Hočevar je postal tretji slovenski kanuist z naslovom evropskega prvaka, prvi je bil leta 1996 prav njegov oče Simon, po njem pa je bil prvak štirikrat Savšek.
"Pozimi sem garal na vseh področjih, bil slabe volje, a sem si dejal, za evropsko prvenstvo se splača trdo delati. Na seznam ciljev sem zapisal zlato kolajno na evropskem prvenstvu, sicer sem imel bolj v mislih moštveno. A imam eno bolezen, da sem malo nor oziroma noro samozavesten in sem si rekel, zakaj ne bi poskusil na posamični tekmi. Verjel sem vase, verjel, da mi lahko uspe. Ko sem prišel v cilj, sem rekel, da je lahko kolajna, a sem se prepričeval, da težko, predvsem, da ne bi bil razočaran. A počasi so začeli zaostajati moji idoli, na koncu še Savšek in sledili so nori občutki," je bil navdušen Hočevar, ki je bil že v kajaku četrti, nato v kvalifikacijah kanuja sedmi, svojo najboljšo vožnjo pa je privarčeval za konec.
"Včeraj sem izjavil, da sem letvico postavil previsoko, da bi lahko izboljšal rezultat, a nekje v sebi sem vendarle mislil drugače. Prav tako je večno vprašanje, kaj mi gre bolje, kajak ali kanu. Včeraj sem rekel kajak, danes trdim drugače. Kanu je tista disciplina, v kateri sem boljši," trdi prvak, ki je naslov posvetil svoji družini.
"Ta kolajna ni samo moja. Veliko zaslug zanjo imajo oče, mama in sestra. Oče me je naučil tehnike, ki jo je uporabljal pred 30 leti, a so mu jo trenerji izpodbijali, to je bil mogoče razlog, da ni osvojil kakšne kolajne več. Mama mi veliko pomaga pri psihološki pripravi, za kar je usposobljena, s sestro pa skupaj trenirava in spodbujava drug drugega. Brez nje niti veslal ne bi," je dejal Hočevar, ki se je preizkušal tudi v hokeju na ledu, bil je vratar, a se je pozneje posvetil le kajaku.
Njegovo nadarjenost in kakovost priznavata tudi Božič in Savšek, ki sta danes za njim zaostala. "Žiga ima veliko odlik, nikakor me ni presenetil. Ima odličen položaj v čolnu, odlične premike, je sproščen. Pričakujem, da mu bo šlo vse samo še navzgor. Če me je kdo moral premagati, sem zadovoljen, da je to on. Sem vesel zanj in zase. Tudi zaradi tega, ker sem premagal Savška, svojega konkurenta za olimpijski nastop. Osvojil sem kolajno in obdržal možnosti za Pariz, to je to, kar sem si želel," je bil dobre volje Božič.
Še najbolj kisel obraz je kazal Savšek, ki je bil najboljši v kvalifikacijah, v finalu pa ga je boljšega dosežka stala napaka. "Imam novo medaljo, sem del zgodovinskega uspeha, nisem zmagal, za kar je bila kriva napaka na drugih vratcih, vseeno sem vesel. Hvala gledalcem za podporo, tudi po njihovi zaslugi sem se boril do konca in prišel do medalje. O olimpijskem potniku bo pa pač odločala tekma svetovnega pokala v Pragi, žal na igre ne more več kot eden," pa je Savšek vendarle zanikal, da bi bil slabe volje.
Povsem drugačni od fantov so bili dosežki slovenskih deklet. Nobena se ni uvrstila v finale. Še najbližje je bila Eva Alina Hočevar, ki je zasedla 16. mesto, za želenim 12. je zaostala 64 stotink sekunde. Usodni so bili predvsem dotiki, prislužila si je šest kazenskih sekund.
Lea Novak je bila 20., Alji Kozorog pa se je vožnja že pri drugih vratcih povsem podrla, po hudih težavah je ostala brez kakršnih koli možnosti. Na koncu je končala na zadnjem, 35. mestu.
Hočevar, ki bo v tej disciplini Slovenijo zastopala na olimpijskih igrah, je imela velika pričakovanja, a očitno ji je škodil pritisk tekme pred domačimi gledalci.
"Definitivno sem razočarana. Boli to, da sta bila dva dotika povsem nepotrebna in zelo rahla. Finale sem zgrešila za 60 stotink in ko si ti to zgodi doma in po dokaj kontrolirani, suvereni vožnji, ne moreš biti zadovoljen. Ne vem, mogoče sem bila malo štorasta, mogoče sem imela nekaj smole, definitivno pa si tega ne bi smela privoščiti," je bila razočarana ekipna evropska prvakinja.
Zlato kolajno je danes osvojila Nemka Andrea Herzog, druga je bila Čehinja Gabriela Satkova, tretja pa Francozinja Marjorie Delassus.
