Po torkovem natančnejšem pregledu je doktor Klemen Stražar za Hrastničana že določil datum operacije, ki bo torej prišla na vrsto čez slab mesec dni. Ta ne bo ravno nedolžna, saj mu je poleg odkrušenega hrustanca odtrgalo tudi del kosti. »Vse bo treba natančno fiksirati, da rama ne bo več padala ven. Do operacije pa bom skušal poskrbeti, da bo spet postala čim bolj gibljiva,« se Peter zaveda, da bo čoln kar nekaj časa lahko le opazoval. »Čudno mi je bilo, ker me ob izpahu rame dejansko sploh ni ničesar bolelo. Ne vem, ali je bilo to od šoka ali od adrenalina. Le v rami sem čutil določen pritisk. Hotel sem veslati naprej, a roka ni več funkcionirala. Šele takrat sem dojel, da gre za nekaj resnejšega,« se danes spominja vožnje na progi, ki mu je po slabi olimpijski izkušnji še drugič obrnila hrbet.
Čeprav dodaja, da nikoli ne reci nikoli, pa je Kapslu, kot ga kličejo prijatelji in kolegi, bolj ali manj jasno, da je letošnja sezona zanj že končana. »Poškodbe se v športu dogajajo, po 24 letih veslanja je to moja prva resna poškodba. Če bi šlo z operacijo in rehabilitacijo vse po načrtih, bi septembra na SP v ameriškem Deep Creeku lahko celo startal, a bi samo nastopil, ne pa se tudi boril za najvišja mesta. Z glavo skozi zid zagotovo ne bom rinil. Če se je to moralo zgoditi, je bolje, da se je letos, kot pa v naslednjih dveh sezonah, ki bosta zaradi OI v Riu zame precej pomembnejši. Čeprav bo to prisiljen počitek, se bom zdaj dejansko vsaj dobro spočil,« se je z novonastalo situacijo Peter bolj ali manj že sprijaznil. »Morda mi bo to pomagalo, da bom kariero še nekoliko podaljšal,« je še dodal v zvezi s tem.
Kapsl si je tekmo v Tacnu po 15 letih ogledal kot gledalec: »Bilo je kar zanimivo. Iz obale vidiš tudi kaj, česar ne vidiš, če tekmuješ sam. Na druge tekme pa ne bom hodil; raje se bom bolj posvetil družini. Žena in hčerka bosta tako bolj veseli, čeprav me bosta na koncu verjetno imeli že vrh glave,« je naš šampion v smehu zaključil razgovor.
