»Teraš dobro dela! Že lani so igrali dobro, tudi letos,« je o svojem rojaku med obiskom velenjske Rdeče dvorani ob robu dvoboja velenjskega Gorenja in Kriens-Luzerna govoril Aleš Pajović. Bo že držalo, če tako pravi človek, ki je po koncu igralske kariere odlično delal z Grazom, tako zelo, da je spomladi 2019 pred evropskim prvenstvom (tudi) v Avstriji prejel klic avstrijske zveze s ponudbo za službo selektorja tamkajšnje najboljše reprezentance. Vse ostalo je zgodovina, bi lahko dejali - Pajo je nekaj najboljšega, kar se je zgodilo avstrijskemu rokometu.
Benjamin Teraš je zaenkrat nekaj boljšega, kar se je zgodilo ekipi BT Füchse. »Sezona je zaenkrat super. Na začetku niti sami nismo vedeli, kje smo, ampak smo na pripravljalnih tekmah videli, da lahko igramo dobro. Potem se nam je, ob že tako ozkem kadru, poškodovalo še odlično levo krilo Raul Santos, tako da smo na koncu presenetili še sami sebe,« je začel trener avstrijskega prvoligaša, ki si po osmih krogih deli vrh prvenstvene lestvice z Alplo Hardom – prav proti slednjemu so lisjaki v prejšnjem krogu doživeli drugi poraz sezone. Nič tragičnega ali presenetljivega, kajti Füchse z dvema Slovencema na igrišču, organizatorjem igre iz Ormoža Tilnom Kosijem in vratarjem iz Trebnjega Urhom Brano, že drugo sezono po vrsti velja za hit rednega dela sezone; v prejšnji so ga končali na tretjem mestu in v četrtfinalu po podaljšku izpadli proti Aon Fiversu. »Letos je cilj stopničko višje, torej polfinale, tam pa je potem možno vse,« je pristavil Teraš.
S končnico na izpadanje se bodo letos soočili tudi slovenski prvoligaši, zanje bo to nekaj novega. Trener iz Posavja jim na podlagi izkušenj iz Avstrije zna povedati, kaj jih čaka v novem tekmovalnem sistemu. »Več je tekem, kar je dobro, ker 22 je premalo. Razlika v primerjavi z nami je, da gre pri nas najboljših osem ekip takoj v četrtfinale, torej boje na izločanje, medtem ko se v Sloveniji igra še en ligaški del, tako da lahko malo kalkuliraš. Če ocenjujem letošnje ekipe v Sloveniji, je ta sistem zelo pisan na kožo ekipo kot je Slovan. Zelo so se okrepili, ne igrajo Evrope in se bodo zagotovo dobro uigrali. Glede na to, da imajo tako visoke ambicije, jih vidim tudi kot eno redkih ekip v Sloveniji, ki se lahko do 1. marca oziroma konca prestopnega roka še okrepi. Odpisal ne bi niti Velenja, ki ima problem v vsakoletnem odlivu igralcev, zato je težko držati kakovost. Ampak delajo zelo dobro in nikdar ne veš – če v končnico pridejo zdravi, bodo zelo nevarni. Vedno je nevarno tudi Celje, tu pa je seveda še Trebnje. To so štiri ekipe, ki so kandidati za prva štiri mesta,« se s splošnimi ocenami o favoritih strinja naš sogovornik.
Avstrijci nas dohitevajo
Velja za zagnanega in ambicioznega trenerja, še vedno mladega in obetavnega, a hkrati že izkušenega. Zakaj si je kariero zgradil v Avstriji? »Stvar ponudbe in povpraševanja. Bila je težka odločitev, ampak če me vprašate zdaj, mi ni žal. Marsikaj sem se naučil, od kulture in jezika naprej. Ob tem je v Avstriji rokomet v rasti in moram reči, da so nas Avstrijci glede pogojev dela vsaj ujeli, če ne prehiteli, pa čeprav se v Sloveniji v zadnjem času vlaga nekaj več in so finance boljše v primerjavi s prejšnjimi leti. Seveda pa ostaja želja, da bi v Sloveniji še kdaj delal. Ampak iskreno: za vrnitev v slovenski rokomet bi se trenutno odločil samo v primeru možnosti dela pri treh klubih. Celje in Velenje sta tu vedno, potem pa še kakšen tradicionalen klub, ki vlaga in ima dobre pogoje,« se je na slovenski rokomet navezal slovenski 'gastarbajter'.
V Sloveniji imamo trenutno 'veliko četverico', omenil je Celje in Velenje, deloval bi le pri treh … Kam ga torej ne mika, (nazaj) v Trebnje ali Ljubljano?
##PAIDBREAK##
»Tudi Trimo in Slovan sodita me štiri trenutno najmočnejše v državi, podcenjeval ne bi niti kateregakoli drugega kluba, saj se vsi v Sloveniji trudijo. Ampak moje prioritete so, kaj klub želi, kakšne so prioritete, pogoji, infrastruktura, delo z mladimi … Skratka, da je možen napredek. To, kar se je dogajalo v slovenskem rokometu, da bi na hitro v enem letu nekaj zgradili, potem pa zmanjka denarja … To mi ni všeč,« nam in vam je s svojimi besedami pustil možnost, da si odgovorimo sami.
