Ampak po stari navadi si slovenska javnost ne samo želi, ampak pet snežink okoli Tininega vratu kar zahteva. Pa je to res tako samoumevno?
V tem trenutku ne bi bili radi v Tinini koži. Popolnoma smo prepričani, da si najboljša slovenska športnica vseh časov res želi, da bi osvojila pet kolajn. In da, ima vse možnosti, da to svojo željo tudi izpolni. Če malce čez palec ovrednotimo možnosti Mazejeve, da tudi v veleslalomu in slalomu osvoji kolajno, bi rekli, da bi se odstotki ustavili pri številki 75. Torej ima kar veliko možnosti, vendar še vedno ostane približno 25 odstotkov, da ne doseže želenega cilja.
Vsi (no, ne vsi, ker je nekaterim za vse skupaj popolnoma vseeno, drugi pa Tine ne marajo) bomo držali pesti za Mazejevo, hkrati pa bomo v Tininih uspehih iskali sami sebe. V tem trenutku Tina Maze pooseblja vso Slovenijo skupaj in vsakega posameznika posebej. Vsi imamo Tino za nekakšen simbol naše družbe, našega trenutnega stanja, pa naj bo to v tekoči ali trdni obliki ali pa v hlapih.
Veliko, presenetljivo veliko nas bo razočaranih, če Tina ne bo osvojila petih kolajn. Tako kot ona sama. Toda presenetljivo veliko jih bo jeznih in celo žaljivih ali nesramnih do športnice. Zakaj? Ker ni vzela tistega, kar bi lahko! Veliko ljudem se zdi, da Tina mora vzeti pet kolajn, da mora premagati vse na svetu, da mora vsem odčitati lekcijo, da mora vsem pokazati, da se tudi v majhni (namenoma smo zapisali majhni) Sloveniji rojevajo ljudje velikega formata. Popolnoma verjetna je tudi trditev (vsaj 25 odstotkov možnosti je za to), da Tina ne bo osvojila petih kolajn. Da ji bo spodletelo. Da bo osvojila »samo« štiri ali celo »samo« tri.
»Katastrofa! Saj smo vedeli, da ne bo vzdržala!« Taki in podobni komentarji na družabnih omrežjih bodo med tistimi bolj prijaznimi in prizanesljivimi do Tine. In zakaj bodo mnogi jezni nanjo? Ker ni izpolnila svojih ali njihovih želja? Ker ni za trenutek izničila njihovih frustracij (pozdraviti jih tako ali tako ne more), ki izvirajo iz dejanske majhnosti in nesposobnosti?
Skoraj vsak, ki se je rodil v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je imel možnost, da si naredi kariero – v športu, umetnosti, znanosti, poslu ... Le malokateremu je uspelo. Popolnoma normalna naravna pot, naravna selekcija. Prave kariere so si ustvarili samo najboljši. In tako je bilo sto in tisoč let prej ter bo sto in tisoč let pozneje.
Pet kolajn, spet teh pet kolajn – težko se jih izbije iz misli. Tako blizu so, a hkrati tako daleč. Morda ji bo pet snežink ušlo za stotinko, za nekaj centimetrov na dveh veleslalomskih vožnjah. Smola? Ne. Kolajne dobijo najboljši v tistem trenutku. Ostali, ki so morda odlični vso sezono, ki zmagujejo kot po tekočem traku, pa v tistem trenutku niso bili med najboljšimi, lahko samo nemočno in srepo zrejo predse. Vprašajte Lindsey Vonn, če ne verjamete. Zato – jezni bomo in razočarani, če Tina ne bo vzela zaklada, ampak samo zato, ker se bodo razblinile naše sanje, Tina pa bo še vedno tako dobra smučarka, najboljša na svetu, kot je bila trenutek prej. Bolelo bo kot udarec s ploskim delom rezila meča po obrazu, z naslednjim pogledom pa bomo že iskali nove heroje, da bi izpolnjevali naše sanje.
