"Po Tokiu je bil vsak dan posvečen Parizu. Vsako tekmovanje, ki sem ga opravila, vsak trening, je bil v ta namen. Vedno se je težko pripravljati le na en trenutek, ko se ti ves trud lahko povrne ali pa tudi ne. V Pariz sem prišla z enim ciljem, vse drugo pa bi zame pomenilo neuspešne olimpijske igre. Ne morem razložiti, kolikokrat sem v zadnjih treh mesecih jokala in kolikokrat sem se zlomila sredi treninga. Toliko "kaj če" in dvomov, a na koncu sem verjela vase in v svojo pripravljenost. Ne vem, če se veliko ljudi zaveda, kako težko je biti favorit in to vlogo vedno znova upravičiti. Iskreno, pojma nimam, kako mi je to uspelo. Se kdaj zbudiš in veš, da je danes tvoj dan? Takšen občutek sem dobila zjutraj na dan finala. To je tisti občutek, ki ga imaš po celem telesu, da se bo vse izšlo tako kot je treba. Čutila sem živce in pritisk, a globoko v sebi sem bila mirna in svobodna. Osvobojena vseh skrbi in pričakovanj. Bila sem najmočnejša, kar sem kdajkoli bila, in naredila sem vse, kar sem lahko, da bi bil v najboljši formi svojega življenja. Brez obžalovanj. Enkrat sem lahko pozabila na svoj perfekcionizem in pustila telesu, da naredi svoje. Za vsak scenarij, ki bi se lahko zgodil, sem imela pripravljen načrt in kljub temu je bilo to najtežje tekmovanje, kar sem jih kdaj opravila. Polna sem hvaležnosti za vso podporo in to neverjetno potovanje! HVALA PARIZ!"
Hvala, Janja.
