svojih staršev nad glavo, ki me je opominjal, zato so za šport tako pomembni trenerji in starši v mladinskih kategorijah. Vse zakone lahko vržeš v smeti, če ima mladostnik dobro družbo, ki mu da dve ali tri prave smernice. V Gorici smo imeli demonstracije in trgovci so morali zapreti trgovine. Zakaj? Ker nas država ni mogla zaščititi? Če bi bili pravilno vzgojeni, bi lahko demonstrirali, kakor bi hoteli, pa ne bi bilo težav.
Se vam zdi, da sta si s Tino na neki način podobna? Vi, ki ste imeli svetovljansko otroštvo, ki je bilo prehitro prekinjeno, in Tina, ki izhaja iz zelo majhnega okolja.
Okolje je pomembno, toda Tina je imela odlično podlago. Njen oče mi je govoril, da se je učila med vožnjo na treninge. Njen se vidi, da ima osnovo, splošno osnovo, na kateri sem lahko gradil. Imela je vzgojno in motorično osnovo. Niso pomembne meje in kraji, ampak tisto, kar imaš v genih, in tisto, v kar te vzgojijo.
Tino ste dobili v roke, ko je imela že pet zmag v svetovnem pokalu. Nekateri trdijo, da bi vsak iz Tine naredil veliko zmagovalko. Bi bilo res tako?
Ljudem, ki to trdijo, vedno rečem, naj le poskusijo. V Sloveniji je prav simptomatično, da so se izgubili svetovni prvaki. Tina je bila nesporen talent, toda velike težave so bile, kako spraviti ta talent na plan. Meni se ni treba potrjevati z drugimi primeri, kaj sem naredil in ali sem uspešen ali ne. Delam, ko imam cilj. Trening ni tovarniški izdelek, razen v Rusiji v osemdesetih letih. Naj vprašam tiste, ki zdaj pravijo, da bi s takim talentom naredili enako: kje so bili takrat? Danes bi verjetno tudi jaz izumil žarnico. Na smučarski zvezi so imeli Tino vsaj trije trenerji – Janez Slivnik, Jani Hladnik in Klemen Bergant. Zakaj pa niso oni naredili 2414 točk in 13 kolajn? Veliko težje je popravljati kot zgraditi novo. Jaz nikoli nisem omalovaževal drugih trenerjev, ki so bili uspešni, in govoril, da bi to naredil vsak. To so neumne izjave.
Pri nas je še vedno veliko takih, ki veliko govorijo, naredijo pa bolj malo.
Neverjetno, še vedno je res veliko takih. Privoščim, če so ljudje uspešni. Navdušen sem, če so uspešni in če niso ničesar ukradli.
In kako se odzovete na te ljudi, ki so vam nevoščljivi?
Nevoščljivosti sploh ne razumem. Tega ne dojemam. Nimam genov ali encimov za to stvar. Ko je Matej Černic osvojil kolajno, smo vsi praznovali pri njemu doma. Bilo je veselje, brez kančka nevoščljivosti. Mateja sem učil telesno vzgojo in sem mu dal tudi negativno oceno. Imel je malce težko obdobje in je bil trmast. Povedal sem mu, da je talentiran, da pa mora delati kot vsi ostali. Prišlo je do spora, ampak takrat se je rodilo obojestransko spoštovanje. Na koncu leta sem mu potem itak dal pozitivno oceno.
Zdaj je prišel še en Andrea v slovenski šport. Andrea Giani je selektor odbojkarske reprezentance. Šport dejansko ruši meje.
Mogoče se rušijo zaradi tega, ker določene države potrebujejo malce osvežitve glede mentalitete. Morda pa imate v Sloveniji napačno mnenje, da je boljše tisto, kar prihaja iz tujine. Verjetno vam je ostalo od vesternov. Mislim, da je ogromno stvari v Sloveniji, ki so vrhunske in zanimive za širši svet.
Ali ste res tako dobri v svojem poslu, da vas vzame smučarska zveza za zunanjega svetovalca in nadzornika?
To funkcijo sem sam predlagal iz razloga, ker gre pri Tini za prehodno obdobje. Jaz ji moram slediti. Najprej so me predlagali za vodjo moške in ženske ekipe. Za to je bil prvi pogoj dovolj visok proračun, ki ga ni bilo mogoče uresničiti. Zdelo pa se mi je smiselno, da svoje izkušnje prenašam na druge v vaši državi, če sem jih že dobil v vaši državi. Druga stvar pa je, da je taka funkcija kompatibilna s Tinino odločitvijo. Nekaj, kar res imam, je intuicija. Imam pa tudi oči. Razlika je med gledati in videti. In to imam.
