Po dolgih letih igranja za vladarja Švice Kadetten se je nekdanji švicarski in hrvaški članski reprezentant ter član mlajših selekcij slovenske reprezentance, vmes nogometaš Olimpije, pred dobrima dvema letoma z igrišča v Schaffhausnu preselil v pisarno rivala iz (rojstnega) Luzerna. Druga kariera, ampak nekaj je ostalo enako. »S športom sem obseden, to je strast, ki jo živim. Vedno imam željo zmagovati, nikoli nisem zadovoljen. Dokler imam ta žar v sebi, mislim, da sem na pravem mestu,« je začel 34-letni športni direktor Kriens-Luzerna, kjer ima dela dovolj. »Trudim se, da kot klub rastemo in to nam uspeva. Res se razvijamo, ko pomislim, kje je bil klub tri, štiri leta nazaj in kje smo sedaj,« je razmišljal Tominec, ki v delovnem času, kot športnemu direktorju z razširjenimi zadolžitvami pritiče, išče igralce in trenerje za prvo ekipo, spremlja rokometno mladino po Švici, v mladinskem pogonu tudi aktivno sodeluje kot trener, išče možnosti za napredek s pomočjo prehrane, izobraževanja, inovativnejših pristopov k treningu itd., opravlja pogovore in razgovore s trenerji in strokovnim štabom, zdravniško službo, išče pokrovitelje in se dogovarja z njimi … »Trudim se, da smo čim bolj profesionalni, da imamo čim več servisa, da lahko čim bolje igramo,« je pripomnil.
Po vzoru Boba Hanninga
Ko smo s Tomincem govorili ob robu njegove poslovilne tekme v Kopru, ko se je komaj začel spoznavati z delom športnega direktorja, je razmišljal tudi o trenerskem poklicu. Da bi šel po poti očeta Matjaža, če mu direktorski stolček ne bi bil udoben. A se kar dobro znajde na njem, pravzaprav je našel neko 'vmesno' pot. »Že lani sem po vzoru Boba Hanninga iz Füchseja, nekakšnega kralja Berlina, prevzel ekipo do 19 let in smo takoj postali državni in pokalni prvaki. Fante tako vidim, spremljam in najlažje ocenim, na koga je treba posebej računati, s kom posebej delati. Ne bom rekel, da je moj cilj postati Füchse Berlin, ker za to potrebuješ finančne pogoje, želim pa v prvi ekipi ustvariti ravnotežje med zelo dobrimi tujci, kot je Marin Šipić, in našimi fanti, kot je mali Gino Steenaerts, ki je bil moj igralec, zdaj pa gre v Rhein-Neckar. Ali pa Luca Sigrist, ki gre čez leto dni v Melsungen, še en top klub. Skratka, tako kot je sedaj, je top – da sem športni direktor kluba in trener v mlajših kategorijah,«je na primeru razložil Tominec, morda švicarsko-slovensko-hrvaški Bob Hanning (eden najvplivnejših ljudi v nemškem rokometu, op. p.) v nastajanju.
Škof paše v Švico
Ko je kot sveži rokometni upokojenec pri komaj 32 letih sedel v direktorsko pisarno, je postal šef legendi Švice in nemške bundeslige Andyju Schmidu, ki je nato pri Kriensu končal kariero. Še danes je šef slovenski legendi Gorazdu Škof, ki tam opravlja delo trenerja vratarjev. Kar izziv, si predstavljamo … »S svojim trudom in delom želim graditi svojo avtoriteto. Ne pa tako, da bi se postavljal kot šef in se delal kot da sem ne vem kaj. Ali Schmid ali Škof ali kdo od mladih – pomembno je, da vsi vidijo mojo željo vleči klub naprej na svoj način. Da živim za ta klub in sem 24 ur na dan z glavo pri razvoju. Če imam ob sebi podobne ljudi, je vse lažje,«na trdo delo stavi Tominec, ki s Škofom dobro sodeluje: »Škof ima ogromen rokometni nahrbtnik, veliko je doživel, njegove izkušnje so za nas zelo pomembne. Je pa pri njemu tako: ko se dela, se dela, ko se zafrkava, se zafrkava. Ima tudi drugo plat, ki paše švicarski miselnosti, ki je bolj dosledna in umirjena. Škof pa prinese nekaj svojega, kar klubu veliko pomeni.«
Imel sem ponudbo nogometnega kluba
Ne bodite presenečeni, če boste Tominca kdaj v prihodnosti videli sodelovati s kakšno legendo iz drugega športa – nogometa. S Sebastjanom Cimerotićem je v svoji mladosti kot soigralec z zelenic denimo že, morda v bodoče postane komu šef pri katerem od nogometnih klubov. »Ravno pred kakšnim mesecem in pol dni sem imel ponudbo iz 2. švicarske lige, da bi postal glavni izvršni direktor. Ampak sem zavrnil, ker sem šele tretje leto v Luzernu in v tem klubu še nisem dokončal svoje misije – hočem v ligo prvakov. In dokler vidim napredek, bom ostal. Ampak obožujem šport, nogomet mi je pri srcu kot rokomet,« se je zamislil 34-letni (zaenkrat) rokometni funkcionar, ki je tudi v nogometu zelo domač.
