Zadnjo sezono ste končali zelo uspešno, s svojo prvo kolajno na svetovnih prvenstvih. Koliko ste po padcu s kolesom in zlomljenih treh rebrih dejansko še verjeli v to možnost?
Po tem padcu sem željo za najvišja mesta na SP že skoraj prečrtal. Ob takšni poškodbi se ti vse nekoliko sesuje in ne veš, kaj bi sam s sabo. Telo je navajeno na vsakodnevne napore, pri zlomljenih rebrih pa te boli, karkoli počneš. Vseeno sem tudi takrat dneve od jutra do večera preživljal v telovadnici in delal vaje, ki sem jih lahko. Veliko sem si pomagal tudi z elektrostimulatorjem in po treh mesecih so bolečine minile. Temu sem moral prilagoditi tudi treninge za SP in zato nisem imel več tako visokih ciljev. Na Novi Zelandiji so se nekatere stvari izšle, ko niti nisem vedel, zakaj. Pred tem sem bil na SP dvakrat četrti in enkrat peti, ko sem na kolajno računal precej bolj kot tokrat. Za vse v ekipi je bila ta kolajna manjše presenečenje.
Priprave zdaj lahko normalno nadaljujete.
Seveda, zdaj sem še v boljši formi kot na SP. Le treninge na kolesu bom raje malce opustil (smeh).
Že marca vas čaka evropsko prvenstvo v Barceloni. Vam je sploh izziv ali ga boste vzeli bolj kot pripravo za igre v Riu?
Če se že odločim za tekmovanje, tam hočem iti na maksimum. Na EP gremo predvsem zato, ker je v Barceloni zelo dolg, bolj oceanski val. V Riu bodo štiri polja znotraj in tri zunaj zaliva, tista zunaj pa imajo prav tako velik val. Tudi zato gremo prej na to EP, kjer bi rad testiral neke nove materiale in jadra. V Riu se ne da ničesar prilagajati, saj tam za to ni ustrezne infrastrukture, medtem ko v Evropi to lahko počnem na kraju samem. Jadrnico za OI smo že izbrali in je tudi že v Riu, ta v Evropi je njena kopija. Glede jamborov in jadra pa smo še nekoliko v dilemi. V samem zalivu dobitno kombinacijo že imamo, medtem ko imamo pri jadranju zunaj zaliva še nekaj težav, ki bi jih zdaj radi rešili.
Koliko dni priprav pred OI boste še preživeli na olimpijski progi?
Dva tedna bivanja v Riu spet načrtujem v drugi polovici marca in na začetku aprila. Pri tem se moram prilagajati tudi drugim jadralcem, saj vedno treniramo v skupini. Junija in julija pa bom tam praktično ves čas. Zelo podobne načrte ima tudi konkurenca. Vsak sicer malo skriva, a to je to.
Kako vam torej ustreza jadralno polje v Riu?
Kar zadeva notranji del, mi zelo ustreza. Visokih valov ni in pogoji so precej podobni tistim v Tržaškem zalivu, veter pa se obrača. To mi ne dela nobenih težav, malce moram naštudirati le še tok. Z zunanjim delom imam nekaj več težav zaradi kar visokega vala, v katerem nimam veliko priložnosti za jadranje. Tam je tudi največ možnosti za napredek. Jadrnico je za jadranje v zalivu in izven njega treba pripraviti povsem drugače, tudi materiali so povsem drugi. Tistega, kar uporabljaš znotraj zaliva, zunaj ne moreš.
Glede jadralnega zaliva pred Riom se je veliko govorilo in pisalo o onesnaženosti. Koliko je to dejansko moteče in kako pazite, da ne pride do kakšne zastrupitve?
Voda v zalivu je zelo onesnažena, kar so pokazale tudi raziskave. Res se je treba paziti, saj je zbolelo že kar nekaj jadralcev in precej časa so bili po bolnišnicah. Pravijo, da so nekatere bakterije tako odporne, da ne pomaga prav nič. Določene varnostne ukrepe bomo upoštevali, gotovo bomo uporabili kakšne protibakterijske ali protivirusne tablete. Nekaj smo se o tem že pogovarjali tudi z zdravnico pri olimpijskem komiteju. Treba se bo čim bolj izogibati stiku vode z ušesi, očmi ali usti.
Se pa tega ne da zaščititi...
Ne, res ne. Pri tem je potreben tudi kanček sreče, ki je seveda obvezen pri končnem dosežku. Tu je res ekstremno in nekatere raziskave so pokazale, da sploh ne bi smeli dovoliti niti plovbe po tem zalivu, kaj šele regat. Tega je tudi nemogoče očistiti, čeprav organizatorji govorijo, da bodo to storili. Pojavila se je tudi možnost, da se spremeni lokacija, a velike jadralne zveze, kot so Velika Britanija, Francija, ZDA, Kanada ali Nova Zelandija, tam trenirajo že šest let in imajo že vse potrebne podatke. Zaradi tega se tudi ne bi strinjale s spremembo lokacije. To, kar imamo tam, imamo, in treba se bo prilagoditi.