Kaj lahko prinesete slovenskemu smučanju?
Optimizacijo dela, da se sile ne razpršijo. Sledi načrtovanje programov v ključnih trenutkih in sprememba miselnosti. To so ključne stvari.
S Pavlijem Čebuljem, vodjo reprezentanc, se razumeta?
Pogovarjala sva se, pomembno pa je, da me bodo razumeli trenerji. Rasto Ažnoh je prišel do mene na svetovnem prvenstvu in me vprašal za nasvet. Sodelovali smo že v pretekli sezoni. So ljudje, ki so pripravljeni poslušati, in ljudje, ki vedo vse. Slednji, ki vedo vse, ne vedo nič.
Dobili smo občutek, da je ljudi malce strah, ker vi prihajate v reprezentanco.
Sem že povedal, da tobačne fuge in odprte čelade pomenijo slovo. Če imam podpisano pogodbo in imam določeno oblast, tak tekmovalec leti s treninga. Motijo me tudi trenerji, ki opravljajo tekmovalce. Tega ne sme biti. Tudi če misliš, da imaš najbolj neumnega tekmovalca, ga ne moreš opravljati za hrbtom. Prva stvar je, da če hočeš, da te tekmovalec spoštuje, ti spoštuješ njega. Toda tudi trener si mora spoštovanje zaslužiti, ne pa da te spoštujejo zaradi naziva ali čina. Tekmovalcem moraš vcepiti tudi malce samozavesti. Fantje in dekleta jo potrebujejo.
Pojavljajo se tudi mnenja, da ste naredili napako, ko ste sprejeli delo na zvezi, saj je tam še vedno preveč starih sil, ki vas bodo ovirale.
Mislim, da nisem naredil napake. Naredil bi napako, če bi vzel mesto šefa, ker ni pogojev. Mojo vlogo na zvezi sem vzel tudi zaradi tega, da vidim, če so ušesa za poslušati in če bo vse skupaj izvedljivo. Ne, ne, nisem neumen, da bi se vrgel noter na slepo. Predvsem zato, ker nočem blatiti svojega imena, ki sem si ga zgradil v teh letih. Ponudil bom, da mi jedo iz roke, če pa ne bodo, bo to lepa izkušnja in na svidenje. Zato sem sprejel to vrsto sodelovanja in se mi zdi, da so razumeli.
Mislite, da vas ne bodo rušili po prvem neuspehu? Ali pa bo morda za uspeh zaslužen Massi, za neuspeh pa kriv nekdo drug?
Takoj zdaj povem, da za uspeh ne bom zaslužen jaz in niti za neuspeh ne bom kriv jaz. Ne bojim se tega, da če v Söldnu ne bo nobenega v finalu, bodo vsi skakali po meni. Zanimivo, da so vsi v tujini razumeli vlogo, ki jo imam, v Sloveniji pa še vedno razpravljajo, ali sem šef ali ne. Sem zunanji sodelavec. Zdaj so me klicali za sestavo ekip, za trenerje, povem svoje mnenje, odločitve pa niso moje. Verjetno bomo skupaj začeli kondicijske priprave, imeli tudi kakšen skupen trening na snegu ...
Najlažje se je obračati po vetru in ohranjati svoj stol pod ritjo. Veliko lažje je kot biti dosleden.
Kondicijsko boste pripravljali vso reprezentanco?
Pet ali šest bi jih vzel. Tiste najboljše, da jim omogočimo najboljše pogoje. Mislim, da bi bilo dobro začeti z osmimi zaporednimi dnevi priprav. Pravega testa materiala.
Ste v slovenskem smučanju kljub vsemu videli potencial?
Res imam privilegij, da lahko opravljam to službo. Drugi tega nimajo. Potencial zagotovo obstaja, vendar je treba razumeti tudi to, kakšen potencial imamo. Približno vem, na kakšni ravni so fantje in dekleta. Najprej se bomo zadovoljili s kakšno slabšo uvrstitvijo, nato pa na tem gradili. Tina Maze se pač ne rodi vsak dan. Nikjer na svetu, posebej pa ne v Sloveniji.
Koliko ste Tino nameravali vključevati v snežne treninge?
Jaz bi jo vključeval čim več, toda upoštevati moramo pravila marketinga in sponzorjev. Moja funkcija ne zajema le ekip A in B, ampak tudi mladinske ekipe. Idioti bi bili, če denimo mladinci na snežnem treningu ne bi vpijali njenega znanja.
