"Pri nas imamo društvo in plesno šolo zelo ločena," pojasnjuje Perčičeva in dodaja, da je sama vodja plesne šole Kazina, Marko Vodnik pa predsednik društva Kazina. Dodaja, da je bila nekoč Kazina študentski plesni klub, nato pa se je morala zaradi nove zakonodaje, ki je začela veljati pred približno 35 leti, preoblikovati. "Enako je bilo tudi z drugimi plesnimi šolami in društvi v večjih mestih; enako so se preoblikovali Bolero, Urška, Plesno mesto, Pingi …" dodaja. Po njenih besedah je danes plesna šola Kazina zadolžena za rekreacijo, plesne dogodke in poučevanje plesa, društvo Kazina pa je bilo ustanovljeno izključno za približno 200 članov, ki so hkrati tekmovalci in vključeni v Plesno zvezo Slovenije.
"Vsi začetniki začnejo našo plesno šolo obiskovati enkrat tedensko," pojasnjuje vodja plesne šole in dodaja, da so razdeljeni v različne starostne skupine, izbirajo pa lahko eno ali več plesnih tehnik. Po njenih besedah naslednje leto nadaljujejo na dvakrat tedenske plesne vaje in take skupine poimenujejo pripravljalne. "V tretjem letu obiskovanja plesne šole jim že predlagamo, kako lahko nadaljujejo svojo plesno pot v selekcijskih skupinah," pripoveduje Perčičeva, ki dodaja, da so neredko plesalci začetniki že od prvega dne na plesnih vajah s svojimi bodočimi trenerji. "Tako lažje pripeljejo tečajnike do vrhunskih plesalcev, saj jih lahko že ob prvih plesnih korakih postavljajo in vodijo," pojasnjuje sistem v svoji plesni šoli Perčičeva in dodaja, da vsako leto poskrbi tudi za dodatna izobraževanja učiteljev in trenerjev ter letna srečanja, kjer si izmenjujejo mnenja in znanje.
Hkrati individualisti in ujeti v ekipni duh
A kot je razbrati iz besed Perčičeve, je prestop v tekmovalne vode šele pravi začetek plesne poti: "Tehnični razvoj plesalca je eno, mentalno izvajanje te tehnike pa povsem drugo." Dodaja, da morajo plesalci vsako leto znova najti motivacijo, da gredo naprej – tudi z rezultati. "Poleg tega je ples edini šport, ki je lahko hkrati individualen in skupinski," poudarja Perčičeva in kot primerjavo izpostavlja mlade plesalce, ki morajo na isti tekmovalni dan biti hkrati individualisti, nato pa ujeti ekipni duh v plesni formaciji. Trdi, da je lahko to zelo velik zalogaj za plesalca, ki mora biti včasih ne le mentalno, pač pa tudi starostno dovolj zrel. Za lažje soočanje s takšnimi preprekami je plesalec deležen psiholoških priprav, ki mu jih po besedah Perčičeve nudijo dobro uigrana trenerska ekipa, športni psiholog in starši. "Ne nazadnje pa nikoli nimaš vpliva na odziv posameznika," sklene misel o tekmovalcih Perčičeva, ki je tudi sama nekdanja tekmovalka in plesna pedagoginja.
Dve prelomnici
V plesni šoli ali društvu se po mnenju Perčičeve srečajo z dvema prelomnicama – naj gre za vrhunske tekmovalce ali ljubiteljske plesalce: prehod iz osnovne v srednjo šolo in čas priprave na maturo. "Redkokdo se vrne po tem premoru," ugotavlja Perčičeva, ki ugiba, da je to morda tudi razlog, zakaj število članskih tekmovalcev upada. "Drug razlog je puberteta in starši, ki niso dovolj spodbujajoči," meni Perčičeva, ki je tudi mama odraščajočima hčerkama. Razmišlja, da so starši sprva zelo navdušeni in vozijo otroke na plesne vaje, kasneje treninge, nato na tekmovanja. Ko pa najstnik prvič izrazi dvom o smislu tekmovanja in treniranja, so starši po njenem mnenju premalo vztrajni, da bi ponovno zanetili iskrico v mladem plesalcu.
Ples ne spada v prve kategorije športov
"Tretji razlog je zagotovo, da ples ne spada v prve kategorije športov," je prepričana Perčičeva in kot primerjavo navaja uspešne nogometaše, ki so deležni tako medijske pozornosti kot finančne preskrbljenosti. Ob naštevanju svetovnih prvakov, svetovno priznanih koreografov, študentov prestižnih plesnih akademij ugotavlja, da jih širša javnost najverjetneje ne pozna.
"Tisti, ki prebrodijo vse krize in prepreke, postanejo močnejši, bolj usmerjeni k cilju in začnejo rasti," pripoveduje Perčičeva, ki hkrati ugotavlja, da najboljše rezultate dosegamo, ko ohranimo otroka v sebi in smo še vedno igrivi. V največje zadovoljstvo ji je, ko vidi, da se v plesno šolo vračajo bivši plesalci, včasih v plesno šolo pripeljejo svoje otroke ali vnuke. "Pomembno je, da vemo, da otrok dela in pleše zase, in ne za nas," Perčičeva zaključuje misel o plesni dejavnosti, ki je v tujini postala podporni element v drugih športnih panogah.
