So se vam težave s hrbtom, ki ste jih omenili, vlekle že dlje časa in kako ste jih do začetka turnirja uspeli odpraviti?
Zaradi teh težav zadnjih 14 dni pred turnirjem sploh nisem igral in treniral. V tem času sem se posvečal le rehabilitaciji hrbta ter delu s fizioterapevti in trenerjem fitnesa, da bi vsaj fizično ostal v formi. Brez tega sploh ne bi bil v stanju igrati na Top 16. Ta poškodba se mi je vlekla že dlje časa. Prvič sem jo začutil že na ligaškem derbiju proti Borussii iz Düsseldorfa, ki je bil še pred turnirjem v Singapurju. Najprej sem mislil, da gre samo za mišico, a se je izkazalo, da gre za bolečine v hrbtu, ki nikakor niso popuščale, ampak so postajale vse hujše in hujše. Zdravniki so ugotovili, da je bila mišica vneta in nategnjena. Do tega je prišlo predvsem zaradi prezasičenosti telesa; preveč je bilo letanja sem in tja. V tistem obdobju je bilo veliko napornih tekem in telo je reklo, da je enostavno preveč.
Ste glede na te težave sploh verjeli, da se lahko prebijete do finala?
Rekel sem si, da je to Top 16 in da vsekakor moram poskusiti. Pred tem sem bil tam štirikrat v finalu in turnir osvojil trikrat zapored, zato sem si rekel, da grem tja ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Že lani sem bil pred tem turnirjem štiri dni bolan, tako da se očitno nadaljuje tradicija, da se pred njim nekaj zgodi, a na koncu izpade dobro. Prav zato sem ohranil samozavest in do konca verjel, da sem lahko uspešen ne glede na to, da se igralno nisem počutil najbolje, kar se je tudi opazilo. Na koncu sem rasel iz tekme v tekmo ter verjel, da lahko zmagam tudi v finalu.
Med vama z Montreauxjem očitno vlada neka kemija, saj prav tam vsako leto dosegate svoje najboljše rezultate...
Montreaux mi je res pisan na kožo, tudi zato, ker tam uporabljajo mize in žogice, ki mi najbolj ustrezajo, kakor tudi dejstvo, da je podlaga v dvorani zelo hitra, na moji strani pa je tudi občinstvo. Že od svojega prvega Top 16 se tam res počutim kot doma in to mi je daje neko pozitivno energijo, da pokažem svoje najboljše igre. V tem je gotovo določena prednost pred ostalimi turnirji.
Na poti do finala ste premagali tudi dva klubska soigralca, Romuna Ovidia Ionesca in Šveda Trulsa Moregarda. V preteklosti ste proti klubskim soigralcem, predvsem Patricku Franziski, pogosto imeli težave, ki ste jih očitno presegli.
S klubskim soigralcem, ki te dobro pozna, je vedno težko igrati. Proti Ionescuju sem bil v vlogi favorita, a se na koncu le za las uspel izvleči. No, pomembno je le, da se prebiješ v naslednji krog. Res je, da sem s Franzisko v preteklosti pogosto izgubljal, a sem na zadnjih dveh ali treh obračunih premagal tudi njega. Glede na to, da se med sabo res dobro poznamo, v teh dvobojih niti ne odloča taktika, ampak predvsem dnevna forma ter določene malenkosti. Običajno zmaga tisti, ki se hitreje prilagodi na igro tekmeca.
Kot ste dejali, bi se tudi v finalnem obračunu proti Alexisu Lebrunu stvari lahko obrnile drugače.
Možnosti za zmago so vsekakor bile, še posebej, ker sem v tretjem nizu, ki sem ga pri 1:1 izgubil na devet, vodil že s 7:3. Alexis je vseeno zasluženo zmagal, saj je bil pripravljen najbolje med vsemi, tako fizično kot tudi psihično. Na koncu mi je enostavno zmanjkalo energije, tudi glava je po izgubljenem tretjem nizu šla v drugo smer, čeprav sem se boril do konca. Glede na to, da za turnir ni bilo prave priprave, si vseeno nimam česa očitati. Pred njim bi za drugo mesto takoj podpisal, zdaj pa ostaja manjše obžalovanje zaradi izgubljenega finala. Z zmago v njem bi se v zgodovino vpisal kot prvi, ki je osvojil štiri zaporedne Top 16.
Na svetovni lestvici ste branili veliko točk in eno mesto izgubili, zdaj ste 14. igralec sveta. Si to sploh kaj ženete k srcu?
Ne, sploh ne. Zame ni velike razlike, ali si na tej lestvici 14. ali pa denimo na 19. mestu. Vesel sem, da sem sploh prišel do finala, oziroma, da sem se tam sploh pojavil. Glede na poškodbo hrbta sem celo razmišljal o tem, da bi turnir odpovedal. V tem primeru bi verjetno padel na 19. mesto. Res je, da sem izgubil nekaj točk in eno mesto, a zdaj enostavno gremo naprej. Sezona bo še dolga in z veliko turnirji. Na vse se bo potrebno dobro pripraviti in vzdržati do konca leta.
Glavna stvar v prvem delu sezone vas čaka med 17. in 25. majem, ko bo v Dohi posamično svetovno prvenstvo. Na zadnjih dveh ste izpadli v osmini finala, najbrž si tokrat želite še korak dlje.
Vsekakor je želja, da na tem SP naredim še korak naprej. Kot vedno bo spet veliko odvisno od žreba, zagotovo pa si tam želim biti na najvišji ravni. Na zadnjih dveh SP sem tako proti Brazilcu Calderanu kot proti Kitajcu Liang Jingkunu imel možnost, da bi se prebil v četrtfinale, kar bo tokrat enostavno želja in cilj. Res pa je, da je do takrat še mesec in pol in bomo videli, v kakšnem stanju bom. Čez dva tedna potujem še na Kitajsko na turnir WTT Champions. Tekem bo pred SP še kar nekaj, tako da se bo prava priprava nanj začela šele v začetku maja.
Kmalu po koncu SP vas v domači dvorani vašega kluba čaka še zaključni turnir lige prvakov, kjer bo v polfinalu tekmec Saarbrückna poljski Odicz Suchedniow, katerega barve brani vaš reprezentančni kolega in prijatelj Deni Kožul. Kako gledate na ta dvoboj?
V tem obračunu smo vsekakor favoriti, hkrati pa bi Deniju rad čestital k uvrstitvi v polfinale, saj v četrtfinalu niso bili favoriti. Proti reprezentančnemu soigralcu je igrati še težje kot proti klubskemu, ne vem pa še, ali se bova tudi srečala za mizo, kar je odvisno od postavitve obeh ekip. Naš cilj je, da tretjič zapored osvojimo ligo prvakov, na kar se bomo maksimalno pripravili.
