Na sobotnem veleslalomu so vmesni časi kazali dobro. Stopnjevanje hitrosti proti cilju, v čemer je vzrok, da je padla, je nakazovalo uvrstitev med prvih pet, morda celo med tri, kar bi bilo dobro izhodišče za drugo vožnjo. Grobe kristale snega na mariborskem poligonu so prve smučarke narinile par deset centimetrov zunaj idealne linije. Prav v te kristale, ki delujejo kot kroglice, je zapeljala Tina in zaradi prevelike hitrosti, ki jo je nabirala zadnjih nekaj vrat, in valovitega terena je njena smučka izgubila oprijem in rešitve ni bilo. Svojo veličino je Tina pokazala z izjavo za nacionalno televizijo. Brez izgovarjanja je takoj priznala lastno napako.
Nedeljski slalom je druga zgodba. Tina obvlada slalomsko tehniko "zavoj v enem zamahu" v približno 60 odstotkih, v podzavesti pa ji je ostal klasični način zavoja v slalomu. Tajming zavoja je popolnoma drugačen v "zavoju v enem zamahu" kot v zavoju na klasičen način. Predvsem je vhod v zavoj tako različen, da je med prvim in drugim načinom od tri do pet sekund razlike na eni slalomski progi. Če primerjam način smučanja slaloma med Tino in Mikaelo Shiffrin, je med njima precejšnja razlika. Tina je na nov način slalom začela smučati januarja 2011, in če bi trenirala samo slalom, bi ga osvojila bistveno bolje, kot ga je, tako pa ima zaradi tekmovanja v vseh disciplinah premalo časa.
Preveč ljudi zaradi smučanja prejema plačo, visoko ali ne, ni pomembno, pomembno je, da ti ljudje ne nosijo količkov na treningih, da ne vrtajo lukenj v ledeno podlago in zmrznjeno zemljo, ki je enaka kot beton.
Ima pa Tina še en hendikep v primerjavi z Mikaelo: slalom smuča z najmanj za eno širino smučke bolj razklenjenimi smučmi, zato njena zunanja smučka opravi daljšo pot kot Mikaelina. V Tinini ekipi to vedo, zato mora voditi notranjo smučko bliže količku in v tem je razlog, da je je zapela z desno smučko. Mikaela Shiffrin na drugi strani slalom smuča z "zavojem v enem zamahu" in ga nadgrajuje. Tehniko, ki jo je osvojila Marlies Schild in jo v dobi smuči z manjšim stranskim lokom prva začela uporabljati, so v ameriški ekipi dobro proučili, zato je Američanka skoraj nepremagljiva.
Naj spomnim, da je Američanka na začetku sezone precej zaostajala za zdajšnjimi vožnjami, razlog pa je bil v tem, da je v pripravljalnem obdobju poleg slaloma kot prve discipline trenirala tudi veleslalom in superveleslalom. Jasno je, da je izredno težko trenirati tri discipline, kaj šele štiri, kot jih Tina. Slalom na Tinini ravni ali celo malo bolje obvladata Šarka Strahova in Veronika Velez Zuzulova, blizu omenjenim štirim so tudi Wendy Holdener in obe Kanadčanki: Mielzinskyjeva in Gagnonova. Švedinje pa že v osnovi stremijo k mešanici obeh tehnik. Prednost Švedinj je v ekipnem duhu in v tem, da smučajo samo slalom, le nekatere še veleslalom. O tehničnem znanju drugih naših smučark je brez spoštljive distance do njihovega truda in truda njihovih družin ter do zapravljanja družinskega denarja nespodobno govoriti.
Če vpletemo še moški del in spomnim na odstope, ki se jim dogajajo zaradi slabe tehnike, pridemo do spoznanja, da je Klemen Kosi zadnja dva superveleslaloma odstopil na skoraj identičen način in je enako kot Žan Kranjec aboniran na zdrse zaradi tehnike, ki mu jo je dala slovenska šola smučanja.
Kaj storiti s slovenskim smučanjem po Tini Maze ali pa že zdaj, ko je Tina še tu? Načrti, ki jih predstavljajo upravljavci smučanja, ne pijejo vode. Ves svet teži k majhnim fleksibilnim ekipam, brez administratorskega balasta, ki žre proračunski in sponzorski denar. Pri nas pa sanjajo o dragih nacionalnih ekipah. Razlog je eden in edini, denar. Če se administracija na zvezi ne bo zmanjšala na minimum in če se način dela v smučanju ne bo spremenil, smučanje v okviru smučarske zveze ne bo obstajalo, ker nihče ne bo dajal denarja za funkcionarje in vse ostale, ki živijo na račun tekmovalcev.
Če se administracija na zvezi ne bo zmanjšala na minimum in če se način dela v smučanju ne bo spremenil, smučanje v okviru smučarske zveze ne bo obstajalo, ker nihče ne bo dajal denarja za funkcionarje in vse ostale, ki živijo na račun tekmovalcev.
Stanje je sledeče: preveč ljudi zaradi smučanja prejema plačo, visoko ali ne, ni pomembno, pomembno je, da ti ljudje ne nosijo količkov na treningih, da ne vrtajo lukenj v ledeno podlago in zmrznjeno zemljo, ki je enaka kot beton. Da ti ljudje, ki se ob soju žarometov nastavljajo objektivom kamer in fotoaparatov, ne zmrzujejo ob progi in ne postavljajo podrtih količkov, ko je vsak premik z mesta pri -15 stopinjah ali nižje enako, kot bi ti zabijali žeblje v kolena. Programe pišejo in odločitve sprejemajo ljudje, ki nikoli niso bili na terenu v nemogočih pogojih in nikoli za nič ne odgovarjajo.
Perspektiva je v združevanju čim bolj enakovrednih ekip, podobnih kot je Team to aMaze. Tri take in tako organizirane ekipe so sposobne organizirati trening kjerkoli na zemeljski obli. Take majhne ekipe si morajo postaviti kratkoročne in dolgoročne cilje in morajo biti sposobne angažirati ljudi, ki posel obvladajo in jim zaupajo. Združevanje takih ekip bi moralo temeljiti na participaciji. Stroški takšne ekipe bi bili na ravni Teama to aMaze plus število ljudi in njihovi stroški. Andrea Massi bi bil idealen šef takšne ekipe. Nikakor pa ga ne vidim kot šefa nacionalne ekipe, kjer bi mu neki uradnik solil pamet. Delovni čas trenerjev, serviserjev, maserjev in tudi šefa ekipe je 24 ur na dan, delovni čas uradnika pa je takrat, ko ga dobiš. Drugi razlog je ideološkost slovenske smučarske zveze, kjer nenaši nimajo kaj delati.
Da je perspektiva slaba in da nimamo razlogov za optimizem, se je pokazalo na letošnjem tekmovanju na Starem vrhu. Nedolgo nazaj so naši otroci osvajali medalje na Pokalu Loka in Trofeu Topolino, zdaj pa so daleč od vrha z eno izjemo, to je Neja Dvornik, ki je zmagala v obeh disciplinah svoje kategorije z veliko razliko. Zanimivo pa je, da ni pod okriljem smučarske zveze, pač pa jo trenira in sponzorira njen oče.
