Razlogov je več. "Ljudje mislijo, da je step težak. A edina razlika med popularnimi plesnimi tehnikami in stepom je ta, da v stepu ni bližnjic. Mladina pa je danes usmerjena k hitrim dosežkom – tako se lahko potegujejo tudi za poseben status v šoli ali družbi," je prepričan Jadran Živković, ki velja za prvega step učitelja in trenerja v Sloveniji.
Včasih v coklah, danes v step čevljih
Prepričan je tudi, da je lastnike plesnih šol strah, da jim bodo steparji uničili tla, kar je, kot pravi, zmotno prepričanje: "Če so čevlji pravilno narejeni, ploščice pravilno pritrjene in vijaki niso ohlapno priviti, ni bojazni za spraskan parket."
Obutev je pri stepu zelo pomembna, poudarja Živković, ki se je prvih step korakov naučil pri Judy Ann Bassing, ki je Slovenijo – takratno Jugoslavijo – obiskovala enkrat letno in revijsko skupino Študentskega plesnega kluba Kazina pripravljala na poletno jugoslovansko turnejo.
Lahko bi rekli, da so prvi koraki stepa pravzaprav nastali v coklah, saj so tako plesali revni Irci, ki so se v Ameriko odselili v upanju na boljše življenje. Svojo kulturo so tam združili z afriškimi sužnji, ki so namesto bobnov, katere so jim zaplenili njihovi lastniki, misleč, da se tako sporazumevajo na daljavo, za ustvarjanje ritma uporabljali svoje telo – med drugim tudi noge.
Neljubo presenečenje
Danes je na tržišču veliko izdelovalcev step čevljev. "Zagotovo so najdražje narejeni step čevlji izpod rok Rubena Sancheza – po meri narejeni čevlji stanejo od 300 evrov dalje," sta si edina Živković in njegova nekdanja učenka Vesna Huber, ki je v svoji karieri občutila sladkost kolajn in finalnih uvrstitev na evropskih in svetovnih prvenstvih v stepu. Huberjevi so pred leti Švicarji priznali, da step čevljem odstranijo podplat in ga nadomestijo z lesom, na katerega pritrdijo še posebne step ploščice. Tako dobijo močan zvok, ki zveni tudi na baletnem podiju, ki je sicer znan kot dušilec zvoka za step ples.
"Spomnim se, da so me kot mlado nadobudno steparko povabili na lokalno celjsko televizijo, kjer naj bi odplesala svojo koreografijo,« pripoveduje Huberjeva, nato pa dodaja, da jo je v studiu pričakalo neljubo presenečenje. Za njen nastop so namreč pripravili z blagom prevlečeno stopnico, ki je bila manjša od kvadratnega metra. Nastop so rešili s staro iverno ploščo, ki morda na videz ni bila najlepša. »A je vsaj izvabila zvok iz mojih čevljev!" zaključi pripoved Huberjeva.
Jazz klubi za step jam
"Step v Sloveniji ni popularen, ker nimamo takšne kulture, ker nimamo jazz klubov," razmišlja Huberjeva in dodaja, da so poleg Amerike v Evropi le na Češkem in v Angliji še takšni mali lokali, ki združujejo jazz glasbenike in "hooferje". "Zase pravijo, da niso plesalci, pač pa instrumentalisti, ki z nogami improvizirajo na jazz standard," izraz "hoofer" pojasnjuje Huberjeva.
Tudi Mitja Popovski je izvor in bistvo stepa iskal v jazz klubih Manhattna. Popovski je več poletij preživel v New Yorku, kjer je spoznal legende stepa: Barbaro Duffy, Brendo Bufalino, Saviona Gloverja, Roxane Butterfly … Slednjo je pripeljal tudi v Slovenijo.
Popovski pojasnjuje, da ga je na vajah zanimala struktura treninga – ritem in črnski step. "Napačno je razmišljanje, da nekdo nima posluha. Naučiti se mora poslušati. Enako je z ritmom in s stepom. Le da nekateri potrebujejo čas," je prepričan Popovski in dodaja, da je tudi sam kot mlad raje poslušal hitre ritme in ga besedilo niti ni zanimalo. Danes rad posluša tudi klasiko, pravi in zaključi, da tudi v tem pogledu potrebuješ čas, da dozoriš.
Tudi Huberjeva meni, da ritem pridobimo z leti: "Otroci še ne slišijo sestavljenih ritmov, kar je povsem razvojno pogojeno. Slišijo le enojni ali dvojni ritem, nikakor pa ne trojnega, četvernega … Tudi fine motorike še nimajo razvite. Tu je res potrebna kilometrina."
"Step da otrokom precejšnjo mero muzikalnosti. Plesalci se tudi naučijo poslušati, prepoznati ritem in hitreje in bolje dojamejo koreografije v drugih plesnih tehnikah," Popovski pojasnjuje vprašanje, zakaj je bil step dolgo časa obvezen trening pri jazz plesalcih Kazine. Kot še dodaja, step plesalcem daje eksplozivnost, nekako nadomesti vaje skakanja. Zdaj redni treningi stepa obvezujejo le mlajše plesalce Kazine, saj so starejši obremenjeni tudi s šolskimi obveznostmi in ne uspejo še imeti treningov stepa.
Plesalci stepa so drugačni
Jadran Živković je v različnih vlogah prisoten na različnih domačih in mednarodnih tekmah, kjer srečuje plesalce različnih plesnih zvrsti, a vedno rad poudari: "Steparji so zelo družabni ljudje. Na festivalih in v nočnih lokalih vedno naredijo pravo zabavo." Kot še dodaja, si brez zadržkov priznajo, kdo med njimi je boljši in brez ljubosumja pohvalijo sotekmovalca.
Vesna Huber, ki je po uspešnem tekmovalnem delu svojega plesnega življenja stopila še v učiteljske in trenerske vode, ugotavlja, da se med tečajniki večkrat znajdejo inženirji, arhitekti, odvetniki … "To so ljudje, ki imajo radi logiko, ki imajo radi natančnost," pojasnjuje in dodaja, da je step čista matematika.
Podobno meni tudi Živković, ki pravi, da je v stepu le 16 ali 17 osnovnih korakov, vse ostalo pa so različne kombinacije le teh.
Brez izjeme pa so si Huberjeva, Živković in Popovski edini, da so najboljši steparji videti kot peresce le zato, ker je za njimi nešteto ponovitev prav teh 16 ali 17 korakov.
