Na prvi tekmi so odigrali na rutino, toliko, kot so morali, da so osvojili točko proti gostiteljem turnirja Sevničanom. Junak je bil takrat še dokaj trezni vratar Vili, ki je z odlično predstavo vrgel rokavico zamudniku Penkiju.
Prav slednji je bil skupaj s kapetanom Čipsom junak zmage na naslednji tekmi proti Radečam. Njuna statistika je po uradnem zapisniku sicer ostala prazna, a sta že s svojo prisotnostjo na igrišču zrežirala preobrat iz -3 na +3.
Pred odločilno tekmo za finale z močnim Preddvorom je otrok dolskega rokometa Dačo spoznal, da je s prestopom v Sevnico brcnil v temo. Selektor Hac mu je napako oprostil in mu dal rumeni dres, Dačo pa se je oddolžil z izvrstno predstavo na obeh straneh igrišča in skupaj z golobradima, pardon, gologlavima Bobotom in Ninjo vodil dolske veterane do velike zmage. Takrat so si rekli, dovolj je bilo, pustimo še kaj drugim in se po finalu z Brežicami zadovoljili z drugim mestom.
Do uspeha so prišli kljub odsotnosti prvega zvezdnika Comeka ml., ki ga je lepša polovica odpeljala na morje. Takšen je vsaj 'uraden' razlog za njegovo vnovično odsotnost, no, neuradno se govori, da je bil v času turnirja le streljaj od dogajanja. Očividci namreč trdijo, da so ga videli pri ministru v Radečah obračati čevapčiče, ki naj bi jih kasneje poplaknil s pivom v eni od njemu bližnjih gostiln.
Kakorkoli, njegovo odsotnost je odlično zakril njegov (t)ata (mata) Comek st.: navduševal je z vratolomnimi prodori, nasprotnikov pa ni jezil samo s pomembnimi zadetki, ampak tudi provokacijami. Enkrat mu je uspelo s tira vreči celo soigralca Bobota, sicer znanega po svojem mirnem karakterju in jeklenih živcih. A bojna sekiro sta zakopala, Bobo pa je Comeku st. položil na dušo, naj jo odkoplje le, če bo moral doma presekati kakšno jekleno verigo. Pa ne tisto, na katero je privezan King. :)
