Kako se je začela vaša pot v športu gluhih?
Moja pot v športu se je začela že v otroštvu, ko sem kot gluh učenec v osnovnošolskem športu, kjer sem bil v integraciji, prvič občutil enakost. Hitro sem spoznal, da je šport za gluhe veliko več kot prostočasna dejavnost – je prostor, kjer se lahko enakovredno izraziš, tekmuješ in dokazuješ.
Ste bili tudi sami aktivni športnik? Kako vas je ta izkušnja usmerila v današnjo vlogo?
Nisem bil aktiven športnik, čeprav sem v zgodnji mladosti igral mali nogomet in košarko z otroci v naši soseščini in iz tistega obdobja nosim izkušnje, ki močno vplivajo na moje današnje delo. Takrat sem se velikokrat moral sam boriti za informacije, komunikacijo ali podporo, ki bi morala biti samoumevna. Zato sem se zgodaj vključil v Društvo gluhih in naglušnih Ljubljana in leta 1992 prevzel vodenje programa športa gluhih. Tam sem delal na povezovanju gluhih športnikov in organiziral razna športna tekmovanja na lokalni in državni ravni. Zaradi tega danes zelo dobro razumem, kako pomembno je, da ima športnik urejene pogoje in dostopno komunikacijo, da se lahko posveti le športu in ne hkrati še premagovanju ovir okoli sebe.
Kaj vas je osebno pritegnilo k delu v športu gluhih?
Predvsem občutek poslanstva. Ko vidiš gluhe športnike, ki morajo na treningih ob športnih zahtevah premagovati še komunikacijske in sistemske ovire, razumeš, da je šport zanje tudi glas, identiteta in pravica. To me je pritegnilo – ustvarjati okolje, kjer športnik ne bo najprej presojan skozi gluhoto, temveč skozi svoje dosežke.
Kaj vam osebno pomeni šport gluhih in kaj vas pri njem najbolj navdihuje?
Zame je šport gluhih prostor svobode in enakosti. Tam gluh športnik stopi na igrišče kot športnik – ne kot oseba, ki mora nekomu razlagati svoj položaj. Navdihujejo me predanost, trdo delo in izjemni uspehi športnikov, ki pogosto trenirajo v težjih okoliščinah, pa kljub temu osvajajo svetovna tekmovanja in dokazujejo, da gluhota ni ovira, temveč okoliščina. Izjemen primer tega je košarkar Miha Zupan, ki je z igranjem v najmočnejših evropskih ligah dokazal, da lahko gluhi športniki uspešno tekmujejo na najvišji profesionalni ravni. To so zgodbe, ki spreminjajo pogled družbe. Ne pozabimo še na gluhe športnike, ki v zadnjih letih osvajajo odličja na večjih tekmovanjih, kot so Leja Glojnarič, Iris Breganski in Marino Kegl.
Kako po vašem mnenju šport gluhih prispeva k vključevanju gluhih oseb v širšo družbo?
Šport je zelo močna družbena platforma, ker je javno viden. Ko gluhi športnik prinese medaljo, stopi na oder ali je sprejet pri predsedniku države, se družbeni pogled spremeni. Šport ruši stereotipe, krepi samozavest posameznikov in daje vidnost skupnosti, ki jo sicer pogosto spregledamo. Uspeh v športu se razume – zato tako učinkovito deluje tudi v družbenem smislu. Šport je za gluhe pomemben za socializacijo, saj nadomešča glasbo ali pogovore, ki jih slišeči jemljejo za samoumevne.
Katere funkcije danes opravljate in kakšna je vaša vloga pri razvoju športa gluhih?
Moje delo poteka tako na nacionalni kot mednarodni ravni. Na nacionalni ravni delujem kot sekretar Športne zveze gluhih Slovenije. Sodelujem pri načrtovanju razvoja športa gluhih, pri komunikaciji s pristojnimi institucijami, pri pripravi razvojnih dokumentov in programov ter pri zagotavljanju pogojev za športnike in trenerje. Del mojega dela je tudi zagovorništvo – glasno opozarjanje na potrebe in pravice gluhih športnikov v sistemu. Na mednarodni ravni pa nastopam kot vodja reprezentanc in športnih delegacij ali pa zastopam interese slovenskih gluhih športnikov na kongresih mednarodnih športnih organizacij gluhih.
Kako zahtevno je danes voditi oziroma delovati v športnih organizacijah, kjer so v ospredju potrebe gluhih športnikov?
Zelo zahtevno, predvsem zaradi komunikacijskih in organizacijskih specifik, ki jih slišeči pogosto sploh ne opazijo. Pri gluhih ni dovolj, da informacijo pošlješ – mora biti dostopna, razumljiva, prevedena v vizualno ali znakovno obliko, tolmačeno na sestankih itd. V slišečem športu je veliko informacij izrečenih sproti, pri gluhih pa se morajo pogosto dodatno organizirati. To zahteva več časa, več sredstev in več razumevanja. Gluhi športniki ne želijo posebnega obravnavanja, ampak enake možnosti, prilagojene možnosti – da gluhota ni ovira, temveč del njihove identitete. A zadnje čase k nam prihajajo gluhi športniki iz integracije, ki pa niso uporabniki znakovnega jezika. Tu pa nastaja paradoks – integrirani gluhi so v slišečem športu odlično integrirani, na gluhem tekmovanju pa lahko postanejo najbolj izključeni prav med svojimi. Kultura gluhih temelji na znakovnem jeziku, oni pa ga ne uporabljajo. Zato trenerji stalno iščejo komunikacijske in trenažne rešitve, da povežejo te športnike.
Kako poteka sodelovanje med Zvezo za šport invalidov Slovenije in organizacijo, ki zastopa gluhe športnike?
Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije je ustanovna članica Zveze za šport invalidov Slovenije. Takrat se je dogovorilo, da bodo gluhi športniki del ene same krovne organizacije za invalidske športe. Šport gluhih v Sloveniji je posebna skupnost, ki ima dvojno strukturo. Znotraj matične zveze ima Športno zvezo gluhih Slovenije s svojo avtonomijo in je preko matične zveze aktivna članica Zveze za šport invalidov Slovenije, kjer imajo tudi program športa gluhih na mednarodni ravni. Gluhi športniki v Sloveniji so med redkimi državami na svetu, ki so tako močno integrirani v nacionalni paralimpijski komite. Sam sem bil štiri mandate njihov podpredsednik in lahko rečem, da sodelovanje dobro poteka ter se je v zadnjih letih izboljšalo, vendar pa je jasno, da gluhi športniki potrebujejo glas, ki njihove potrebe dobro pozna in jih zna zastopati. Gluhota ni primerljiva z gibalnimi ovirami – ne potrebuje posebnih športnih pravil, ampak posebne komunikacijske rešitve. Zato je pomembno, da so gluhi v sistemu enakovredno zastopani in slišani. Brez sodelovanja z Zvezo za šport invalidov Slovenije ne bi prišli do takšnih pogojev in ugodnosti, kot jih imajo gluhi športniki zdaj.
Celoten intervju je na voljo v reviji Športnik, ki je na voljo na QR povezavi.
