Čeprav ji je v 'ovalni pisarni' celjskega Zlatoroga kmalu po prihodu iz omare na mizo popadalo nekaj okostnjakov, je Alenka Potočnik Anžič videti in slišati zadovoljna, kako ji(m) uspeva največji slovenski klub vleči iz (finančne) luknje. Tudi igralci pod vodstvom Klemna Luzarja so lahko zadovoljni, ker plače – sicer ne tako visoke kot recimo v Ljubljani – zaenkrat redno, brez zamud, sedejo na račun. Navijači pa po uvodnih predstavah mladih Celjanov lahko z optimizmom zrejo v prihodnost.
Luzarjevi fantje so po suvereni zmagi v Stični zanesljivo opravili tudi z drugo nalogo; prvo domačo tekmo so na krilih svoje mladine – Andraž Makuc, Aljuš Anžič, Uroš Milićević in Mai Marguč so skupaj dosegli 27 zadetkov – proti Škofji Loki dobili z 38:30.
Alenka Potočnik Anžič, mati Aljuša, ki je s svojimi potezami (kar) nekajkrat navdušil navijače, pa je bila nasmejana že nekaj dni prej, ko so se celjski rokometaši v prostorih enega od srebrnih pokroviteljev predstavili javnosti.
Ni smeh obupa
Z nasmehom na obrazu je vse lažje, kot pravi predsednica, čeprav (ji) ni lahko, kot jim v celjskih pisarnah ni že kar (pre)dolgo. »Vseeno ni smeh obupa, čeprav bi včasih lahko tako delovalo. V življenju sem nasmejana oseba, od nekdaj se trudim biti takšna. Verjamem, da je težke stvari lažje prebroditi z nasmehom in pozitivno vizijo. Se pa za nasmehi kdaj skrivajo tudi grenki občutki, ki se pri vodenju kluba še vedno pojavijo. To delo čutim kot zavezo, rada bi naredila nekaj več, ampak ni preprosto, kot v življenju niso vse stvari, ki so nekaj vredne. Upam, da bomo po našem štiriletnem mandatu lahko čutili ponos in zadovoljstvo,« je začela Alenka Potočnik Anžič. Prva dama celjskega oziroma kar slovenskega rokometa? »Prva dama, prva mama,« je v smehu pripomnila mama največjega upa slovenskega rokometa, ko smo jo pobarali, s kakšnim vzdevkom jo lahko označimo.
Železna Lady pač ne, čeprav je kmalu po ustoličenju govorila tudi o metli, ki da jo bo prijela v roke, če bo treba, in kmalu zatem je bil Miroslav Benicky že bivši direktor … »Začeli ste z nasmehom – ljudje mogoče včasih dobijo napačno predstavo, ker v resnici sem zelo odločna in vztrajna. Znam biti tudi zelo brezkompromisna. Tudi kot mama. Če se lahko navežem na Aljuša, seveda sem nanj ponosna kot starš, družina je še vedno najpomembnejša stvar v življenju. Hkrati pa zelo dobro ločujem službo in dom. Vesela sem, da lahko s svojimi dobrimi predstavami pripomore k uspehu kluba, ampak vsi, ki me poznajo, vedo, da bo on deležen kvečjemu še bolj stroge obravnave, ker je predsednica kluba njegova mama. Mislim, da tudi on to čuti kot nekaj, zaradi česar se mora še bolj dokazati. Res upam, da bo iz družinske povezave prišla 'win-win' situacija predvsem za celjski rokomet,« si je zaželela Prva dama, prva mama, ki rada igra z odprtimi kartami.
Treba si je naliti čistega vina
Tako je pred časom javno povedala, kako so prenovljeno vodstvo kluba po prihodu na čelo presenetili okostnjaki iz omare, torej stari dolgovi, zaradi katerih je plezanje proti zeleni veji nekoliko upočasnjeno. »O sanaciji se govori že dolgo – res je. Sama v življenju in poslu gledam tako, da si je treba naliti čistega vina. S situacijami se je treba soočati, ne glede na to, kako zapletene so. In to je prvi korak, da začnemo klub sanirati. Imam drugačen pristop in način razmišljanja, kot so ga imeli predhodniki – imam resnično velike ambicije, da to saniramo, ampak ni lahko, dolgovi niso majhni. Lahko pa rečem, da trenutno delamo resnično dobro,« je poudarila Potočnik Anžičeva, njene besede potrjujejo tudi informacije iz krogov blizu prve ekipe Celja, da plače na račune zaenkrat prihajajo točno, brez zamud.
S čimer se v Sloveniji ne morejo pohvaliti vsi, niti v kakšnem okolju, kjer kažejo še večje ambicije, kot se je po rokometnih kuloarjih govorilo v prejšnjih tednih. »Na prvem upravnem odboru smo se dogovorili, da je naša osnovna obveza, da imajo igralci plače na datum. To je osnova v podjetjih in tukaj je kar nekaj fantov profesionalcev, tako da je to osnovna higiena. Ki, žal, kot opažam, v slovenskem športu nikakor ni samoumevna. Upam in verjamem, da nam bo to uspevalo tudi v prihodnje, čeprav ni preprosto, ker prihajajo na mizo raznorazne stvari, za katere smo mislili, da so že rešene. A če se nas zbere nekaj dobrih ljudi s sposobnostmi, ambicijami in povezavami, lahko tudi v teh zahtevnih časih, s katerimi se gospodarsko okolje srečuje, uspemo zagotavljati normalna sredstva in še kaj več za razvoj celjskega rokometa,« je prepričana uspešna poslovna ženska, direktorica marketinga za Hisense Europe.
Kaj vse skupaj pomeni za rezultatsko sedanjost in prihodnost? Vemo, da so v očeh celjskih navijačev uspehi samo domači naslovi in igranje med evropsko elito, pa četudi bi Slovan naložil še kak milijon evrov ali dva v prvo ekipo.
Kdaj bo Celje prvak in kdaj, če kdaj, spet med elito, je drugo vprašanje. »Najbolj diplomatski odgovor bi bil, da upam, da čim prej. Iskreno to letos ni realen, objektiven cilj. Vidimo, kaj se dogaja v slovenskem rokometu, ampak moram reči, da sem zelo vesela za dobre zgodbe,« je povedala nekdanja izvrstna košarkarica.
In nadaljevala še konkretneje … »Slovan z Urošem Zormanom, Trebnje z Brankom Tamšetom, Velenje z Zoranom Jovičićem in ostali – gre za odlične ekipe. Želim si dobrega prvenstva in da bi bil slovenski rokomet deležen večje pozornosti, tudi navijaške. S tem bi bilo naše delo lažje, ker bi lažje zagotavljali sponzorje, a tekme morajo biti za to zanimive, ekipe izenačene. Verjamem, da je naša ekipa resnično polna potenciala, to se je pokazalo tudi na reprezentančnih akcijah, kjer celjski igralci igrajo vidnejše vloge. To je zibelka prihodnje članske reprezentance. Želim si, da se stvari razvijajo, kot se morajo in z malo sreče je lahko Celje prvak že v prvem delu mojega mandata, cilj pa bo zagotovo, da mandat zaključimo z naslovom slovenskega prvaka in se znova pojavimo na evropskem tekmovanju najvišje ravni. Nočem pa, da me citirate, da bo to čez tri, štiri leta. Ker do tam je težka pot, vse se začne s finančno stabilnostjo kluba. To pa je naša naloga, ki ni preprosta, vendar z našim zavzetim upravnim odborom nam lahko uspe.«
