Teja je začela trenirati gimnastiko pri sedmih letih, in kot pravi sama, je to kar pozno za prve gimnastične korake. Njena leto starejša klubska kolegica Tjaša Kysellef je takrat trenirala že tretje leto, vsak dan po tri do štiri ure. Takrat je bilo to njej in njenim staršem nekaj nesprejemljivega, a le nekaj let pozneje je tudi ona trenirala v enakem obsegu. Njene začetke je spremljala trenerka Janja Markuš, potem pa je delo z njo prevzel Andrej Mavrič, ki je še danes njen trener.
Prvih treningov se spominja bolj megleno. Ocenjuje, da je trenirala trikrat tedensko po tri ure, pozneje pa po štiri ure vsak dan. Bila so tudi obdobja, zlasti med počitnicami, ko je trenirala še bolj intenzivno, saj se je morala naučiti veliko novih stvari. Danes so treningi, z vsem že osvojenim znanjem, veliko lažji. Razlika je tudi v tem, da je kot mlajša telovadka trenirala na vseh orodjih, zdaj pa večinoma samo preskok. Na vprašanje, zakaj preskok, odgovarja, da je na njem sposobna narediti največ in tako osvojiti tudi najboljše rezultate. Drugače pa raje dela vaje na gredi, te so ji veliko lažje kot preskok, ki je fizično zelo zahteven in ne dopušča slabe pripravljenosti. Največje veselje so ji seveda prinesla tekmovanja, ko je bil čas za druženje z drugimi športnicami in tudi možnost osvojiti dobre uvrstitve. Ne glede na to pa je Teja vedno komaj čakala, da se vrne domov k mami, očetu in sestri, ki so ji vedno stali ob strani in si, če je bilo le mogoče, tudi v živo ogledali njene nastope.
Danes ima za seboj 20 let gimnastike in v tem času ni nikdar pomislila, da bi opustila ta šport. V slabem spominu ima le leto 2013, ko so ji morali zaradi poškodbe operirati gleženj in je potrebovala devet mesecev, da se je lahko ponovno vrnila v dvorano. Takrat je pretehtala vse slabe ter dobre strani gimnastike in k sreči so prevladale dobre, saj je sledilo še nekaj uspešnih športnih dosežkov.
OI je niso navdušile
Po nastopu na svetovnem prvenstvu v Glasgowu oktobra 2015, ko je osvojila 15. mesto na preskoku in 58. mesto v mnogoboju, je že videla konec poti, ki jo je peljala do poletnih olimpijskih iger v Riu de Janeiru. Čakal jo je le še en postanek, predolimpijski turnir v Riu de Janeiru, aprila 2016. Kljub poškodbi na uradnem treningu je odlično nastopila in osvojila 52. mesto v mnogoboju ter vozovnico za zadnji del poti, nastop na olimpijskih igrah. Pot je bila dolga in naporna, in ko so avgusta prišle na vrsto olimpijske igre, življenjska priložnost vsakega športnika, niso prinesle tistega veselja, kot ga je pričakovala, ne zgolj zaradi padca ob prvem skoku in končnem 19. mestu v preskoku. Slaba organizacija, nepovezanost z drugimi športniki, brez prave olimpijske vasi, brez česarkoli, kar bi ji dalo občutek, da gre za njeno najpomembnejšo tekmo in da pripada klubu olimpijcev. Kljub temu jo danes na to tekmovanje spominja tetovaža olimpijskih krogov na levi roki, darilo njenega trenerja Andreja Mavriča.
V lepem spominu ima Teja zlasti dve tekmovanji. Evropsko prvenstvo v ženski športni gimnastiki leta 2018 v Glasgowu, ko se je v kvalifikacijah z uspešno izvedenim težkim skokom uvrstila na drugo mesto, potem pa v finalih žal zaradi poškodbe ni mogla ponoviti skoka. Drugi pa je vezan na tekmo, kjer je dosegla svoj do zdaj najboljši rezultat, prvo mesto na evropskih igrah leta 2019 v Minsku.
Raje počitek kot operacija
Žal se Teja srečuje tudi s poškodbami. Zadnja, po magnetni resonanci diagnosticirana kot stresni zlom, jo spremlja že zelo dolgo. Strokovnjaki so ji dali na izbiro operacijo ali vsaj šest mesecev počitka. Ker je to sovpadalo z vsemi protikoronskimi ukrepi, se je odločila za počitek in sanacijo pri nekdanjem telovadcu Žigi Britovšku v fizioterapevtski ambulanti Physiq.zone. Po treh mesecih počitka in terapij bolečin ni bilo več in upa, da se s treningi ne bodo ponovile. V času mirovanja pa se je načrtno zgodilo še nekaj, kar ji prinaša novo srečo v življenju.
Mai nov junak svetovnega kova?
Simpatija med dvema telovadcema, Tejo in Žigo Šilcem, je prerasla v pravo ljubezen. Pri 20 letih je Teja postopoma zapuščala dom svojih staršev in si z Žigo ustvarila svojega. Po skoraj sedmih letih skupnega bivanja so ta teden postali družinica. Zadnji dan maja se jima je pridružil 3100 gramov težek in 50 centimetrov velik fantek Mai. Zaradi Tejine želje, da združi vlogo matere in profesionalne športnice, smo prepričani, da bo Mai kmalu prvič obiskal telovadnico. Morda pa je družina telovadcev dobila novega, ne samo osebnega junaka, ampak nekoč morda celo junaka svetovnega kova.
