Najmlajši član štiričlanske družine Skube je odraščal v Trebnjem, v hiši, ki si jo je ta delila s starima staršema. Stašev oče Alojz je strojni inženir, pa tudi nekdanji košarkar, ki je sinovoma, rokometašema Stašu in njegovemu starejšemu bratu Sebastianu predal športni gen. Mama Brigita je upokojena računovodkinja, oče, nam je povedal Staš, bo njenemu zgledu sledil naslednje leto. "Oba se tega že zelo veselita," se je široko nasmehnil Trebanjec, ki je rokomet začel igrati pri sedmih letih, ker je bil rokomet praktično edini šport, ki so ga resno gojili v Trebnjem.
Na brezskrbno otroštvo ima lepe spomine, priznal pa nam je, da sta bila z bratom vseeno precejšen zalogaj. "Najinima staršema ni bilo lahko," se je smejal. "Med nama je veliko borbe, a vse v mejah normale. Bil sem nagajiv in priden hkrati," je razložil 35-letnik.
TAKRAT JE BIL ATA ZELO JEZEN
Sebastian je od Staša starejši za dve leti in pol, a to ne pomeni, da se mlajši nikoli ni spravil na starejšega. "Velikokrat sem se izzival in glede na to, da sem mlajši in manjši si lahko predstavljate, kakšen je bil končni rezultat," se je navihano nasmehnil: "Kar nekajkrat sva razbila kakšno šipo, pa poškodovala dedkovo trto. Takrat je bil ata zelo jezen, a to je bil del igre, tako je bilo najino otroštvo, bilo je vredno (smeh)."
Brata Skube, ki že vrsto let puščata velik pečat v rokometnem svetu, sta ponosna tudi na to, da sta oba ob tem športnika z diplomo. Naš sogovornik, ki se je kot mladi igralec zgledoval po Urošu Zormanu in Ivanu Baliću, je sicer vedno sanjal le o tem, da bo nekega dne profesionalni športnik, a vseeno je poskrbel, da je bil uspešen tudi akademsko. "Doma je bila direktiva, da mora biti šola narejena in je bila. Kot otrok in mladostnik sem bil obseden s športom. Žoga je bila vseskozi na meniju, bil sem kot dirkalni konj, nič drugega me ni zanimalo, le rokomet," je pojasnil reprezentant, ki je prvo tekmo za člane odigral že pri 17. letih.
NESOJENI HARMONIKAR
K drugim krožkom v šoli ni hodil, je pa za kratek čas ljubitelj slovenske in stare ex-jugo glasbe prestopil tudi v glasbene vode. "Leto in pol sem igral harmoniko, a so se mi vaje prekrivale s treningi in odločitev, kaj bom opustil, je bila lahka," je dejal Staš.
Skube je diplomiral na Fakulteti za šport, a iskreno dodal, da se je s šolo vedno 'boril' po liniji najmanjšega odpora. Lahko bi bil učitelj športne vzgoje, naredil je tudi rokometno specializacijo in že danes bi bil lahko, če bi hotel, tudi trener.
V srednji šoli in ob študiju je bil ves čas na meji med profesionalizmom in izobrazbo. "Kdor pravi, da se hkrati ne da delati šole in trenirati, nima prav. Pomembna je organizacija, ki pa seveda vzame nekaj energije," je izpostavil ljubitelj matematike in fizike, ki je najbolj 'trpel' pri urah zgodovine. Zanimivo, dandanes ga ta veliko bolj zanima. "Zdaj si zelo rad ogledam kakšen zgodovinski film, pa filme po resničnih dogodkih ter pa različne tekme," je razložil in dodal, da mu je, čeprav ni ljubitelj fikcije, domišljijski Gospodar prstanov eden najljubših filmov.
Z VLAKOM SEM SE PELJAL TUDI NA SVOJO PRVO ZABAVO
Po osnovni šoli je pot Staša odpeljala v Ivančno Gorico, kjer je obiskoval gimnazijo in se posledično štiri leta vsak dan slabo uro vozil z vlakom. "Če bi moral izbrati, bi to srednješolsko obdobje izbral za najlepše v mojem življenju. Ta leta bi takoj ponovil," je povedal organizator igre oziroma v besedi rokometnega žargona srednji zunanji.
Vlaki so bili v njegovih najstniških letih, pa tudi kasneje, ko je igral v Franciji, del njegovega vsakdana, zdaj je v vagonu v naši družbi še lažje in z veseljem obujal spomine. "Vseskozi je bilo zabavno, ker smo na isti vlak hodili vsi sošolci. Če si imel test, si na vlaku ekspresno se učil, pa delal domačo nalogo, z vlakom sem se peljal na svojo prvo zabavo," je kar sijal ob spominih. "Ko sem igral v Franciji, je bil prav vlak glavno prevozno sredstvo moje ekipe, na 80 odstotkov gostovanj smo se vozili z vlakom. Bilo je res super in veliko bolj udobno kot karkoli drugega," je opisal svojo izkušnjo na tirih.
