Bolj kot ne je že nekaj časa jasno, da se bliža koncu poti. Pa če smo si še tako zatiskali oči. Nič ne traja večno, oče čas žal ne prizanaša nikomur, niti največjim ne. Nadal se mu je v zadnjih letih sicer upiral z vsemi štirimi in pri tem ga resnici na ljubo ni bilo vedno lahko gledati. Očitno je bilo, da se muči. Da to ni več to. Telo je po vseh teh letih, ko zanj ni bilo izgubljene žogice, izstavilo račun. Stopalo, kolk ... Bili so sicer redki prebliski, ko je spomnil na dobrega starega Rafo, toda bilo je le vprašanje časa. Vsak naslednji dvoboj bi lahko bil zadnji.
Dan, ki so se ga bali vsi pravi ljubitelji športa, je nastopil v četrtek. »Realnost je, da so za mano zahtevne sezone, posebej zadnji dve. Nisem bil sposoben igrati brez omejitev. Seveda je to zahtevna odločitev, zanjo sem potreboval ogromno časa. Vendar ima v življenju vse začetek in konec, zato menim, da je zdaj pravi čas za sklenitev kariere,« je v izjavi za javnost med drugim dejal 38-letni Majorčan.
Ko je bil dober, ko je bil pravi, ga je bilo užitek gledati. Kaj vse je osvojil, nima smisla ponavljati. Osvojil je vse, kar se je osvojiti dalo. Večkrat. Sploh na pesku. Kralj peska, kralj Pariza. Rafa XIV. Neverjetna kariera, ki je navdihnila in bo še naprej navdihovala mnoge. Ni šlo tu le za dosežke in lovorike, ampak tudi odnos, način, pristop ... Ultimativni bojevnik, »raging bull«.
Bolj kot ne je že nekaj časa jasno, da se bliža koncu poti, a vseeno je močno zarezalo in zelo boli. Prek družbenih omrežji so se mu poklonili številni. Kot da bi se sprehajal po športni dvorani slavnih. Med prvimi je bil Cristiano Ronaldo, pa potem Toni Kroos, Remco Evenepoel, Seb Ogier, madridski Real, Andres Iniesta, še en sveži upokojenec … in seveda tudi veliki rival Roger Federer. »Kakšna kariera, Rafa! Vseskozi sem upal, da ta dan ne bo prišel. Hvala za nepozabne spomine in vse tvoje izjemne dosežke v športu, ki ga obožujeva. Bilo mi je v čast!«
Velikih dvobojev skozi leta ni manjkalo. Finale Wimbledona 2008 kot prvi pride na misel. Federer proti Nadalu. Pet nizov trajajoči maraton. Dvoboj titanov, v katerem je eden žal moral izgubiti. Bilo je nekaj po deveti zvečer, ko je Federer poslal forehand v mrežo in se je Nadal zgrudil na travo. Bolje od tega ne gre, ni jih malo, ki bodo dejali, da je bil to najboljši dvoboj v zgodovini te čudovite igre. Inserti iz tistega nedeljskega popoldneva se še dandanes motajo po glavi. Kot bi bilo včeraj, pa je minilo že šestnajst let. Ali pa finale OP Avstralije 2012 in dvoboj z Novakom Đokovićem. Še en antologijski dvoboj, ki se je končal ob pol dveh ponoči. Udarce sta si izmenjavala kot nekoč Muhammad Ali in Joe Frazier v ringu v Manili. Ko smo po šestih urah v en glas dejali "še bi", sama pa sta komaj še stala na nogah in so jima pred zaključno slovesnostjo prinesli stole.
Lopar bo odložil dve leti po Federerju in nekaj mesecev po Andyju Murrayju. Novak Đoković je zdaj poslednji Mohikanec iz velike četverice.
Ni sicer še povsem konec. Novembrski zaključek Davisovega pokala v Malagi bo Nadalov last dance, zadnji ples. Še zadnji »Vamos!« in potem »adios«. Konec neke kariere in konec neke ere. Pogrešali ga bomo.