Tako je bil zelo na tekočem tudi z dogajanjem okrog prestopa Benjamina Šeška iz Leipziga v Manchester United. »Poskušam se izobraževati na način, da spremljam različne športe. Recimo Željka Obradovića, ki je trener, ampak v smislu, kot je to v nogometu bil sir Alex Ferguson. Iz vsega in vsakega poskušam izvleči čim več, pri Obradoviću je to recimo pomembnost koncentracije. Prestop Šeška sem zelo čustveno spremljal, ker sem z Elvisom Bašanovićem in Milidragom Marićem, vodjo skavtinga v njegovi agenciji, igral nogomet v Dekanih. Tako da sem njun prijatelj in vem, kako je vse potekalo od časov, ko so odkrili Šeška. Preponosen sem nanje, da jim je to uspelo. Tistega dne je bilo, kot da sam živim ta trenutek, tako vesel sem bil. Velika stvar ne samo za Šeška in njegovo agencijo, temveč za slovenski šport, to je eden največjih prestopov – ne smemo pozabiti Oblakovega – in najdražji,« se je navezal Tominec.
Cilj: liga prvakov
Sam je imel dovolj dela s kadrovanjem v ekipi Kriensa, med drugim je namesto Željka Muse imenoval novega trenerja, Thomasa Zimmermanna. »Vsi so mi govorili, da sem nor, ker sem Muso postavil za trenerja, saj ni imel nobenih izkušenj. Sledil sem svojemu občutku in lahko rečem, da smo bili v Evropi zelo uspešni, osvojili smo tudi pokal, kar je bila druga lovorika v zgodovini kluba. Tako da je bila sezona zelo uspešna, čeprav nam na koncu ni uspelo osvojiti prvenstva. Ampak Muse nismo zamenjali mi, želel je oditi sam,« je dejal o trenerju, o ekipi z nekaj zvenečimi priimki, kot so Šipić, Orbović, Milosavljević, Bonnefoi, Čepić, pa pristavil: »Na papirju imamo boljšo ekipo kot lani, ampak trenutno je nekaj načetih igralcev. Verjamemo, da se bomo borili za naslov prvaka, kar pa ni enostavno. Kadetten Schaffhausen je 15 let v vrhu, ima tudi drugačne finančne možnosti, a se borimo, da postanemo št. ena. Oktobra gremo v novo dvorano, 4000 ljudi, tako da je cilj kluba jasen: liga prvakov.«
Gorenja ne podcenjujem
No, najprej želi Kriens-Luzern znova gledati v skupinskem delu evropske lige, ovira v kvalifikacijah bo velenjsko Gorenje. Če bi sodili po lanskih dveh dvobojih, ki sta Švicarjem pripadla s skupnih +11, proračunu in imenih v igralskem kadru, je favorit jasen: »Lani se nam je tudi poklopilo, imeli smo dobre vratarje na obeh tekmah, tako da jaz Velenja ne podcenjujem. Gre za klub s tradicijo, ki zna zmagovati. Zelo težko gostovanje bo. Tudi zato, ker imamo načeto ekipo. Ampak verjamemo, da lahko premagamo Gorenje na obeh tekmah, moramo pa v 120 minutah pokazati, da smo boljši in si zaslužimo mesto v skupinskem delu,« je poudaril in prikimal, da bi bil izpad proti slovenskim podprvakom za švicarski klub velik neuspeh.
Prva tekma – oziroma prvi dve – bo(sta) tako že ena od prelomnic sezone. Tako za Slovence kot Švicarje. Čeprav bo stresno, pa se Nik Tominec (delovnega) obiska sončne strani Alp nadvse veseli: »Obožujem Slovenijo, to je domovina mojega očeta. Tam sem preživel čudovita leta, tako da je tudi moja domovina. Ampak moja usoda je taka, da se počutim doma v treh državah. Na Hrvaškem zaradi mame, v Sloveniji zaradi očeta in v Švici zaradi vseh teh let, ki sem jih in jih še vedno preživljam tukaj. Tako da se zelo veselim prihoda v Velenje.«
