Konec lanskega leta ste staknili lažjo poškodbo. Ste se že pozdravili?
Poškodba je pozdravljena in nimam več težav. Se je pa vse skupaj vleklo kar nekaj časa. Nikoli ni bilo nič posebej hudega, a čas okrevanja je bil dolg, predolg. Kljub vsemu sem lahko naredila normalne priprave na sezono, čeprav so se premaknile malce v letošnje leto. Na sezono sem se pripravljala na akademiji v Italiji, pri Piattiju, kjer treniram že nekaj sezon. Telesno sem se zelo dobro pripravila. Tudi teniško oziroma tehnično sem se pripravila zelo solidno. Sledili so manjši turnirji ITF, kar je bilo nujno potrebno. Igranje na turnirjih je v vsakem primeru drugačno kot treniranje. Poskušam odigrati čim več dvobojev, a zaenkrat še preveč niham v igri. Vmes sem odigrala že nekaj res dobrih tekem, težkih dvobojev, na katerih sem se dobro borila. Težko je, ker se vsa dekleta res trudijo napredovati in igrati čim boljši tenis, tako da ni popuščanja. Posebej pa na teh slovenskih turnirjih, ki so na zelo visoki ravni. Tu igrajo dekleta, ki se skušajo prebiti med sto na svetu in noben dvoboj ni lahek. Včasih ti rečejo, da imaš malce sreče z žrebom, pa ti nasproti vseeno stoji igralka, ki je na 200. mestu na svetu, kar pomeni, da igra dober tenis. In tak dvoboj je prava šola zame. Na slovenskih turnirjih v najboljšem primeru dobim tekmico, ki je na 250. mestu lestvice WTA, jaz pa sem okoli 950. igralka na svetu. Ni sreče ali smole. Vsaka igralka na dober dan lahko premaga vsako igralko.
Kakšne pa imate načrte za leto 2025? Napredek na lestvici WTA zagotovo.
Zastavili smo si cilj, da zlezem po lestvici WTA čim višje. Upam, da bom lahko letos čim več igrala na turnirjih s 40.000 dolarji ali višjim nagradnim skladom, ki prinašajo tudi več točk. Seveda bodo vmes tudi kakšni tedni, ko bom igrala na manjših turnirjih, da odigram čim več dvobojev, da pridem v tekmovalni ritem. Tudi zato, da potem lahko na močnejših turnirjih odigram več dvobojev na visoki ravni. Tenis je precej krut šport, saj potem pridejo še točke, ki jih moraš braniti, kar posledično pogojuje tudi to, na katerem turnirju lahko igraš. Toda vsa dekleta si želijo enako kot jaz.
V tenisu ni veliko razlike med igralkami, ki so na 150. mestu na svetu in tisto, ki je na 900. mestu na svetu. Razlika je samo v tem, da boljše rangirane igralke lahko odigrajo več dvobojev na visoki ravni.
Se strinjam. Seveda se pri meni pojavljajo nihanja v igri, saj bi bila drugače že precej višje na lestvici WTA. Če bi stalno igrala vrhunsko, ne bi prihajala od zadaj, ampak bi bila že pri vrhu. (smeh) Verjamem, da znam igrati tenis, da čutim pravo igro, da dobro delam, da delam v pravi smeri, a vse skupaj se mora še sestaviti in utrditi. Potem pa bo prišla ta prepotrebna konstanta in bom tudi višje na lestvici WTA. V tenisu je ogromna konkurenca, a najboljše so tam, med elito, ker imajo nekaj več. Ker so konstantne in ker so psihično najmočnejše.
Se vi vidite nekoč tam?
Da. Odkar sem začela igrati tenis, se vidim povsem na vrhu. Nikoli nisem nehala verjeti, da bom nekoč vrh svetovnega ženskega tenisa.
Kmalu bo na vrsti reprezentanca. Verjetno se je veselite. Trenirate tudi s Kajo Juvan. Se lahko primerjate z njo?
