Slovenski alpinizem je zavit v črno, prvega marca se je v 80. letu starosti namreč za vedno poslovil Vanja Matijevec.
Matijevec je bil eden od stebrov slovenskega alpinizma in pionir slovenskega lednega plezanja. Njegov prvenstveni vzpon v slapu Mokre peči (Lucifer) leta 1979 je postal mejnik, svoj pečat pa je pustil tudi v Himalaji. Član zlate generacije slovenskih alpinistov 70. in 80. let, ki je slovenski alpinizem postavila na svetovni zemljevid.
Med drugim je bil član legendarne odprave na Everest leta 1979, v navezi s Frančkom Knezom pa mu je na odpravi leta 1981 uspelo po novi smeri doseči rob južne stene Lotseja, ki je dotlej veljala za nepreplezljivo. To je bil do takrat najtežji vzpon v Himalaji.»Ta dan bi lahko obnovil od minute do minute,« je kasneje pravil o enem od najtežjih dni v karieri.
Morda je lik in delo Vanje Matijevca še najbolje povzel legendarni hrvaški alpinist Stipe Božić. »Umrl je moj prijatelj Vanja Matijevec, alpinist iz zlate generacije slovenskih plezalcev 70. in 80. let. Bil je tudi član legendarne odprave na Mount Everest leta 1979, ki je prav tako nameravala napasti vrh, a je od tega odstopil, ker je pohitel na pomoč navezi Stipe Božić – Stane Belak – Ang Phu, ki je ob sestopu z vrha prenočila nad 8000 metri. Nikoli ne bom pozabil te požrtvovalne geste. Ko mi je iz dereze izpadel zob, mi je prav on – ta nepozabni prijatelj – pomagal preživeti. Skupaj sva bila tudi na odpravi leta 1981, ko mu je s Frančekom Knezom uspelo po novi smeri doseči rob južne stene Lhotseja. To je bil do takrat najtežji vzpon v Himalaji. Dragi Vanja, počivaj v božjem miru,« je Božić prijatelju zapisal v slovo.
