Ples je bil vedno del njunega življenja. "Včasih ni bilo družbenih omrežij, zato smo morali svoj dolgčas zapolniti drugače – z glasbo in plesom. Vedno sva našla radio ali kaseto, oponašala plesalce na televiziji. Ob praznovanjih in druženjih sva rada nastopala za domače in prijatelje. Pa tudi starša sta rada zaplesala na različnih zabavah," pripoveduje Marko Stamenković, ki je v profesionalne plesne vode zaplaval zelo kmalu. "Z bratom sva zelo povezana, in ker sem mu povsod sledila, je tudi mene pot zanesla v plesno šolo Kazina. Zelo kmalu tudi v hip hop, saj ga je treniral tudi Marko," se spominja Petra Stamenković, ki med drugim prizna, da si z bratom delita skupni tatu: roki, ki se držita, saj ju to spominja na otroštvo, ko pet let mlajša sestra ni mogla zaspati brez bratove roke.
V London le brat
Bratovo odločitev, da se seli v London, je sprejela z grenko-sladkimi občutki: "Jasno sem bila vesela in ponosna, saj sem vedela, da mu lahko uspe. Definitivno pa mi je bilo tudi hudo, saj sem vedela, da bo tisoče kilometrov stran, in me je skrbelo, kako bova ohranjala stike. V veliko življenjskih okoliščinah se namreč obrnem nanj."
Priznava tudi, da si tokrat ni želela za njim: "Sprva Londona nisem marala. Ko me je Marko prvič odpeljal tja, sem imela 18 let. To je bilo dobro leto, preden se je tja preselil. Sicer sem bila nad Londonom navdušena glede plesa, ki ga ponuja, mesto pa mi ni bilo všeč. Zdelo se mi je preveliko in prenasičeno. A ko sem počasi odraščala, se je tudi želja po obiskih Londona, in predvsem mojega brata, povečala. Zdaj ga obiščem enkrat ali dvakrat letno. Tudi zato, da dobim nove ideje in nova znanja, ki jih predajam svojim plesalcem."
Tudi Marko je potreboval dodatno spodbudo, da je zapustil rodno grudo, čeprav meni, da je v Sloveniji kot profesionalni plesalec dosegel svoj vrh: "Tujina me je vedno zanimala. V Sloveniji lahko zelo hitro veliko dosežeš, kar se je v mojem primeru hitro zgodilo. Že kot otrok sem veliko nastopal na televiziji, pri 16, 17 letih že v gledališčih, videospotih. Zato me je tujina zelo zanimala. Tu v Londonu je tudi čisto druga raven projektov, povsem drug pristop. Imel sem srečo, saj je imela moja takratna punca, ki je bila tudi plesalka, ambicije po tujini. Skupaj sva odšla in bilo je malo lažje."
Avdicije, avdicije, avdicije
Avdicijo za prvi projekt v Londonu je uspešno opravil že zelo kmalu po prihodu: "Niti bančnega računa ali telefonske številke še nisem imel, ko sem prvi mesec po selitvi že dobil mesto plesalca v videospotu."
A Stamenković priznava, da le ni tako enostavno, saj včasih stoji na avdiciji med tristo plesalci, ki so vsi enako dobri kot on, na koncu pa izberejo le dva od njih: "Vsakič, ko si na avdicijah, se moraš znova in znova dokazovati. Kot igra številk: velikokrat slišiš 'ne', zato da enkrat slišiš 'ja'. Na več avdicij ko greš, več imaš možnosti, da boš uspel. Ko pa sem bil že sprejet na nekaj avdicijah, so me začeli vabiti k projektom."
Zvezdniki in veliki projekti
Stamenkovićeva priznava, da je brat nikoli ni predstavil velikim zvezdnikom, s katerimi je sodeloval. Kljub temu pa dodaja, da so zanjo velike zvezde pravzaprav plesalci in koreografi, s katerimi njen brat pleše, in šteje si v čast, da je lahko tudi ona plesala na njihovih delavnicah. Stamenković težko izbere svoj najljubši projekt, saj je plesal in koreografiral na odrih in pred kamerami, ki so marsikateremu plesalcu le sanje: film Aladin z Willom Smithom v glavni vlogi, nagrade MTV VMA, odprtje nogometne lige prvakov, nastop na formuli ena v Abu Dabiju, nastop na slavnostni prireditvi v čast 70. obletnici vladanja kraljice Elizabete II., koreografiranje za TV-oddajo Dance, dance, dance v Amsterdamu. Nedavno pa je zaključil snemanje še enega filma, ki se bo premierno predvajal šele leta 2025 in je za zdaj še skrivnost.
Skupni projekt?
Lahko bi rekli, da brat in sestra Stamenković živita svoje sanje: ona je glavna trenerka in koreografinja za hip hop v Plesnem studiu Novo mesto, on je koreograf, plesalec, plesni pedagog in sodnik s stalnim naslovom v Londonu. Načrtov in ambicij jima zagotovo ne manjka, Stamenkovićeva pa vseeno upa, da se ji uresniči še ena želja: da z bratom ustvarita skupni projekt. Morda že ob naslednjem obisku Londona, ko tja odpelje svoje nadobudne plesalce, saj meni, da le ob spoznavanju drugih plesnih pedagogov lahko plesno rastejo.