Z vsemi se lahko primerjam. Nekateri moji udarci so res dobri, a Kaja lahko dlje časa igra vrhunsko. Zelo se veselim nastopanja za reprezentanco. Vsakič, ko me pokličejo, skačem po stanovanju. V veliko čast mi je. Zastopati Slovenijo je res nekaj posebnega.
Igrate na tekmah boljši tenis kot na treningih?
Odvisno od mnogih stvari. Če sem v pravem igralnem ritmu, potem na dvobojih igram svoj najboljši tenis. Če pa nisem v pravem ritmu, tako kot zdaj, ko potrebujem še nekaj tekem, da bom res prišla v ritem, potem pa mogoče na treningih udarjam celo boljše. Toda veliko je odvisno tudi od tega, kako in koliko nadzoruješ čustva, kako lahko nadzoruješ svojo živčnost in strah.
Razbijete kakšen lopar?
(smeh) Ne, ne. V življenju še nisem razbila loparja.
Kako pa se potem sprostite na igrišču med dvobojem?
Poskušam se nadzorovati. Če sem popolnoma iskrena, enkrat na niz rada vržem nakopičena čustva iz sebe. To mi pomaga. Malo se sprostim in vržem ven vso negativno energijo. Tenis je tudi zelo mentalen šport in ne smeš si privoščiti preveč čustvenih izbruhov. Res pa je, da so si igralci in igralke med seboj zelo različni – imaš tipe od Jannika Sinnerja do Nicka Kyrgiosa ali Johna McEnroeja. Veliko je tudi odvisno od značaja posameznika.
Kako pa oče Marko in mama Vesna gledata na vašo teniško kariero?
Mama me spremlja na turnirjih. Oče je bil v ZDA, zdaj pa je doma s 'tamalo' Milo Ano, da ni cel časa sama oziroma pri babici in dedku. Tara pa letos zaključuje šolanje v ZDA oziroma bo podaljšala še za leto, za masters diplomo. Ponavadi mama mene miri pred dvoboji (smeh). Oba, oče in mama, sta bila tako dolgo aktivna v športu, da me zelo dobro razumeta. Športi so si med seboj precej podobni. Razumeta, da je pot dolga in da moraš vztrajati, tudi če stvari ne gredo vedno tako, kot si želiš. Seveda sta živčna, kadar igram, ampak skušata to čim manj kazati, kajti drugače sem nervozna tudi jaz (smeh).
Zdi ste, da se odrasli glede na najine prejšnje pogovore. Vaši odgovori so zrelejši, bolj...
Jasni (smeh).
Da. Očitno ste razčistili določene dvome?
Verjetno res. Odraščam. Ko si star 16, 17 let si zelo nervozen, če ne gre vse tako, kot si si zastavil. In nikoli ne gre vse samo navzgor. In potem si postavljaš vprašanja, na katera na veš odgovora. Ni ti jasno, zakaj je tako kot je, čeprav se trudiš in garaš vsak dan. Daješ vse od sebe in vlagaš vse v šport. Sčasoma pa se začneš veliko pogovarjati z ljudmi, ki poznajo šport in tenis. Potem lažje sprejmeš situacijo tako, kot je. In še naprej daješ vse od sebe, in jaz verjamem, da bodo prišli pravi rezultati, kadarkoli že bodo.
Ste dozoreli? Ste pripravljeni na to, da greste po poti kamor si želite?
Ne bom rekla, da sem povsem dozorela, saj je še veliko prostora za napredek. Zagotovo pa grem v pravo smer.
V katerem teniškem elementu ste na igrišču najmočnejši – psihološko, teniško ali fizično?
Mentalno sem močna, a včasih želja po zmagi prevlada in pozabim na to, kaj te pripelje do zmage. Potem preveč razmišljam o rezultatu namesto o poti. Seveda igram zato, da zmagam na vsaki tekmi. Če ne bi bilo tako, potem ne bi igrala tenisa. Pomembno je tudi to, da vidiš svojo pot in svoj razvoj, kje ti še kaj manjka, kje moraš še kaj dodati.
Imate psihologa?
Niti ne psihologa, delam pa z ljudmi, ki mi pomagajo. Delam mentalne vaje, tehnike, ki mi pomagajo.