Kako boste vzpostavili odnos z vsemi trenerji, saj ste bili do zdaj navajeni na precej maloštevilno ekipo sodelavcev?
Pri vsaki ekipi si bom moral izbrati enega človeka. Če je Ažnoh odgovoren za ženske, bom komuniciral z njim. Zagotovo bo drugače, vendar razumite, da nimam več vloge, ki sem jo imel pri ekipi aMaze. Vem, da bi me vi želeli vreči v ogenj, vendar ne bo tako. V novi sezoni ne bom imel nobene ekipe in za nobeno ekipo ne bom odgovoren. Niti ne smem pasti noter. Pred dnevi, ko sem bil na treningu na ledeniku, sem že tekel za eno od tekmovalk in jo želel popravljati. Pa sem se ugriznil v jezik in si dejal, da ima svojega trenerja. Paziti moraš, kaj delaš, saj na tekmovalko in trenerja vplivaš predvsem psihološko.
Koliko je resnice v tem, da ste kot pogoj za mesto šefa panoge poleg proračuna postavili tudi to, da bi za dekleta skrbel Valerio Ghirardi in za moške Burkhard Schaffer?
Zagotovo bi na ključna mesta postavil ljudi, s katerimi sem delal. Aprila in maja lahko delaš z vsemi, toda januarja, ko se začnejo težave, se ljudje spremenijo. Imam srečo, da vem, koga bi postavil, saj sem spoznal kar veliko ljudi. Eden od njih bi bil zagotovo Valerio, saj poznam tako njegove pozitivne kot negativne stvari. Z Burkijem pa sem sodeloval dvakrat po 15 dni na južni polobli in bi ga imel zagotovo za resnega kandidata za tako mesto, saj je pokazal rezultate.
Schaffer je že bil v naši reprezentanci, pa so ga določeni tekmovalci odgnali, ker naj bi bil pretrd.
Kot vidite, imajo vsi tisti, ki ste jim prisodili težko roko, dobre rezultate. Čudno, ne? Ni ugodja. Če si profesionalni športnik, moraš vzeti v zakup stres in vse drugo, zato športnikova kariera traja le deset ali petnajst let. Profesionalni šport te popolnoma izžame, kot limono. Tega se je treba zavedati. Če hočejo samo malce smučati, malo hitro in malo počasi, pa to ni zanje.
Vrhunski šport ne izžame samo tekmovalca, ampak tudi vse ljudi okoli njega.
Vse. V naši ekipi je bilo tako – vsako nedeljo je bilo samo ena, dva ali tri. Če si bil štiri, je bilo že zanič. Pritisk je izjemen. Priznam, da sem težek in sem veliko zahteval od ljudi v ekipi.
Andrei Vianellu bo zdaj pri Julii Mancuso lažje?
Lažje mu bo. Julia je drug človek in kot tekmovalka nima enakih ciljev. Pred sabo nima globusa. Ima drugačno mentaliteto, razen če se ne bo popolnoma zresnila. Vianellu bo kar ustrezalo, da ne bo več takega pritiska. Andrea izjemno spoštujem, a sem ga nekajkrat videl, da je povsem pri koncu. Ko vidiš moškega, ki joče na sedežnici, do njega čutiš še več spoštovanja. Doma imam obešeno fotografijo, ko vsi jočemo po osvojitvi velikega globusa. Pa jo bom snel, ker je premočna. Imel sem čast delati z ljudmi, ki so res dali vse od sebe. Ko sem videl odrasle ljudi, ki jočejo, sem se šele zavedel, kakšno ekipo sem imel.
Po drugi strani je vsem tem ljudem ekipa aMaze dala ugled.
Vsem. Vsi so si naredili kariero. Če bi imel pogodbo za odstotke, bi bil že bogat.
Pa ste obdržali stike z vsemi in imate z vsemi korektne odnose?
Da. No, ne z Dušanom Kapšem, ki je bil velika napaka. Z Walterjem Ronconijem nismo v dobrih odnosih, pa ne bom povedal, zakaj. Zadnjič sem se pogovarjal z Liviem Magonijem, ki mi je rekel, da sem spet imel prav. Ti stavki so mi všeč. Pred olimpijsko sezono sem želel, da ostane, ker smo končno dobro delovali. Pa ni želel. Štab Ivice Kostelića je štel deset ljudi, pri nas pa jih je bilo bistveno manj. Predvsem zaradi proračuna, pa tudi zaradi Tine, ki ni želela preveč ljudi okoli sebe.
