Moram biti pametnejša in počasnejša

Vonnova je imela za seboj zelo težko obdobje. Po dveh poškodbah križnih vezi in posledično dveh operacijah je od začetka leta 2014 garala kot živina. Vsak dan dvakrat v fitnesu, nato pa poleti na snegu v Južni Ameriki in potem na evropskih ledenikih ter domačih smučiščih.

Vrnila se je z osmim, prvim in drugim mestom v Lake Louisu. Izjemno. V glavi ima še vedno zamujeno priložnost – olimpijske igre v Sočiju –, ki športnikom ZDA pomenijo vse, zato išče pot, da bi nastopila na ZOI 2018 v Pjongčangu. Kaj je ameriški kraljici snežnih src, ki zimo preživlja v Evropi, v zadnjih tednih povzročalo največ skomin? "Dve stvari," je dejala Lindsey za nemško spletno stran Sport1. "Smučanje in tekme. Potrebujem tekme, ki me motivirajo, saj sem prava borka. Toda potrebujem tudi sneg pod smučmi, saj sem v osnovi le smučarka. V bistvu potrebujem obe stvari naenkrat, da sem izpolnjena."

Čas trdega treninga in čakanja na vrnitev je bilo zanjo zelo težko obdobje. "Najtežje je bilo, da nisem mogla storiti ničesar proti temu. Morala sem biti potrpežljiva in ležati v postelji. Ko sem začela trenirati, je bilo lažje. Pokonci me je držala misel na olimpijske igre 2018." Toda takrat bo Lindsey stara že 33 let. "Drži, ampak tudi Michi Dorfmeister je v Torinu 2006 s 33 leti osvojila dve zlati kolajni. Mogoče torej je, samo zdrava moram ostati. Tak cilj je dober tudi za to, da sem bolj potrpežljiva, saj vem, da moram biti štiri leta pripravljena na vse. Štiri leta. Moram biti malce pametnejša, previdnejša, malce počasnejša, kajti štiri leta so dolga doba."

Ni me strah smučati hitro. Včasih se moram celo držati nazaj. Vedno vozim hitro, kar pa ni vedno dobro. Na treningih moram vedno malo zavirati, malo upočasniti vožnjo. Na startu pa nisem nikoli nervozna. Ne glede na to, kakšno je vreme, vedno smučam, kakor hitro morem.

Že februarja pa je na vrsti svetovno prvenstvo v Vailu. "Domače prvenstvo so sanje vsakega športnika. Upam, da mi bo uspelo osvojiti kakšno kolajno tudi za vse navijače, ki bodo prišli tja." Kaj je bilo pomembnejše za tako uspešno vrnitev na tekme svetovnega pokala – fizična ali psihična moč? "Psihična. V glavi sem morala biti močnejša kot kadarkoli, še zlasti ker je to že moja druga vrnitev. Zdaj ni pomembno, da je močno samo moje koleno, ampak je najpomembnejša moja samozavest, ki bo iz tekme v tekmo večja."

Maria Höfl-Riesch je razlagala, da jo je bilo po operaciji kolena na smukih strah. "Mene ni strah. Ni me strah smučati hitro. Včasih se moram celo držati nazaj. Vedno vozim hitro, kar pa ni vedno dobro. Na treningih moram vedno malo zavirati, malo upočasniti vožnjo. Na startu pa nisem nikoli nervozna. Ne glede na to, kakšno je vreme, vedno smučam, kakor hitro morem."

Lindsey in Maria sta res dobri prijateljici (božične praznike je preživljala pri Marii doma v Garmischu) in Vonnova jo bo pogrešala. "Težko bo na tekmah brez Marie. Vedno sva bili skupaj – na progi, na stopničkah, pri žrebanju startnih številk ... Brez nje zeva velika luknja. Škoda je, ker je nehala, toda zanjo je bilo to pomembno."

Vonnova je po padcu v Schladmingu ostro kritizirala organizatorje in varnost. "Vedno sem menila, da je treba nekaj narediti. O tem sem govorila tudi z odgovornimi v mednarodni smučarski zvezi. A potem so, po SP v Schladmingu, v finalu svetovnega pokala v Lenzerheideju naredili skoraj identično napako, ko se je poškodoval Klaus Kröll. Res ne vem, kaj jim je. Vsi govorijo, da je treba več storiti za varnost, toda nihče ne naredi ničesar v tej smeri. Še vedno se dogajajo hudi padci in poškodbe," je zaključila Lindsey, ki upa, da bo v Val d'Iseru, na katerega ima zelo lepe spomine, nadaljevala serijo odličnih rezultatov iz Lake Louisa.