REK 'NAREDITI SE FRANCOZA' JE NA MESTU
Da bo profesionalni rokometaš, da si bo s tem služil kruh, je dokončno spoznal, ko je bil star 24 let. Takrat se je iz Trebnjega preselil v Velenje, pri tem ostal tri leta, nato pa se je za devet let odpravil v tujino. V madžarskem Szegedu, makedonskem Skopju in beloruskem Brestu je preživel po dve sezoni, nazadnje pa je v Franciji v Montpellierju igral tri leta. V tem času se je naučil govoriti srbohrvaško in rusko. Madžarsko? "Niti pod razno", je v smehu priznal, medtem ko francosko razume. "Je pa ne govorim. Malo sem jezen sam nase, da se nisem bolj angažiral pri učenju francoščine," je malce zabentil.
Od vseh je kot najlepšega izbral obdobje v Skopju. Tudi zato, ker je tam osvojil ligo prvakov, a Severna Makedonija ga ni navdušila le zaradi tega. "Energični, vročekrvni, srčni, dobri ljudje, ki so vedno pripravljeni pomagati. Všeč mi je bila glasba, pa hrana… ," je našteval skopske pluse, nato pa izpostavil še francoske minuse: "To je bilo zame najtežje obdobje igranja v tujini. Francozi so res drugačni, in rek 'narediti se Francoza' je na mestu. Da ta drži, sem na svoji koži večkrat občutil."
Ena lepših izkušenj je bila tudi Belorusija, kjer je z družino živel v bližini poljske meje, uro stran od Varšave. "Ko sem se odpravil v Brest, je bila to zame velika neznanka. Moram pa reči, da imam samo lepe spomine in mnenje o Belorusiji kot državi. Je izredno čista, urejena in varna. Političnih tem ne bom omenjal, to je del njih in tako je. Ljudje so bili izredno prijazni, niti ene slabe izkušnje nisem imel. Otroka sta tu hodila v vrtec in šolo, še zdaj imam stike z ljudmi iz Bresta," je pripovedoval.
ČE JE NE BI BILO OB MENI, NE BI MOGEL SPELJATI
Staš se je pred devetimi leti tudi poročil, z ženo Elviro pa po skupni poti hodila že več kot 18 let. Spoznala sta se namreč v srednji šoli. "V drugem letniku sva začela hoditi, ona je sicer leto starejša. To je bila moja prva ljubezen, takrat sem bil še otrok, a mislim, da je šlo za obojestransko ljubezen na prvi pogled, hitro sva se ujela," je razlagal oče 11-letnega Eneja in devetletne Sare.
Elvira je ekonomistka, a je v času življenja v tujini predvsem skrbela za otroka, karierno se je povsem podredila svojemu možu. "Pustila je službo in odšla z mano v tujino. Vedno sem imel njeno maksimalno podporo, ker sva delala za skupno dobro. Čeprav sem domov hodil utrujen, sem bil vedno vključen v družinska opravila in podobno. Gotovo pa je ona nosila večje breme in vesel ter srečen sem lahko, da jo imam, to cenim in se zavedam, da tega ne bi mogel speljati, če je ne bi bilo ob meni, " je razglabljal.
Naslednje leto bosta zakonca Skube praznovala deseto obletnico poroke, ki je v družbi stotih svatov na prelep julijski dan potekala na Brdu pri Kranju. "Zaprosil sem jo leto pred poroko, na blejskem otoku. Takrat je bil Enej star dobro leto, Elvira pa je bila noseča s Saro," je opisal to potezo.
NE BOM LAGAL, ZAČETKI SO BILI VEDNO TEŽKI
Kot oče, prizna, da je manj strog kot žena, s katero se v prostem času najraje sprehaja in pogovarja ali gleda filme in serije. "Sem zabaven oče in znam biti strog, a je žena bolj stroga. Veliko sem odsoten in želim čas, ko sem doma, preživeti v sproščenem vzdušju. No, zdaj ko smo v Sloveniji, bom več doma, zato bom lahko tudi jaz gotovo bolj strog," je s širokim nasmehom pripomnil: "Doma imamo nekaj dogovorov, ki jih moramo vsi spoštovati in se jih držati. Da, včasih je treba 'zaropotati', a to se ne zgodi pogosto. Otroka sta pridna, sploh sin vse upošteva in z njim je vse lahko. S Saro pa imava včasih malo več dela (smeh), a se tudi z njo vse dogovoriti."
Tudi Staševa otroka sta športnika. Enej je do lani treniral nogomet in rokomet, njegov oče pa pravi, da bo zdaj na urniku ostal samo rokomet, medtem pa je Sara telovadka: "Akrobatka, ki 'špage' dela na vsakem koraku."
