"Psihična priprava se začne, ko se začnemo fizično pripravljati na tekmo," trdi Tina Jeromen, univerzitetna diplomirana psihologinja, ki znanje športne psihologije bogati z večletnimi trenerskimi izkušnjami, ki so ključne za razumevanje športnika in uspešnejšo psihološko pripravo.
Psihologinja pojasnjuje, da je za nekoga stres, da nastopa pred mamo, nekomu je stres, ker nastopa pred tisoč gledalci: "Ljudje smo si različni. Osnovna definicija pravi, da so stresni dogodki stresni toliko, kolikor jih mi dojemamo kot stresne. Torej na tekmovanju se morda plesalec boji negativnih posledic, kot na primer hudih besed staršev, trenerja ali sotekmovalcev, zato bo nastop zanj stresen. Takrat pomaga kvalitetna psihična priprava na nastop, zato da pričakovanja, prepričanja, predpostavke spremenimo ali preoblikujemo na ta način, da plesalec ve, da je stres obvladljiv."
Na drugi strani te definicije, še pravi Tina Jeromen, pa je vprašanje, kako se plesalec odziva na stres oziroma kakšna orodja za spopadanje ima. Odgovorov je toliko, kolikor orodij ima plesalec, da se s tem stresom spoprime. "Če imamo situacijo, ki je težka, in imamo veliko orodij, da te težave premagamo, bo situacija napeta, ampak bo stres ali trema manjša. Kadar nimamo orodij, pa pride do situacije, ko rečemo 'aha, zdaj pa imam problem v glavi'. Športni psihologi se ukvarjamo z miselno in čustveno platjo tekmovanja."
Trenerji bi morali prepoznati vedenjske spremembe
Sogovornica, ki v Ljubljani vodi psihološki laboratorij Psiholab, še dodaja, da ne smemo pozabiti na trenerje: "Če trener oceni, da je neka tekma pomembnejša, bo tudi on začutil ta stres in se bo ustrezno odzval."
Tina Jeromen opisuje, da stresne situacije doživljamo na telesni, miselni in čustveni ravni ter na vedenjski ravni. Predvsem pri slednji bi moral biti po njenem mnenju trener dobro izurjen v opazovanju športnikov, ker se morda ne bodo miselno izrazili, ne bodo povedali, kaj čutijo, opazili pa bomo spremembo v vedenju. Stokrat bodo pogledali, če imajo zavezane vezalke, ves čas preverjali opremo, lahko postanejo klepetavi ali pa se umaknejo v kot … "Tu bi moral vstopiti športni psiholog, ki s tehnikami, strategijami in orodji pomaga plesalcu, da se spopade s temi občutki, mislimi in vedenji," je prepričana.
Prepoznati in preoblikovati misel
Biološko človeški možgani poznajo določene mejnike. Psihologinja pojasnjuje, da do 12. leta otroci še niso pripravljeni logično razmišljati, kasneje pa je videti, kot bi prestopili stopničko. Takrat lahko bolje prepoznajo posledice svojih dejanj. Kot doda, se možgani razvijejo do 21. leta: "Je dolgo obdobje, ko se lahko kaj naučijo, predvsem uporabljati svoje možgane. Tu lahko psihologi s strategijami pomagamo. Plesalce učimo prepoznavanja misli in kako jih uspešno preoblikovati. Ni dovolj, da sprva plesalec ugotavlja, da ga je strah, če nekega elementa ne bo naredil, pa enostavno rečemo: 'Seveda, da boš'. Pravzaprav moramo narediti misli take, da jim verjamemo. Trenerje učimo, kako razlagati, kako pohvaliti, kako povedati, kako dati povratno informacijo… Trenerjeve besede si bo namreč plesalec govoril tudi na tekmi."
"Ko vidimo trenerje, ki na tekmah plesalcem izrečejo še zadnje besede, preden odidejo na oder, pravzaprav dodajo le češnjo na torto, ki so jo prej dolgo časa pekli, stepali jajca, pripravljali kremo," še pojasnjuje.
Napake so del življenja
Enako velja za starše, še poudari Tina Jeromen. "Otrokom morajo pojasniti, da so napake del življenja in se jih da popraviti," povzema in dodaja, da je treba plesalce od malega učiti načinov osredotočanja na nalogo. Le tako bo plesalec dobro psihično pripravljen in bo lahko naredil napako, a bo zanj ta napaka manjša, saj ima orodja, s katerimi se postavi nazaj na pot.
Sodelovanje trenerja in psihologa
Jeromnova poziva trenerje, naj se izobražujejo: "Predvsem, kako z besedami, pričakovanji in vedenji vplivajo na plesalce. Poznati morajo osnovni psihološki model in razvojno psihologijo. Trenerji lahko res veliko naredijo med treningom, strokovnjak psiholog pa vse le še nadgradi."
Kot še pojasnjuje, je pomembno sodelovanje s psihologom, saj zna razširiti pogled. "Plesalec ima namreč več vlog: kot otrok, šolar,… Psiholog lahko s pogovorom ugotovi, kje se zadeve prekrivajo in pomaga prepoznati sprožilce negativnih misli, strahu, treme. Nato se lahko plesalec vrne na svojo pot," še doda.
Krivec je znotraj nas
Spopadanje z neuspehom je zelo individualna stvar, trdi Tina Jeromen in dodaja, da je nesmiselno iskati zunanjega krivca. Nezadovoljni plesalci lahko menjajo trenerja, soplesalca ali klub, a bodo tja odnesli tudi svoje težave. "Problemi se med seboj vedno seštevajo ali pa celo množijo," še svari ter poudarja, da je umetnost trenerstva v tem, da znajo iz posameznika potegniti najboljše.
