Izgubljena generacija? Nikakor ne. Vsaka generacija je takšna, kot pač je, in dobi tisto, kar si zasluži s svojim delom. Morda imajo nekateri posamezniki smolo, toda generacija na splošno kaže pravo sliko stanja v nekem obdobju – kvalitete in kvantitete.
"Zelo krivično obravnavate slovensko moško smučanje. In z vašim mnenjem se ne strinjam," je na začetku dejal Blaž Lešnik, profesor alpskega smučanja na Fakulteti za šport, predsednik Združenja učiteljev in trenerjev smučanja (ZUTS) ter začasni koordinator panoge alpsko smučanje na Smučarski zvezi Slovenije, ki našega zapisanega mnenja ni hotel komentirati (po slalomu na Sljemenu smo zapisali: 'To da Miho Kürnerja prehiti pet Hrvatov, poleg Kostelića in Zubčića še Natko Zrnčič Dim, ki mu je slalom le zabava, in še dva 18-letna mulca Elias Kolega in Istok Rodeš, res ne more biti v ponos slovenskemu smučanju. Še manj pa stroki, ki očitno, ampak zelo očitno zadnjih sedem ali osem let brca v temo, pa tega še vedno noče priznati. Samo zato, da bi doktrine nekaterih profesorjev ostale neomadeževane.').
Toda profesor je vseeno nadaljeval: "Razumem tudi mnenje Aca Sitarja in se z določenimi zadevami celo strinjam. Vendar že dolgo delamo raziskave in analize in ne stojimo na mestu, kot nam nekateri očitajo. Zagovarjam zgodbe, o katerih sem prepričan. Čeprav trdijo drugače, smo pri nas prvi na svetu začeli učiti karving slog smučanja. Vedno pa se najdejo rešitve, tudi za zdajšnje stanje, toda vsi bomo morali stopiti skupaj, dobrodošlo pa bi bilo tudi malo manj nagajanja."
Se vam zdi, da so besede odgovornega za alpsko smučanje bolj ali manj demagogija, da se je postavil v bran in se poskuša ubraniti udarcev? Morda, ampak morda ima prav. Kdo bi to vedel povsem zagotovo.
MINI SKUPINE
Tudi legendaren smučarski trener Janez Šmitek, ki je treniral skoraj vse najboljše slovenske smučarje v tehničnih disciplinah, najprej ni hotel dati konkretnega komentarja. "Ne dajem komentarjev na zdajšnje slovensko smučanje, ker nimamo konkurenčnih pogojev," je dejal Šmitek.
Rešitev je v mini skupinah s po dvema ali največ tremi tekmovalci, ki bodo imeli na voljo vse. Tako bi se dalo nekaj narediti. Dober pokazatelj pravilnosti takega pristopa je Hrvaška.
V preteklosti pa so imeli konkurenčne pogoje? Kljub vsemu so slovenski smučarji dosegali bistveno boljše rezultate. "Takrat smo imeli bolj enakovredne pogoje, kot so zdaj. Čeprav je bilo vedno tako – ko si prišel na trening v Zermatt, so najboljše proge dobili Avstrijci in Švicarji. Mi smo dobili tisto, kar je ostalo, saj nismo imeli toliko denarja kot drugi. V Beaver Creeku, kjer bo letos svetovno prvenstvo, je veleslalomska proga dolga, z dolgimi položnimi deli, dvema prelomnicama in take proge drugje ni. Treba je trenirati tam, da dobiš pravi občutek. Pri tem so drugi v veliki prednosti," je govoril Šmitek in nadaljeval: "Če hočeš uspeti, moraš imeti pogoje za delo. V preteklosti so bili boljši kot zdaj."
In kje je razlog za tako mizerne uspehe slovenskega moškega smučanja? "Imamo kar nekaj talentiranih tekmovalcev, vendar jih je manj kot včasih. Poleg tega je pri mlajših vse odvisno od staršev, potrebovali pa bi tudi trenerje, ki ne hodijo samo v službo. Tudi smučarski učitelji oziroma šola smučanja ni zagotovilo, da bomo imeli dobro izobražene trenerje."