Zaenkrat se kot mnogi rojaki s Koroške in drugih delov severa države vozi na delo na drugo stran Karavank, ker se bolj izplača. »Zagotovo se finančno izplača, prihodki so drugačni, poleg plače so tudi ostale stvari, ki se iz leta v leto izboljšujejo. Malo se zgledujejo po nogometu in zagotavljajo podporo kar zadeva medicinsko službo, infrastrukturo, razpoloženost dvoran za treninge itd. To je na višjem nivoju kot pri nas. Medijsko je liga izredno pokrita, v zadnjih dveh letih je ogromno igralcev odšlo v prvo ali drugo nemško ligo, v Švico. Napredek se kaže tudi v reprezentančnem rokometu. Aleš Pajović odlično vodi avstrijsko reprezentanco, poleg tega pa moramo vedeti, da imajo poleg aktualne članske zadaj mladinsko selekcijo, ki je bila na zadnjem prvenstvu do 20 let šesta. Slovenski fantje so bili daleč zadaj. Razmišljanje v Avstriji se je spremenilo, ker je standard višji. Zdaj igralci ob prehodu iz mladinske v člansko kategorijo bolj razmišljajo, da bi nekaj naredili iz svojih karier, medtem ko jih je prej, kar precej malo igralo in malo delalo,« je razmišljal nekdanji trener trebanjskega Trima in Dobove.
Potemtakem raste tudi kakovost. Če bi bila slovenski in avstrijski rokomet dirkalnika formule 1 na dirki – recimo na nevtralnem Hungaroringu –, bi bil zgodovinsko gledano prvi McLaren ali Ferrari, drugi pa Sauber ali nekoč Minardi. Povedano drugače, Slovenci smo bili od nekdaj daleč spredaj, zdaj pa nas Avstrijci po Teraševih besedah dohitevajo. »Če govorimo o reprezentancah, smo Slovenci še vedno pred Avstrijci. Imamo kakovostnejše igralce, ki igrajo v odličnih evropskih klubih, med njimi so tudi nosilci, ne samo druga ali tretja izbira. Kar zadeva klubska tekmovanja, se je pa Avstrija kar približala Sloveniji. Veliko klubov je bolj izenačenih. Mi smo recimo v pripravljalnih tekmah zmagali v Velenju, premagali Ribnico … Torej je naša ekipa, ki v Avstriji sodi v sredino lestvice ali njen zgornji dom, povsem primerljiva s slovenskimi ekipami. V redu, Slovan, kakor gradi, in Velenje sta dobri ekipi, ampak po drugi strani pa je ta velenjska ekipa sestavljena iz igralcev, med katerimi jih prav veliko ni evropsko zanimivih. Kot celota pa delujejo izredno dobro. Mogoče je slovenska liga po kakovosti še za malenkost spredaj, mogoče ima zgornji del manjšo prednost, če gledamo celotno ligo, pa so avstrijski klubi, ki se borijo za obstanek, veliko močnejši od slovenskih klubov v boju za obstanek. Tu pa je razlika,« je bil izčrpen eden od slovenskih strokovnjakov na delu v Avstriji, ki imajo pomembno vlogo pri tem.
Dobro zapisani
Ne prvi, kajti pred njim so svoj pečat med drugimi pustili Niko Markovič, tudi avstrijski selektor, Ivan Vajdl, Uroš Šerbec, krajši čas Luka Žvižej ter drugi, in gotovo ne zadnji. Več kot očitno je, da v avstrijskem rokometu spoštujejo slovensko stroko. »Ko si v tujini, si vedno tujec. Moram pa iskreno reči, da smo Slovenci v Avstriji zelo cenjeni, ker smo tudi po miselnosti precej blizu Avstrijcem. Smo prav tako deloven narod, po domače rečeno ne jamramo in prinašamo kakovost, ki je stopničko višje. In pripravljeni smo jo deliti. Moram reči, da v Avstriji slovenske igralce in trenerje zelo cenijo, dobro smo zapisani,« je črto potegnil Benjamin Teraš. Kako pa iz Slovenije gledajo na Slovence na delu v Avstriji? Nekoč s(m)o jih (stereotipno?) videli bodisi kot odslužene bodisi premalo kakovostne oziroma ambiciozne, da bi igrali ali delovali v Sloveniji ali kateri od močnejših evropski lig. »Še vedno je tu in tam prisotno takšno mnenje, ampak ne več toliko. Ker so se stvari drastično spremenile. Deset, petnajst let nazaj pa je bilo res tako, da smo se Avstrije branili, ker smo imeli večje želje in ambicije. Moramo pa vedeti, da se v avstrijski ligi zdaj dogaja, da igralci preskočijo Slovenijo. Ker je napredovala kakovost lige, medijsko je pokrita, druga in prva nemška liga pa želi nemškogovoreče igralce. V Avstriji se tega lahko naučiš. Trg je postal zanimivejši kot slovenski. Če slovenski klub ne igra v Evropi, je težko kam priti,« je razmislil Benjamin Teraš.
Iz Avstrije se mu zato ne mudi (preveč), čeprav je jasno, da v svoji trenerski karieri namerava delati korake še naprej. Navzgor. »Seveda so cilji vedno višji. Pogodba me veže do konca sezone, v klubu so z menoj zadovoljni, jaz sem zaenkrat zadovoljen. Ampak človek vedno teži k napredku. Bomo videli, kako bo s ponudbami, potem bom ocenil, kaj je najbolje. Seveda je nekoč želja ali voditi 'top' slovenski klub ali narediti še en korak naprej v tujini. Ali v Avstriji, Nemčiji, Švici … Če glede na rast našega kluba, vse višjim finančnim vložkom in ambicijam, ostanem še kako leto, pa tudi ne bo nič narobe. Mi ne bo hudega,« je zaključil eden od vseeno ne tako številnih (glavnih) trenerjev iz Slovenije, ki si kruh trenutno služijo v tujini.
