Nekdanji trener Novaka Đokovića je zaradi davčne utaje osem mesecev, natančneje 231 dni, preživel v britanskem zaporu. Zatajil je več kot milijon evrov, kot je pozneje dejal, zaradi slabih nasvetov odvetnika.
V knjigi je objavil najbolj osupljive dogodke v zaporu, ki ga je označil za povsem drug svet. Ko je kot zapornik št. A2923EV na zaslišanju odgovarjal na vprašanja, so od njega tudi zahtevali, da razširi noge. Prvi dnevi so ga še posebej vznemirili, ponoči je poslušal glasne krike, kot da bi nekdo zelo trpel, kot se je izrazil. "Kot da bi nekdo potreboval pomoč. Kot da bi nekdo umiral."
Danes 58-letni Nemec je na 340 straneh podrobno opisal svoje občutke, kako je hitro dojel, da življenje za rešetkami ni podobno teniškemu dvoboju. Sprva je bil v zaporu Wandsworth. Opisal je srečanje z mišičastim zapornikom, ki so ga klicali 'Baby Hulk', in ko je na hodniku brutalno pretepel nekega pedofila.
"Neskončnost ti razjeda dušo in koplje po umu. Hitro spoznaš, da z zaporom upravljajo zaporniki. Reševali so me telefonski pogovori z ženo, to so bili edini trenutki, ko sem bil lahko jaz." Pozneje mu je pomagalo tudi prijateljstvo s sostanovalcem Ikerjem, ki je v zaporu pristal zaradi preprodaje kokaina.
Becker je zapisal, da je spal v trenirki in v nogavicah. "Neke noči je bilo v plesnivi celici celo tako mrzlo, da sem si oblekel dve jakni in dva para nogavic, okoli glave sem si ovil brisačo."
V prvih štirih tednih je shujšal za sedem kilogramov – zaradi stresa, premalo hrane, nič alkohola, nič sladkarij. Žena mu je v črnem humorju rekla, da bi ga morda lahko zadržali še nekoliko več časa ...
Prišel je navzkriž z Romuni, ki se jim je pridružil pri igri pokra. Začel je z enim funtom, potem desetimi, na koncu je stavil po 50 funtov. "Po večdnevnem igranju pokra z romunskimi zaporniki sem ostal dolžen 500 funtov. Seveda je bilo to neumno in nepremišljeno. Ampak, po teniški karieri sem se profesionalno ukvarjal s pokrom, zato sem mislil, da mi malo zabave ne bo škodilo. No, igral sem s kriminalci. Ti so potem prihajali v mojo celico in mi grozili s pretepanjem, če jim ne vrnem denarja."
V zaporu je prejemal žepnino v višini 15 funtov, tako da je bilo 500 funtov veliko denarja. Eden od zapornikov ga je opozoril: "Boris, ti tipi so nevarni in nori. Videl boš, kaj se bo zgodilo, če ne boš plačal." Rešil ga je prijatelj izven zapora, ki je z bančnim transferjem poravnal njegov dolg.
Becker pravi, da se ne bo nikoli popolnoma osvobodil od obdobja v zaporu. "Zapor nosiš s seboj v sebi, vzameš ga tudi v novo življenje. Zaspim lahko le takrat, ko so vrata sobe zaprta. Na postelji ležim povsem blizu roba:"
V zaporu je bil le številka. Nihče ga ni klical po imenu, nikogar ni zanimalo, da je bil vrhunski teniški igralec. Bolje mu je bilo, ko ga je – potem ko se je preselil v drug zapor (Huntercombe) nek zapornik povabil v telovadnico, s katero je upravljal. Tam so ga sojetniki dobro sprejeli.
Ko so ga izpustili in deportirali v Nemčijo, si je Becker najprej privoščil pico in pivo. Denarja ima precej manj, kot ga je imel na vrhuncu športne kariere. Izgubil je posestvo na Mallorci, hišo v Leimenu, stanovanje v Londonu in milijon funtov na bančnem računu. Stečajnem upravitelju dolguje pol milijona.
Danes živi v Milanu. Od knjige si obeta zaslužek, ki mu bo pomagal plezati na zeleno vejo. V knjigi skuša pokazati, da Beckerja iz preteklosti več ni. "Slabe stvari so zgodovina. Ignoriraj jih. Pusti jih za seboj."
