V celoti vzeto s slovenskimi nastopi na Pokljuki zagotovo ne morete biti zadovoljni.
Res je, da smo napovedovali boj za zmago, a zmagali so tokrat predvsem organizatorji in gledalci, ki jih je bilo skozi vse dni neverjetno veliko. Nas je po večini pokopalo streljanje. Ne vem, ali je šlo za živčnost, ker tekmujemo doma, saj smo v Östersundu in Hochfilznu po večini streljali odlično. Nekaj tekmovalcev je mladih in pri njih lahko človek še razume, da jih pokoplje nervoza, ker jih gledajo starši in prijatelji. Pri starejših bi streljanje moralo biti boljše in jih dejstvo, da tekmujejo doma, ne bi smelo zmotiti. To bi kvečjemu morala biti prednost. Kar zadeva zadnji tekmi s skupinskim startom, ne vem, ali je pri Teji pri strelskih napakah šlo za nezbranost ali so se ji že tresle noge, a po dveh zgrešenih strelih je prišlo do razpada sistema. Jakov je že pri prvem strelu leže preveč pohitel. Potem smo mu naročili korekcijo, ki verjetno niti ni bila potrebna. Šlo je bolj za psihološki učinek, da bi naslednjič streljal bolj mirno. Pri prvem streljanju stoje je bila zanj spet usodna prevelika želja in morda kanček nezbranosti.
So slabši rezultati na Pokljuki tudi posledica tega, da so se vaši varovanci in varovanke z njo preveč preobremenili?
Absolutno. To se dogaja na podzavestni ravni. Če nastopaš pred fantom ali punco, sponzorji ali sorodniki, je to za nekatere kar velik pritisk, pa če še tako govorijo, kako jih to nič ne moti. Žal niso ponovili naučenih vzorcev iz treninga, ampak so se trudili streljati z veliko željo, kar pa se absolutno ne da. Napake so bile pretežno pri streljanju stoje, ko že vsaka misel, ki ti med samim streljanjem pride v glavo, pomeni zanesljivo zgrešeni strel.
Letos ste trening streljanja spremenili, kar pa razen na nekaj tekmah še ni prineslo rezultatov. Je bila pri tem storjena tudi kakšna napaka?
To je bila obvezna poteza, ki smo jo preprosto morali narediti. Če hočeš napredovati, moraš reagirati. Ne moreš kar nadaljevati po starem in upati, da bo enkrat bolje. Nekatere spremembe so prinesle kar nekaj dobrega, druge pa morda tudi niso bile najboljše. Ta poolimpijska sezona je tudi za to, da nekatere stvari narediš drugače in na koncu potegneš zaključke, kaj je prineslo napredek in kaj ne. Dejstvo pa je, da so s tem sistemom več pridobili boljši strelci kot pa tisti, ki so bili prej ves čas vajeni le enega načina dela.
Ste kdaj razmišljali o psihologu v reprezentanci?
Seveda, pa ne le razmišljali. Klemen Bauer dela z Alešem Vičičem, Teja pa s pranoterapevtom Branetom Skubicem, ki je včasih sodeloval s Saro Isaković. Jakov se zna 'poštimati' kar sam. Pri mlajših je v prednosti še veliko drugih stvari, preden pride na vrsto psiholog. Najprej se morajo naučiti osnov.
Koliko se pozna, da ekipa letos zaradi pomanjkanja snega za razliko od prejšnjih let nima snežnega treninga na Pokljuki?
Manjka predvsem več treninga na višini. Pokljuko smo zapustili precej zgodaj in šli na 200 metrov nadmorske višine na Švedsko. Po navadi smo na Pokljuki vztrajali dlje in je bil to naš kredit. Letos se to ni dalo, kar se gotovo pozna. Res pa je, da so vse reprezentance imele zelo podobne pogoje kot mi. Ekstremno dobrih ni imel nihče. Nismo torej izkoristili prednosti, ki bi ji jo lahko imeli, ampak smo delali podobno kot drugi.
Ni nobene bojazni, da bi slabši nastop na Pokljuki lahko vplival na nadaljevanje sezone?
Sam sem še naprej optimist, saj poznam tekmovalce in vem, kako delujejo na treningih. Ne skrbi me, da tega ne bi ponavljali tudi naprej. Ne glede na to, kako je bila krasna, bo Pokljuko treba čim prej pozabiti in se osredotočiti na naslednje tekme.
Kako komentirate dejstvo, da Teje in Jakova letos niso povabili na spektakel v Gelsenkirchen?
To me po eni strani jezi. Povabilo si gotovo zaslužita, saj so se organizatorji vedno napihovali, kako bodo povabili prve tri iz prejšnje sezone. Očitno je, da je komercialni interes drugje bistveno večji in je Slovenija glede tega malo premajhna, da bi nas tudi letos povabili tja. Njihovemu menedžerju sem zabrusil, da če Jakova letos ne bodo povabili, ga drugo leto lahko vabijo na vse pretege, a je odločen, da tam ne bo več nikoli dirkal. Kar zadeva mene kot trenerja, pa je bistveno bolje, da tekmujeta doma na državnem prvenstvu in se pokažeta pred otroci, ki vadijo biatlon, ter jih vzpodbudita s svojo prisotnostjo. Odpade tudi vožnja tja in nazaj in izpostavljanje potencialnim boleznim. Tu pa se lahko v karanteni mirno pripravljamo naprej.