Kakšna pa naj bi bila rešitev? "Rešitev je v mini skupinah s po dvema ali največ tremi tekmovalci, ki bodo imeli na voljo vse. Tako bi se dalo nekaj narediti. Dober pokazatelj pravilnosti takega pristopa je Hrvaška. Tam ima vsak tekmovalec svojega trenerja. Mi velikih reprezentanc ne bomo imeli več. Nikoli več."
STVARI SO PRECEJ ZAVOŽENE
Ali naj kljub vsemu vztrajamo pri Maticu Skubetu in Mihi Kürnerju, češ da boljših nimamo? "Oba sem treniral in vem, koliko sta sposobna. Vemo pa, da ima vsak človek svoj prag nesposobnosti. Kot tekmovalca sta izgubljena. Njun čas je minil. Onadva ne bosta dala več nobenega pravega rezultata. Tudi pri Žanu Kranjcu so stvari že precej zavožene. Sicer menim, da lahko ljudje zapravljajo svoj denar, kakor si želijo."
Kaj pa stroka? "Dobri trenerji so odšli v tujino. Janija Hladnika, ki trenira Rusa Aleksandra Horošilova, ki je med najboljšimi petimi slalomisti na svetu, so na zvezi preprosto odslovili. Pa še nekaj je bilo takih. Moti me tudi, da fantje iz ZUTS niso smučarji in da to, kar govorijo, nima posebnega vpliva na naše smučanje," je še govoril Šmitek in dodal: "Narediti se mora red v klubih in jih podpreti, kolikor je mogoče. To bo morda prineslo rešitev."
Oba sem treniral in vem, koliko sta sposobna. Vemo pa, da ima vsak človek svoj prag nesposobnosti. Kot tekmovalca sta izgubljena. Njun čas je minil.
NAPAČNA POT
Aleš Gorza sodi v generacijo Andreja Šporna in Roka Perka, ki sta še vedno v A-reprezentanci. Zadnjo tekmo v svetovnem pokalu je vozil v Kranjski Gori marca 2011, potem pa je nastopal le še na tekmah Fis. "Težko je najti pravo razlago za zdajšnje stanje v moškem smučanju, saj bi bilo vse skupaj ugibanje, ker stvari ne poznam tako natančno. Iz te generacije smučarjev v tehničnih disciplinah bi moral Skube pokazati precej več, saj je že imel dobre rezultate. Matic se je nekje izgubil. Po mladinski dobi je naredil korak naprej, potem pa se je izgubil v iskanju prave opreme. Šel je po napačni poti," je dejal Aleš, ki je zdaj zasebni trener.
"Drugi so mlajši, vendar je, potem ko je končal še Janez Jazbec, nastala ogromna vrzel, ki je ne moremo zapolniti. V tehničnih disciplinah dejansko ne moremo pokazati ničesar."
In kaj je krivo za to? "Tudi prepogoste menjave trenerjev. Boljše je, da se trener drži tekmovalca vsaj en olimpijski cikel. Kot tekmovalec sem imel le tri trenerje – Šmitka, Planinška in Hladnika. Pri nas pa zdaj vsako leto menjamo trenerje, kar ni dobro."
Zakaj dobri trenerji odhajajo v tujino? "Nekaj je srce, toda z nečim moraš plačevati tudi položnice. Marsikdo bi delal za manj denarja doma, če bi bili pogoji in stvari urejeni. Toda če ti drugje ponudijo bistveno več denarja, poleg tega pa so stvari veliko boljše urejene kot doma, potem ne moreš razmišljati drugače." Ste imeli pred leti boljše pogoje, kot so zdaj? "Imeli smo bistveno boljše pogoje. Vse je bilo bolj urejeno in na bolj profesionalni ravni."
Skube je na mladinskem SP premagal Marcela Hirscherja, zdaj pa vemo, kakšna je razlika med njima. Ali lahko pozabiš smučarsko tehniko? "Ne, tehnika smučanja ostaja enaka, vendar je Skube po mladinskem obdobju ni nadgrajeval, kot jo je Hirscher. Poleg tega je tu velika razlika v telesni moči. Hirscher je v zadnjem letu pridobil deset kilogramov mišične mase in temu primerno prilagodil tehniko. To je prava pot, če imaš seveda vse urejeno do vseh malenkosti, kot je v avstrijski zvezi," je skoraj končal Aleš, ki je kljub vsemu optimist.