Družina ga je spremljala v vseh krajih, kjer je igral in v tem vidi veliko prednosti. "Otroka sta v vrtec in šolo hodila v različnih državah. Mogoče bi se marsikdo ustrašil, jaz pa moram reči, da je to najboljša stvar, ki se nam je ponudila. Spoznala sta različne kulture, jezike, kar da človeku neko širino. Da, začetki so bili vedno težki, ne bom lagal, a ko se enkrat navadiš novega okolja, je bila to res dobra izkušnja. Mislim, da sta otroka v tujini ogromno dobila. Sta zelo prilagodljiva, povsod se znajdeta," je razlagal.
VELIK IN PREDVSEM STRESEN PROJEKT
Staš je za najbolj ljubo zvrst hrane izpostavil balkansko, tudi sam pa se rad suka po kuhinji oziroma še raje ob žaru. "Ta je v celoti v moji domeni in v tem sem precej dober," se je v smehu pohvalil. "Precej kuham, ko imam čas, sicer pa žena v večini skrbi za kuho," je še hitro dodal.
Skubetovi zdaj živijo na obrobju Ivančne Gorice, kjer so pred tremi leti streljaj od gozda, v srcu narave, ki jo Staš obožuje, končali gradnjo hiše po svoji meri. "Velik in predvsem stresen projekt," je prikimal ob vzdihu: "A bilo je vredno, še posebej to vemo zdaj, ko tu živimo stalno."
Čeprav je deset let živel v tujini in kratek čas vsako leto preživel v domovini, pa Staš s svojimi najdražjimi že dolgo in še vedno izredno uživa v potovanjih. Pravi, da je to poletje prvo po vrsto letih, ko niso sedli na čezoceanski let, da niso šli na daljše potovanje, temveč so se odpeljali na otok Krk. Mehika, Tajska, Sejšeli, Havaji, kjer sta bila z ženo na poročnem potovanju, … je le nekaj destinacij, ki jih je rokometaš naštel. "Na vrhu seznama želja je ta hip Nova Zelandija predvsem zaradi neverjetne narave," je omenil največjo željo.
V PROMETNI NESREČI POLETEL SKOZI STEKLO
Doslej ga je sicer najbolj navdušila Tajska, niso pa bile vse izkušnje prijetne. Na Tenerifu je doživel nelagodno izkušnjo s srečnim koncem. Staš predvideva, da so lastniku najetega apartmaja so preveč razkrili svoj urnik ali pa je šlo zgolj za naključje.
"En dan, v bistvu je bil edini dan tiste počitnice, sva s Saro, ki je kot malčica morala na popoldanski počitek, že popoldne prišla v apartma. Uspaval sem jo, nato pa kaj kmalu videl, da se premika kljuka, da nekdo hoče z izvijačem odpreti ključavnico. Odprl sem vrata in presenetil vlomilca, ki je vse spustil in zbežal, jaz pa mu nisem sledil," je razlagal. Pri tem je ostalo, pa vendar lahko bi se tudi drugače končalo. "Da, gotovo. V bistvu se je končalo idealno. Vem. Ne znam si predstavljati, da bi prišlo do česa hujšega," je še danes srečen nad razpletom dogodkov.
Adrenalinski je vsako leto manj. "Otroka gresta zdaj večkrat sama na vlake smrti, ko sem bil mlajši, sem bil enako navdušen. Zdaj je najbolje počitim z dvema nogama na tleh," je smeje priznal in dodal, da se sicer precej boji hitre vožnje in motorjev. "Nikoli nisem bil navdušen na izzivanjem, dirkanjem na cesti, tega me je strah," je dejal, vzrok tega pa je bi lahko tudi bila otroška izkušnja, pravi. "Ko sem bil v osmem razredu osnovne šole sva imela z mami prometno nesrečo, v kateri sem poletel skozi steklo in pristal v nezavesti, … Hvala bogu, da se je vse dobro končalo, da sem jo odnesel brez hujših poškodb. Mogoče je ta dogodek vzrok za ta moj strah," razmišlja športnik, ki ima raje ima zimsko idilo, kot poletno vročino.
NERAD NAČRTUJEM
Ob prihodu v domovino ve, da se približuje konec njegove kariere, a Staš pravi, da ima v sebi rokometa še za vsaj tri leta, če mu bo služilo zdravje. "Nerad načrtujem. Nočem se preveč ozirati v prihodnost, to sem se dobro naučil v tujini, kjer se čez noč lahko vse spremeni. A tudi po karieri si ne znam predstavljati, da ne bi ostal vpet v šport oziroma v rokomet. Želim biti trener, a ne vem, če bi zaradi tega spet zapustil domovino," je priznal Staš, s katerim smo se naposled ozrli še v jesen njegovega življenja. "Slovenija je daleč najlepša za življenje in tu bom ostal. Upam tudi, da mi bo zdravje čim dlje služilo," nam je največjo željo zaupal naš sogovornik, ki se je opisal kot: "Skromen in družinski človek ter veseljak v vsaki družbi."
