Enej Jovičić je denimo obsedel na klopi s praznim pogledom v tla in nas najprej vljudno prosil, če ga lahko pustimo pri miru. Ker da niti ne more govoriti, bil je izmučen. Potem je igralec, ki je po poškodbi Tilna Sokoliča postal glavni motor Gorenja na igrišču in je svojo ekipo v Celju sijajno vodil do finala, vendarle zbral toliko moči, da je strnil vtise po prvi finalni tekmi.
»Razočaranje je veliko. Izgubili smo prvo tekmo finala. Nič ni bilo, kot bi moralo biti, Slovanu moramo čestitati, bil je zasluženo boljši. Ni nam šlo ne v napadu ne v obrambi, nasprotniki so nas pretekli. Slabo smo se vračali po zapravljenih žogah in tudi zadetkih, oni pa imajo fiziko, ogromni so in so to kaznovali. Fizično se jim res nismo mogli zoperstaviti,« je priznal eden od dveh sinov Zorana Jovičića, ki se je proti bratu dvojčku Stašu in kolegom s Slovana tudi na Kodeljevem srčno boril za Gorenje.
A ni šlo. Baterije, tako v glavah kot telesih, so bile po obisku Zlatoroga očitno preveč izpraznjene. »Seveda so bile, ampak to ni noben izgovor. Če hočeš biti zmagovalec, moraš v tako tekmo ‘napaljen’. Motivacija ni bila problem, morda utrujenost, ampak tudi to ni izgovor. Njihova fizična premoč je pretehtala,« je še enkrat ponovil Enej Jovičić in obljubil, da Velenjčani še niso zmetali pušk v koruzo: »Seveda, nič še ni izgubljeno. Oni zdaj pridejo v Velenje, v malo bolj svežo dvorano, tu v Ljubljani je zatohel zrak, se komaj diha. V Velenju bomo lažje dihali. Komaj čakam, da se vrnemo, pokažemo, kaj znamo, se maščujemo za ta poraz. Verjamem, da še ni konec, zagotovo se ne bomo predali. Gremo na zmago.«
Tudi proti Celju v polfinalu so Velenjčani po prvi tekmi zaostajali, pa z dvema zmagama nato izločili največji slovenski klub, in tega se v ljubljanskem taboru zavedajo. »To je pokazatelj, da ni še nič končano. Da se ne smemo sprostiti. Oni so navsezadnje aktualni prvaki, prvakov pa ne smeš nikoli podcenjevati. Tudi v drugo tekmo moramo na vso moč, da bi mogoče vzeli trofejo,« je poudaril kapetan Slovana Ilija Brozović, ki mu Velenjčani na Kodeljevem niso bili kos ne na obrambni ne na napadalni polovici igrišča. Približno tako suvereno, kot se je Slovan sprehodil do zmage, je Brozović prebijal velenjski obrambni zid in zaustavljal velenjske napade ... »Rezultat mogoče kaže tako, ampak tekma zagotovo ni bila lahka. Vedeli smo, da bodo Velenjčani od prve do zadnje minute igrali na vso moč. Tako da rezultat ne kaže prave slike, kako težko je bilo,« je opozoril Hrvat v ljubljanskem dresu, ki trofeje v Sloveniji še ni dvignil visoko v zrak pred očmi soigralcev in navijačev.
Da ne bo pomote, s soigralci je pred tedni seveda osvojil pokal Slovenije, a ga je predal Alexu Periću, ki je nekaj dni prej preživel življenjsko dramo. »Res si želim, da osvojimo trofejo. Odigrati moramo še eno, mogoče dve takšni tekmi, odvisno od rezultata v Velenju. Pripravljeni smo,« je po vrnitvi s sestanka v garderobi zaključil Ilija Brozović. Aja, Zorman je bil (tokrat) zadovoljen s predstavo slovanovcev, kot nam je povedal Brozović ...
