Petkova preizkušnja z zračno puško stoje v kategoriji R4 je bila zanj uvodna, a hkrati najpomembnejša tekma na igrah. To je disciplina, v kateri ima največ uspehov, do letošnjih iger je bil prav v tej njej tudi trikrat srebrn na prejšnjih največjih tekmovanjih za športnike invalide v Londonu 2012, Riu 2016 in Tokiu pred tremi leti.
Čeprav je bil trikrat zelo blizu, pa je bila medalja zlatega leska tista, ki mu je še manjkala. Ima namreč tudi bronasto iz Tokia z zračno puško leže v kategoriji R5.
"Manjkalo mi je zlato, velikokrat sem bil blizu. Sem ga že držal, a sreča včasih ni bila na moji strani. Res sem se boril za to zlato medaljo. Nisem se pa obremenjeval s tem. Vedel sem, da znam, da sem sposoben. Koncentracija in fokus, ki sta moja največja vrlina, sta pokazala, da sem premagal enega najboljših strelcev na svetu med paraolimpijci na njegovem terenu," je po osvojeni zlati medalji dejal Tiršek.
Premagal je Tanguya de la Foresta, ki je imel na domačem strelišču polno podporo in bučne navijače, a vse to ni bilo dovolj, da bi premagal slovenskega strelca.
Je pa Tiršek v pogovoru po podelitvi medalj, ko je že imel dragoceno nagrado okrog vratu, poudaril, kako pomembno se je bilo umakniti od osrednjega dogajanja iger v Parizu. Strelci so namreč v osrednji Franciji, v mestecu Chauteraoux, kjer je najsodobnejši strelski center v Franciji, ki pa je od Pariza oddaljen 250 km.
"Francozi so tu doma, poznajo vsak kotiček in so se skrivali do zadnje minute. Odločil sem se, da pridem sem takoj, ko se odpre olimpijska vas, da se spoznam z bivanjem, hrano, z vsem, kar sodi zraven. Po drugi strani sem do zadnjega treninga še iskal občutke, nastavitve. Proženje sem si še sprostil, da je bilo lažje, kar pa zahteva maksimalno osredotočenost. Med ogrevanjem me je za trenutek zagrabil krč in sem sprožil v osmico. A sem pokazal, kdo sem, kaj sem, ni me zmotilo in danes sem lahko najsrečnejši," je o pripravah pred tekmo dejal zlati Tiršek.
Ker je strelska ekipa, Tirška vodi trenerka Andreja Gorjup, na tem oddaljenem prizorišču, so strelci tudi odmaknjeni od paraolimpjskega dogajanja. Tiršek se tudi ni udeležil slavnostnega odprtja iger.
"Lahko bi šel. Če bi se prišel v Francijo slikat, bi šel na ceremonijo, a sem prišel tekmovat in po medaljo, in to sem tudi storil. Treba si je razumsko razdeliti čas in če še sreča spremlja tvoj korak, potem se lahko tekmuje in zmaguje," meni Tiršek.
"Danes je verjetno vrhunec moje kariere z zlato medaljo, ponosen sem na vse, ki so mi pomagali v karieri, verjeli vame, stali za mano in mi omogočali, da treniram in tekmujem," še dodaja 49-letni strelec iz Gornjega Grada, ki ga v strelskih krogih poznajo pod vzdevkom Nani.
Zlato medaljo pa vidi tudi kot nadgradnjo dosedanjega trdega dela, le da je zdaj dodal tisto malenkost, ki je pred tem zmanjkala.
"Tiste srebrne so bile vedno na dosegu zlate, pa so se stvari obračale, kot so se. V Riu sem jo izgubil zaradi krča, danes se je na srečo to zgodilo v poskusnih strelih. Enkrat se obrne in vedno pravim, da kdor vztraja in verjame, ta zmaguje. Jaz sem verjel in vztrajal."
Kljub zlati medalji kakšnega posebnega slavja ni načrtoval. Kot je dejal, je na vrsti nekaj sproščenega druženja, a že dan pozneje, torej danes, ga čaka trening za nedeljsko novo tekmo. Nanjo gre z dobrimi občutki in napoveduje dober boj.
O tem, kako bo medalja vplivala na njegovo nadaljnjo športno pot, ali bo še vztrajal tudi do naslednjih iger v Los Angelesu 2028, pa takoj po koncu tekme še ni razmišljal. Poudaril je, da se mu je letos že tako ali tako zgodilo ogromno in da je skorajda čudežno spravil vse pod nadzor, da je nato pripeljal do medalje.
"Toliko je bilo letos nemogočih situacij ... Na državnem prvenstvu sem padel s stola, na evropskem se mi je vse podrlo. Potem sem moral po sili razmer menjati puško, dobavitelj mi jo je obljubil, vendar sem videl, da me vleče za nos. Obrnil sem se na drugega opremljevalca, čas pa je bežal. Ogromno je bilo novih stvari, ki zahtevajo nastavitve. Z ekipo smo to naredili v štirih mesecih in to res ni realno," je ne najlažjo pot do zlata opisal Tiršek.
Omenil pa je tudi vzdušje na in ob strelišču, kjer je bilo vse pripravljeno za francoski uspeh, on pa je "pokvaril" načrte domačinov.
"Ni bilo prijetno poslušati vpitja, to moti strelca, toda jaz sem gradil fokus in me stvari niso motile. Naštudiral sem tudi francoske navijače, ki so me skušali zmesti s kriki. Ampak po teh krikih sem tudi ugotovil, da ni bilo vse tako, kot so si zamislili. Dejansko sem imel vse pod kontrolo," je svojo taktiko razkril Nani.
"Poznam ta šport in tekmece. Verjamem, da je to za Francoze velik poraz. Videlo se jim je na obrazih, tudi neka sodnica je stisnila zobe in zasikala proti meni, namesto da bi čestitala. Ampak kaj naj rečem: danes smo zmagali z izkušnjami, znanjem in poštenjem."
