Za strelca Frančka Gorazda Tirška, atleta Henrika Planka in vsestranskega športnika, na igrah pa lokostrelca Dejana Fabčiča bodo pariške igre četrte v karierah. Za lokostrelko Lavrinc pa šele prve. Tiršek iz Gornjega grada je med najboljšimi slovenskimi paraolimpijci. S prejšnjih iger ima štiri kolajne. Trikrat je bil srebrn, vsakič z zračno puško stoje (2012, 2016 in 2021) in enkrat bronast z zračno puško leže leta 2021. Na zadnji pregledni mednarodni tekmi v Novem Sadu se je izkazal z drugim mestom z zračno puško stoje in tretjim z zračno puško leže.
"Pripravljalno obdobje bi ocenila kot dobro. Osredotočila sva se predvsem na stvari, ki mu bodo pomagale na olimpijskih igrah, torej predvsem mirnost, zbranost. Priprave sva imela v Murski Soboti in Kidričevem. Tam je odmaknjeno, mirno, za naju zelo dobro prizorišče. Te zadnje dni pred tekmo bova že v Chateaurouxu, ujela ritem, se aklimatizirala, navadila na hrano ... Temu bodo posvečeni zadnji dnevi pred igrami," je pred odhodom dejala trenerka Andreja Gorjup. Dodaja, da strelišče poznata in meni, da bo Tiršku ustrezalo.
Na svoje četrte paraolimpijske igre odhaja tudi paraatlet, metalec diska Henrik Plank. Nastopil je v Pekingu 2008, Londonu 2012 in Tokiu 2020. Tam je bil sedmi v metu diska. A po zadnjih igrah je imel tudi veliko težav s poškodbami. Na letošnje igre je prišel s povabilom krovnega komiteja IPC, ki ga je Slovenija dobila za eno mesto v atletiki. Kandidat za nastop je bil tudi slepi tekač Robi Kogovšek, a je Plank imel višji rezultat, kar je bilo merilo pri dodelitvi kvote za Pariz.
"Akutni del poškodbe smo sanirali, sicer smo za to potrebovali leto in pol, ni šlo brez fizioterapije, počitka in specialističnega treninga za stabilizacijo in ojačitev ramenskega sklopa. Ostala pa je obraba ramenskega zgloba, temu primerno smo tudi trenirali, da se slučajno poškodba ne ponovi. Zaradi pomanjkanja sredstev kljub normi nismo nastopili na SP na Japonskem. Zato v tem hipu ni jasno, kam točno sodimo. Smo pa delali in trenirali dobro, tako kot pred zadnjimi velikimi tekmami," je dejal trener Luka Cmok.
V lokostrelstvu bo imela Slovenija dva predstavnika. Eden je Dejan Fabčič, ki je v svetu parašporta pravi fenomen. Igre v Tokiu bodo namreč tudi zanj četrte, toda šele druge v lokostrelski vlogi. Pred tem je leta 2008 nastopil v plavanju, leta 2016 pa v kajaku. Pred sedmimi leti je, kot je večkrat poudaril sam, našel pravi šport zase in tudi po Tokiu ostal zvest loku.
"Opravili smo zadnje skupne priprave pred odhodom v Pariz na strelišču v Buochsu. Imeli smo idealno vreme za uglaševanje opreme, skoraj nič vetra, sončno in delno oblačno vreme. Vsak dan smo bili na strelišču vsaj osem ur. Treningi so bili dolgi in naporni. Precej smo se ukvarjali s streljanjem dvobojev oziroma sekvencami šestih, treh in dveh puščic na serijo, tako kot je to značilno za tekmovanje. Živa in Dejan sta sklenila priprave, pred Parizom imata le še nekaj individualnih treningov," je o pripravljenosti svoje ekipe dejala trenerka Brina Božič.
V Parizu bo tudi debitantka Živa Lavrinc. Z družino živi v Švici, nastop na igrah si je priborila lani na SP s sedmim mestom. Takrat je nase opozorila tudi kot mlada mamica, saj je bil njen sin takrat star le dober mesec. "Izkoristili smo tudi bližino Beiter centra na jugu Nemčije, kjer imajo posebno napravo za testiranje puščic. Tam smo izbrali najboljše med najboljšimi, s katerimi bosta športnika tekmovala na igrah. V Pariz se lahko odpravimo precej mirni, fizično in mentalno močni za dober nastop, ki bo trajal od 29. avgusta pa do 5. septembra," je še dodala Božičeva.
Do zdaj so slovenski paraolimpijci osvojili 52 kolajn, 51 na poletnih in eno na zimskih igrah. Na poletnih je v tej zbirki tudi 14 zlatih. Največ kolajn so osvojili v strelstvu, plavanju, namiznem tenisu in atletiki, v kateri je prvo zlato odličje osvojila Pavla Sitar leta 1972 v nemškem Heidelbergu. S po šestimi medaljami sta rekorderja Franjo Izlakar in Jože Banfi. Prvo kolajno, srebrno, pa je leta 1972 osvojil Jože Okoren v metu diska.