Njegov pogled na prihodnost je malce drugačen od Šmitkovega. "Nekaj mladih in obetavnih fantov imamo. V letniku 95 je nekaj pravih. Treba bi bilo postaviti širšo trenersko in tekmovalno ekipo. Malo večjo in potem delati na daljši rok. Potrebna bi bila tri ali štiri leta, da bi potem začeli pobirati sadove. Najprej seveda tekme v evropskem pokalu in šele potem, ko bi dozoreli in pokazali rezultate, bi jih poslali na tekme svetovnega pokala," je zaključil Gorza.
Ne, tehnika smučanja ostaja enaka, vendar je Skube po mladinskem obdobju ni nadgrajeval, kot jo je Hirscher. Poleg tega je tu velika razlika v telesni moči.
KAJ STORITI ZDAJ?
Zagotovo je treba nekaj storiti zdaj in takoj. Morda bi bilo treba vse tekmovalce v tehničnih disciplinah umakniti iz svetovnega pokala, kajti rezultati jim še zbijajo samozavest, ki je že tako skoraj povsem na psu. Tudi medijsko polemiziranje zagotovo ne nariše nasmehov na obraze naših tekmovalcev, da ne omenjamo forumov. Treba se je spoprijeti z realnim stanjem in ga do konca sezone analizirati ter na podlagi analiz pripraviti rešitve. Od vseh, ki želijo, da slovensko smučanje sploh še obstaja, bi lahko pobrali dobre ideje in jih združili v učinkovito celoto.
Seveda si ne smemo zatiskati oči – smučanje ni več to, kar je bilo v časih Križaja, in niti ne to, kar je bilo v časih Koširja. Smučanje deli usodo vseh športov v sodobni družbi in v zadnjih desetih letih ga drugi športi vse bolj potiskajo na obrobje. Smučanje ni več vrednota, ki združuje slovenski narod, ampak samo še eden od športov, ki si ga lahko privoščijo samo še tisti, ki imajo nekaj pod palcem. In pa, mladostniku je zdaj bolj pomembno, da ima nov iphone, kot da gre smučat v St. Osvald z novimi elankami.
Časi so se pač spremenili in smučanje se pri nas ni prilagodilo novi dobi. Zadnji trenutek je, da se reši, kar se še rešiti da, drugače bomo lahko čez nekaj let umirajočega bolnika samo še izklopili od vseh mogočih aparatov in sporočili, da je preminul nekoč uspešen šport. Slava mu.
SAMO ŠE ŠTIRJE ODSTOTKI
Smučanje tudi v Avstriji vse bolj izgublja mesto priljubljenega rekreacijskega športa. Samo še štirje odstotki prebivalstva gredo pozimi najmanj enkrat letno na smuči, medtem ko je bila leta 1987 ta številka še 13 odstotkov. Tistega leta je tudi manj kot polovica prebivalstva dejala, da še nikoli ni stala na smučeh, medtem ko jih je zdaj takih 70 odstotkov. Smučanje je manj priljubljeno predvsem pri mladostnikih. Razlika v priljubljenosti smučanja je velika tudi med vzhodno in zahodno Avstrijo (na zahodu je precej bolj priljubljeno).
Če ne stanuješ v bližini smučišča, te teden dni na toplem stane manj kot teden dni smučanja. Ni čudno, da nihče ne smuča, če sta dva tedna v tropih cenejša kot dva tedna zmrzovanja na umetnem snegu.
"Zime so milejše in smučanje tudi nekaj stane. Cena dnevne smučarske vozovnice gre proti 50 evrom. In če k temu prišteješ še pot do smučišča, hrano in pijačo ter investicijo v opremo, boš dvakrat premislil. Posebej za družine je to že skoraj nedopusten strošek," je bil eden od komentarjev v Avstriji, kjer so plače precej višje kot pri nas. "Če ne stanuješ v bližini smučišča, te teden dni na toplem stane manj kot teden dni smučanja. Ni čudno, da nihče ne smuča, če sta dva tedna v tropih cenejša kot dva tedna zmrzovanja na umetnem snegu," je dodal še nekdo.
Glede na številke, ki so jih ugotovili Avstrijci, lahko zaključimo, da je v Sloveniji stanje v korist smučanja še slabše.