V vašem razredu finn že dlje časa izstopa Britanec Giles Scott. V čem je pred vami v prednosti? Ima boljše pogoje, več denarja...?
Vse to zagotovo ima, a to še ni in tudi ne sme biti razlog, da bi bil pred mano. Dejstvo je, da se v njegovi ekipi zaradi boljših pogojev zagotovo hitreje učijo, mi potrebujemo samo več časa. Drugače menim, da je on v prednosti po močnem, jaz pa po šibkejšem vetru, in tako bo tudi ostalo. Vse bo odvisno od tega, koliko se mu jaz lahko približam po močnem in koliko on meni po šibkejšem vetru. Igra je samo v tem. On je še vedno favorit, a mi bomo naredili vse, da ga premagamo. Pri tem bo treba delati z glavo, saj hitro lahko zaideš v kakšne kote, ki te zapeljejo iz idealne linije. Mislim, da smo mu blizu, moramo samo še vztrajati na začrtani poti. Nekaj na silo spreminjati ne bi imelo smisla, saj je to preveč tvegana poteza. V določenih pogojih je Scott vsekakor premagljiv, in če bom imel še nekaj športne sreče, se ga zagotovo lahko premaga.
Ne bi pa bilo dobro, če bi zdaj razmišljali samo o njem in se osredotočili zgolj nanj ...
To je jasno. V igri za olimpijsko kolajno v finnu je vsaj 12 jadralcev. Jadranje je šport, s katerim se resno ukvarja med 40 in 45 držav. V našem razredu jih bo 18 in konkurenca je zelo huda. Scott je nekakšno merilo, ker je v zadnjih letih stopničko višje kot vsi drugi, a prav na OI se lahko zgodi marsikaj. Pritisk je tam precej večji, posebej za Angleže, ki pričakujejo veliko, in on ga morda še ni občutil. Mogoče je torej vse.
S štiridesetimi leti spadate med starejše jadralce v svoji kategoriji. So leta prednost zaradi izkušenj ali morda tudi slabost zaradi obrabe telesa?
Razred finn je zelo zahteven, še posebej fizično, zato v njem skoraj ni starejših jadralcev. Srečo imam, da je moje telo videti še dokaj mlado in se na napor še vedno dobro odziva, tudi kakšnih večjih poškodb kolen ali hrbta še nisem imel. Res pa je, da mojih letnikov že zdavnaj ni več v samem vrhu. Koga, ki bi imel več kot 35 let, razen mene ni niti med prvimi petdesetimi na svetu. Starejši vztrajajo le še pri dvosedežnih posadkah. Res pa je, da imam več izkušenj od ostalih in prav nanje tudi moram ciljati ter delati čim manj napak.
Pred leti ste opisali, kako je videti vaš zajtrk, ko ste dejali, da med drugim pojeste tudi deset jajc. Ste ga medtem kaj spremenili ali to že vedno drži?
Pri vsem treningu, imamo pa dva do tri na dan, je najtežje, da moram nonstop jesti. Ob tem najbolj nastrada moj brat Jure, ki mora ves čas kuhati in je zato vseskozi pod pritiskom, da vase dobim dovolj kalorij. Zanj je to od vsega največji stres. Sam še vedno pojem takšne količine, da bi se ljudje čudili, kdaj celo več kot deset jajc, a toliko tudi potrošim. V razredu finn potrošiš toliko kalorij, da jih na regati ne moreš nadoknaditi. To je nemogoče, zato na vsaki regati jadralec izgubi od štiri do šest kilogramov. Med treningi pa pač moraš konstantno jesti. Takrat samo treniramo, jemo in spimo. Zajtrk je ob sedmih, kosilo že ob desetih.
Ko ste že omenili deset let mlajšega brata, vam je verjetno veliko lažje, odkar je zadnji dve leti z vami.
Da, absolutno je bilo prej težje. Jure opravi ogromno malenkosti, ki sem si jih prej sam naložil na grbo. Na koncu ti to vzame veliko energije. Zdaj za te stvari skrbi on in mislim, da je to naredilo veliko razliko. Čeprav še nima veliko izkušenj, je pri svojem delu zelo dosleden. Zelo se trudi in dejansko naredi vse, kot bi tudi moral narediti, kar mi veliko pomeni.
Naši jadralci sicer osvajajo kolajne v mlajših kategorijah, a zdi se, da bo pri članih po vašem odhodu za nekaj časa zazijala luknja.
Že zdaj smo v jadranju manjši fenomen, imamo pa toliko mladih, kot jih mogoče še nikoli nismo imeli. Prehod med uspešne člane lahko traja nekaj časa, a mislim, da zveza dela pravilno ter da bodo ti fantje in dekleta že v krajšem roku kot jaz začeli dosegati vrhunske rezultate. Največ je seveda odvisno od tega, koliko bodo ti talenti pripravljeni delati. Svoje izkušnje bom nanje poskušal prenesti tudi sam.
