Rokometašice Krima zadnje tedne ne morejo biti najbolj prešerne volje, toda tokrat, ko smo se z vlakom zapeljali s Tamaro Horaček, o tem nismo govorili. Kot vselej smo našli drugačne teme, prek katerih smo spoznali simpatično, zabavno, nasmejano in energijsko polno francosko rokometašico hrvaških korenin.
Tamara je hčerka edinka hrvaških staršev, očeta Tihomirja, ki je bil po poklicu vojak, in mame, nekdanje rokometašice, Vesne Horaček, zaradi katere se je naša sogovornica kot otrok precej selila. Vesna je igrala tudi v Ljubljani, nato v Avstriji, nazadnje v Franciji, kjer sta se s hčerko ustalili tudi, ko se je, ko je bila Tamara stara 11 let, končal zakon njenih staršev.
"Moj dom je Francija, a vsake počitnice, vse praznike sem vselej preživela na Hrvaškem, pri dedku in babici v kraju Požega, kjer sem se tudi rodila, kamor se je vrnil moj oče in kjer še vedno živi veliko mojih sorodnikov," nam je pojasnila.
"Mi smo sicer povsem navadna družina, čeprav priznam, da je za Balkance precej nenavadno, da se ločijo," je skomignila z rameni in se široko nasmehnila: "A bolje je bilo, da sta se starša ločila, čeprav mi je bilo, ko mi je to mama povedala, težko, tega si ne želi nihče. Od takrat se veliko bolje razumeta, kar mi je bilo najbolj pomembno. Vseskozi sem tako razpeta med Hrvaško in Francijo, vseskozi iščem neko ravnovesje."
BULJILA V DVA NAPISA
Rodno Hrvaško je Tamara zapustila kot malčica, pri treh letih, ko so se Horačkovi preselil v Ljubljano. Tri leta kasneje so novi dom, kot zapisano, našli v Avstriji, pri osmih letih je pristala v Franciji. Veliko menjav okolij, veliko šol, različnih prijateljev. "Slovenije se praktično ne spomnim, v Avstriji sem opravila prva dva razreda osnovne šole, se naučila nemščine, nato pa vse spet ponovila v Franciji, kjer je bilo učenje jezika precej naporno. Spomnim se, da sem stala pred trgovino in buljila v napisa 'entree' in 'sortir' (vhod in izhod, op. p.) ter se spraševala, kaj to pomeni," se je smejala spominom: "A mene to sploh ni motilo. Uživala sem v potovanjih, spoznavanju novih kultur, jezikov, drugačnih načinov življenja. Vse novo mi je bilo zanimivo. Vse to mi je odprlo oči, me opogumilo, da se tudi zdaj ne bojim menjati okolij, ne bojim se izzivov."
VSAKODNEVNO GLEDANJE PLOŠČIC ME RES NE ZANIMA
Rokometa ni začela igrati zaradi mame. "Ne, sploh ne," je izpostavila. Želela je igrati odbojko, a je bila pri šestih letih, takrat je živela v Avstriji, premlada, edino, kar je bilo na voljo za tako male deklice, je bil rokomet. "Medtem ko je moja mama trenirala rokomet, sem jaz plavala. A bolj za preganjanje dolgčasa, zato ker sem imela veliko energije. Dobro mi je šlo, trener je vztrajal pri tem, da bi začela resno plavati, a jaz sem mami rekla, da me vsakodnevno gledanje ploščic res ne zanima," se je zasmejala.
Drugih športov ni trenirala, občasno je z dedkom kot otrok igrala tenis, šla na kakšno šolsko tekmovanje v badmintonu in podobno.
"Rokomet sem v bistvu začela igrati zaradi prijateljic, da smo se lahko družile še na treningih. Mami mi je pravila, da sem bila na začetku katastrofalna. Ko so bile soigralke v napadu, sem bila jaz v obrambi in obratno (smeh)."
NESOJENA STEVARDESA
Tudi danes je takoj jasno, da ima Tamara veliko energije, taka je bila kot deklica, simpatično navihana. Trdi, da je še vedno hiperaktivna, da ne zdrži na enem mestu, doma nobenega filma ne pogleda do konca, vedno bo pred televizijo izbrala knjige različnih žanrov.
V šoli je bila pridna, ni bila odličnjakinja, a zadostila je svojim in maminim željam. "Nekaj časa mi je malo težila, jaz pa sem taka, da se temu tako uprem, da potem nič več nočem storiti. Pri kakšnih 12 letih sva se dogovorili, da naj je ne skrbi za moj šolski uspeh, da bom imela dobre ocene, a da naj me pusti, da se s šolo ukvarjam po svoje. Če to pomeni, da med učenjem poslušam glasbo, ... naj me le pusti pri miru," je razlagala Francozinja, s katero smo se tekoče pogovarjali v hrvaškem jeziku. Pohvali se lahko še z znanjem nemščine in angleščine. Zaradi znanja štirih jezikov je pred leti kratek čas razmišljala, da bi lahko postala tudi stevardesa.
