Pred pol stoletja, med letoma 1974, ko je prišel v Ljubljano iz Srbije, in 1982, ko je z naslovom jugoslovanskega prvaka (1980) in evropskega klubskega podprvaka (1981) v kovčku spakiral za Nemčijo in od tam za Španijo, so bili vzkliki 'bravo, Krivi', 'gremo, Krivi', 'dajmo, Krivi' najbrž pogosto slišani s Slovanove klopi v dvorani na Kodeljevem. Včeraj smo v Stožicah izza gostujoče klopi poslušali: "Vamos, Krivi!" Krivi je znova blestel v Ljubljani, vendar tokrat ne Radivoj, temveč sin njegovega nečaka Marka Luka Krivokapić.
Vedel sem, kam prihajam
Nečak še enega starega znanca s slovenskih igrišč, nekdanjega ostrostrelca Kopra Milorada Krivokapića, je bil s 17 obrambami glavni junak zmage Granollersa v Ljubljani. Kot da bi želel počastiti spomin na moža, ki velja za eno največjih, če ne največjo legendo ljubljanskega rokometa. "Vedel sem, kam prihajam, vedel sem tudi, da me bo tudi kdo prepoznal zaradi njega. Bil je rokometna legenda, kamorkoli je šel, so ga imeli vsi radi. Zelo sem vesel, da je moj stric ostal ljudem v tako lepem spominu," nam je Luka Krivokapić po zmagi Granollersa nad Slovanom s 34:29 prikimal, da mu je zgodba poznana. Pa čeprav je bila spisana v letih, ko se je v Novem Sadu rodil šele njegov oče.
Slovencem iz Szegeda sem hvaležen
Luka je dobro poznal Radivoja, čeprav se je kot sin rokometnega legionarja rodil v Funchalu, domačem mestu Cristiana Ronalda, mladost pa preživel v Szegedu, kjer se je Marko z družino kasneje ustalil. (Z)družilo jih je domače mesto Krivokapićevih …
"Živel je v Španiji (Radivoj, op. p.), pa se preselil v Srbijo, v Sento, od koder prihaja moja družina po očetovi strani. Pogosto smo se videvali, ko sem sam igral v Szegedu. Zelo sem ga imel rad, bil je zelo dober človek. Hvaležen sem, da sem imel tako dober odnos z njim," je govoril vratar Granollersa, ki je imel, mimogrede, dobre odnose tudi s Slovenci, ki so si ali si še kruh služijo v Szegedu: "Sploh z Mariom (Šoštarićem), ki zdaj sicer igra za Hrvaško, pa tudi z (Borutom) Mačkovškom in (Matejem) Gabrom smo se dobro razumeli, veliko zafrkavali. To so dobri ljudje. Veliko so mi tudi pomagali v Szegedu, saj sem bil jaz tam še zelo mlad, oni pa že zelo izkušeni. Vedno jim bom hvaležen za to."
Sam se je, kot je v nekem intervjuju razložil njegov oče, z rokometom srečal šele v Szegedu, kamor so se Krivokapićevi po devetih letih življenja v Španiji preselili pri Lukovih 11 letih. Prej je bil namreč nogometni vratar, a ker je nogomet v Szegedu slab, je pač stopil na pot svojih prednikov. Težko pa bi jih označil kot svoje športne vzornike … "Z Radivojem niti nisva veliko govorila o rokometu, predvsem sva se veliko zafrkavala," je pristavil.
Ravno danes, 12. novembra, mineva leto dni, odkar se ne moreta več zafrkavati, potem ko je Radivoja Krivokapića v 72. letu starosti nenadoma izdalo srce: "Priznam, nisem vedel, da je minilo že toliko časa. Vsi ga zelo pogrešamo."
Naj najprej Zorman pokliče
Malo za šalo malo zares smo ga pobarali, če morda razmišlja, da bi nadaljeval tradicijo Krivokapićev v Sloveniji, spisal svojo zgodbo v Ljubljani. "Ha, naj me Uroš Zorman najprej pokliče, pa se bomo potem pogovarjali o tem," se je namuznil 24-letni čuvaj in pogledal proti trenerju Slovana, ki je kakšen meter, dva stran med tem dajal izjavo za slovensko televizijo. Potem smo ga pocukali za rokav še mi in mu prenesli Krivokapićeve besede. "Zagotovo je pokazal svojo kakovost, tu ni kaj. Že v prvem polčasu je imel 12 obramb, o čemu sploh govorimo …" je bil o kratek Zorman, razumljivo, ko pa ga je Luka s soigralci prej na igrišču spravljal v slabo voljo.
No, njegove ambicije so večje od igranja v slovenski ligi, četudi za ambiciozni Slovan. "Moje sanje so vedno bile igranje za Barcelono, ampak grem korak za korakom. Imam 23 let, zato imam še čas za to," je v prihodnost pogledal Luka Krivokapić.
Naslednja s Slovanom bo težja
Zaenkrat je osredotočen na Granollers, Barcelona v španskem prvenstvu in Slovan v Evropi pa sta njegova tekmeca. Slovenski prvak že v torek ob 20.45 na 'revanši' v Kataloniji. In bržkone odločilni tekmi za obe ekipi. "To zmago smo res potrebovali, ampak naslednja tekma proti Slovanu bo še težja, čeprav igramo doma. Ker zdaj bodo oni res potrebovali zmago. Ampak mi bomo pripravljeni. Verjamem v svoje soigralce in vase, da se bomo iz te skupine mi uvrstili naprej," je zaključil vratar, ki so ga rokometaši Slovana po snidenju v Stožicah najbrž še sanjali.