Je Andrea Massi dosegel vse cilje, ki si jih je zastavil?
Da. Olimpijska zlata kolajna je bil največji cilj. Malo me muči še slalom in veliki globus, ki se nam je letos izmuznil, ampak sem delno potolažen, ker ga že imamo. Slalomski globus in slalomska kolajna pa me mučita, ker sta bila dosegljiva. Razumeti je treba, da je bila Tina 247. na svetu, ko smo začeli. Slalom je za Tino antikarakteren, neznačilen.
Ampak če ima rada rokenrol?
To ima rada, ampak slalom je nepredvidljiv. Treba je sprejeti tudi to, da narediš napako, tvegati ... Toda to pri Tini ne obstaja. Včasih jo je bilo bolj strah smučati slalom kot smuk, kar je absurd.
Tina ni nikoli tvegala do konca in zato nikoli ni bila poškodovana. Bi imela toliko zmag kot Lindsey, če bi tvegala več?
To so teorije, vendar je res, da ni tvegala in ima zaradi tega manj zmag, a je ostala cela. Cela pa je tudi zaradi tega, ker smo naredili dobro podlago. Preventivno smo delali bolje kot vsi drugi.
Bila je tudi nadgradnja, iz leta v leto.
Bila je. Mogoče bi sam poskusil napasti vrh že prej, če bi imela Tina drugačen značaj. Midva imava povsem drugačno koncepcijo časa. Pa ne zato, ker sem starejši. Ona je živela v neki drugi dimenziji. Včasih se ni zavedala, da smo že januarja. Tina pravi, da zaradi sonca in joda, vendar se je tudi značajsko zelo spremenila – govori več, trenira več, je drug človek. Hkrati pa je treba razumeti, da je prišla iz majhnega okolja in je ne moreš ter tudi nočeš povsem spremeniti.
Vas moti, da vas povezujejo izključno s Tino Maze. Brez Tine za mnoge ne obstajate.
Moti me, ko gre izključno za dualizem – ali boste prišli skupaj s Tino ... Kot da bi bila ista oseba. Drugače pa me ne moti, ker se zavedam, da brez Tine ne bi bil to, kar sem. Ne moti me tudi zato, ker imam še vedno svoje prijatelje in svoj način življenja. Moja osebnost se ni spremenila, le z materialnega vidika je vse skupaj precej bolje.
Ampak saj ste vložili svoje delo.
V to službo sem vložil toliko sebe, da moram v Italiji plačati že za 8500 evrov glob, ker sem zanemaril svoje življenje zunaj smučanja. To so pozabljene položnice, katerih zneski so skozi leta narasli. Takrat ko sva začela, sem tvegal vse. Odnose s svojo sestro, stricem, teto, z vsemi sorodniki, ki so mi še ostali. Vse sem zanemaril. Trije dnevi turne smuke na leto je bilo vse, kar sem naredil samo zase.
Včasih nas malo zmoti, ker govorite 'vi v Sloveniji'. Mnogi vas nimajo za Italijana, ampak vas jemljejo kot Slovenca.
Hvala, to je res velika pohvala. Imam dokument, osebno izkaznico, kjer piše, da sem Italijan. Morda to izhaja iz tega, da spoštujem vse dobre ljudi, ne glede na narodnost, status in materialne dobrine. Sem ter tja sem tudi sam sebe zalotil, da razmišljam o tej temi, ker sem že toliko let tukaj, zaradi Tine, jezika ... Predlagali so mi, da vzamem dvojno državljanstvo, vendar nočem, da se s tem politično manipulira. Zato je najboljša tista fotografija, ki smo jo naredili na mestu, kjer je nekoč potekala meja med državama, danes pa je ni. Za tako moje razmišljanje pa so v veliki meri zaslužni moji starši, ki bi bili, o tem sem prepričan, veseli, da tako razmišljam. Tudi Tino imajo včasih Italijani za svojo, ker govori italijansko. Športniki, kot so Tina, Kostelići in še veliko drugih, v resnici podirajo meje in so lahko zgled vsem politikom.
Vaše osebno mnenje – bo Tina čez eno leto nadaljevala tekmovalno smučanje?
Odvisno, kaj se bo v tem letu zgodilo. Če bi moral izbrati eno smučarko, za katero bi rekel, da se je sposobna vrniti, bi bila to Tina. Tina je zame največji talent svetovnega smučanja. Morda je imela take osnove samo še Julia Mancuso.
Sicer mi niste odgovorili na vprašanje ...
Ha, ha!