RADA BI IMELA KAKŠEN PROST VIKEND
Pri pouku je najbolj uživala pri matematiki in fiziki, medtem ko je trpela pri zgodovini. "Joj, ko sem se morala to učiti na pamet," se je še danes prijela za glavo. "Nikoli ne bom pozabila, da sem se neko celo nedeljo učila zgodovino, v nekem trenutku pa je nekdo pozvonil. Nič posebnega, a v tistem trenutku sem rekla: 'mama, mama, prav nič več ne znam, vse sem pozabila'," se takratne panike še danes jasno spomni naša sogovornica, ki je pri 14 letih spoznala, da je dovolj dobra, da jo v rokometu čaka profesionalna pot.
Takrat je njena mama dobila ponudbo iz Pariza in se preselila iz Metza, Tamara pa se je odločila, da ji ne bo sledila v francosko prestolnico. Vpisala se je v športno gimnazijo, prestala tudi posebne sprejemne izpite in nato do 18. leta živela v dijaškem domu. "Takrat sem si rekla, da je konec heca, da hočem, da je rokomet moj poklic."
Po koncu srednje šole se je vpisala na študij bančništva, a se je v enem letu na dveh frontah odločila, da ves svoj trud vloži v rokomet, pri 18. letih je že igrala profesionalno.
Zdaj se 29-letna športnica spogleduje s povsem drugačno potjo, pravi, da jo močno zanima študij nutricionistike, v tem se vidi tudi po koncu rokometne kariere, čeprav ne izključuje možnosti, da bi na tak ali drugačen način ostala v njej ljubem športu: "A rokomet ni vse moje življenje. Nekega dne bi rada imela kakšen prost vikend."
JAZ SEM VELIKA ŽENSKA, NE MOREM BITI LASTNICA MAJHNIH PSOV
Še nekaj pa ji je izredno ljubo – živali: "Ko vidim kakšno zapuščeno … Kar vse bi rešila."
V otroštvu je imela zlatega prinašalca in zajca, zdaj ima dva sostanovalca, dva velika šarplaninca. "To sta moja otroka. Gre za veliko pasmo, a jaz sem velika ženska, ne morem biti lastnica majhnih psov," se je spet smejala tudi velika ljubiteljica konj.
"Kot deklica sem tri leta redno jahala. Zelo rada skrbim za njihovo nego, da jih pripraviš na ježo. Gre za zelo elegantne živali," je opisala športnica, ki nikoli ni imela vzornikov, danes pa najbolj občuduje družino Obama, Baracka in Michelle: "Navdušila me je njuna življenjska pot, kaj vse sta dosegla glede na to, od kod prihajata."
OTOK GVADELUP IMA POSEBNO MESTO V NJENEM SRCU
Zunaj sezone precej rada potuje, čeprav ji ugaja tudi počitek v njenem domu v Franciji, obkroženem z naravo in tišino. Njena najljubša destinacija je sicer karibski otok Gvadelup, kjer je bila že sedemkrat. Od tam prihaja njena prijateljica, pa ne samo ona, tudi Tamarin srčni izbranec Yohan. Tudi on je rokometaš, igra v tretji francoski ligi, pred dobrima dvema letoma sta se spoznala na finalu francoskega pokala v Parizu.
"Kakšne tri mesece sva si zgolj pošiljala sporočila, nato sva se končno sestala in zdaj še kar traja. Nihče od naju ni pričakoval, da se bo tako razvilo. To je najboljše," je zaljubljeno dejala Tamara, ki s svojim izbrancem hodi ribarit, ker je to njemu zelo ljubo: "Vseskozi se šalim z njim, da čakam na zaročni prstan, da se bova poročila na Gvadelupu, na plaži (smeh)."
V preteklosti jo je navdušil tudi otok ob Madagaskarju, Reunion, Jamajka in Kolumbija pa sta prvi na njenem seznamu še neodkritih delov sveta. "Želim spoznati, kako drugače tam živijo," je glavni razlog navedla svetovna prvakinja s Francijo leta 2023. Z velikih tekmovanj je domov prinesla tudi dve srebrni olimpijski kolajni ter bronasto z evropskega prvenstva.
DA, NEKATERE MOJE JEDI VSEBUJEJO PREVEČ MASLA
V prostem času je rada zunaj, v naravi, na sprehodu ob kakšnem jezeru, Slovenija pa jo je v tem pogledu več kot zadovoljila. Njena posebna strast je kuhanje, še posebej, ko se ji pri tem pridruži tudi Yohan. "To gre z roko v roki z nutricionistiko. Da, nekatere moje jedi vsebujejo preveč masla (smeh), a hkrati skrbim, da res zdravo jem."
"Kaj mi gre najbolj od rok? Specialitete Gvadelupa, razni rakci, zadnje čase precej pečem cimetove polžke," je razmišljala gurmanka. "Izredno rada grem v dobre restavracije, tudi v tiste izredno drage. V najljubših poskušam čim več različnih jedi v malih količinah, da gre za neko posebno doživetje, za maksimalen užitek," je kar sanjavo govorila. Kaj pa ima res najraje? "T-bone zrezek," je izstrelila kot iz topa.
DA BOMO IMELI SONCE V LJUBLJANI
"Raje ne pojem, ker v tem primeru v Ljubljani ne bo nikoli več sonca," nas je nasmejala, ko smo jo vprašali o njenem glasbenem okusu.
"Poslušam vse razen rock in metal glasbe. Najraje imam balkansko glasbo, hkrati pa tudi zvrst 'afrobeat'. Poskusila sem igrati na kitaro, pa mi res ni šlo," je v smehu zavzdihnila in dodala, da bi nekega dne res rada obiskala koncert Beyonce in Jay Z-ja.
Kar zadeva resnejših kulturnih dogodkov, je priložnost dala operi, a se nista ujeli. "Romeo in Julija. Katastrofa. Nič mi ni bilo jasno. Na sredini predstave sem zapustila dvorano," je bila iskrena rokometašica, ki jo na drugi strani gledališče zelo privlači, še posebej pa obožuje stand-up predstave.
OBOŽUJEM MOTORJE
Priznala je, da je bila nekdaj izredno adrenalinsko naravnana: "Danes pa se vsega bojim (smeh). Nekdaj sem skakala iz povsod, zadnje poletje sem skočila z jahte, a se prav tako hitro vrnila nanjo. Kar naenkrat me je strah globoke vode, tega, da ne vem, kaj je pod mano."
Ne mara tudi hitrosti, divjanja, a obenem ljubi motorje. Izpita nima, tudi motorja ne, za vse to bo čas po karieri. "Res si ga želim, obožujem motorje. Najbolj me privlači Harley Davidson, še bolj pa veliki potovalni motorji. Pri teh ne gre za hitrost, temveč za užitek v vožnji," je sanjavo dejala.
Če bi Tamaro videli v živo, bi takoj spoznali, da gre tudi za ljubiteljico tetovaž in "piercingov". Uhan ima v jeziku, tetovaže se vidijo na prstih, zapestju. "Oh, to ni nič," se je nasmehnila, nam pokazala "porisano" desnico ter še več delov telesa. "Ne gre za kar nekaj, ampak vsaka tetovaža nekaj simbolizira. Imam jih okoli 10 in še kar nekaj jih je v načrtu," je razkrila.
DOMA JIH NITI NOČEM PREŠTETI
Priznala nam je tudi svojo slabost, za katero porabi največ denarja: "Čevlji! Vse vrste. Samo v Ljubljani imam okoli 50 parov, doma jih niti nočem prešteti. Ne morem se jim upreti."
Tudi sicer se rada uredi. "Športnice smo lahko tudi lepe," se je nasmehnila. "Rada imam nalakirane nohte, nakit, rada nosim obleke, ličila, … Vseskozi sem v trenirki, s spetimi lasmi. Ko grem na lepše, se polepšam," se je zahihitala.
V načrtih prihodnosti Tamara vidi tudi osnovanje družine, želi si otrok. "Želim roditi vsaj enega otroka, že vrsto let pa sanjam tudi o tem, da bi otroka posvojila. To si neizmerno želim. Vedno hočem pomagati ljudem in toliko otrok zaradi takih ali drugačnih razlogov nima mame in očeta … Res si želim posvojiti otroka," je zatrdila in dodala, da se ji je zdelo zelo zanimivo, da je na to idejo sam prišel tudi njen fant Yohan: "Ko mi je prvič to omenil, sem ga vprašala, če me heca. V tem sva se strinjala, preden sva sploh vedela drug za drugega."
Z NASMEHOM PAZI NASE
"Tamara je nasmejana, hiperaktivna oseba, ki bo pomagala vsem. Vedno bom dala vse, kar imam. Imam veliko srce, vseskozi se smejim, a včasih s tem skrivam drugačne občutke, a te na tak način samonadzorujem, tako pazim nase," pa je Tamara z opisom same sebe razkrila še eno svojo plat.
Ker smo se sestali na vlaku, smo jo povprašali tudi glede njenih izkušenj s temi. "V Franciji sem se praktično ves čas vozila z vlaki. Obožujem jih, tako zelo so udobni, na njih se lahko tudi sprehajaš, v Franciji so povezave odlične," je na koncu našega pogovora in vožnje še dejala simpatična rjavolaska.
