Tudi zato je Zveza za šport invalidov Slovenije – Slovenski paralimpijski komite pred nekaj dnevi obeležila mejnik, 100 dni do Tokia. Zaradi koronačasov, ki na srečo počasi, a zanesljivo jemljejo slovo, so dogajanje prestavili na splet. Oddajo oziroma pogovor pa sta vodila nekdanja uspešna paralimpijka Mateja Pintar Pustovrh (leta 2004 je postala paralimpijska namiznoteniška prvakinja) in glasbenik Rok Terkaj, ki je lani nase opozoril z izjemno in prodorno, predvsem pa navdiha polno himno Ta tempo. »Leto se je po športni plati začelo aktivno premikati. Z našimi športniki bomo poskušali doseči kar najboljše rezultate. Naša naloga pa je, da jih pospremimo in jim omogočimo, da svojo kakovost stopnjujejo s pripravami. Nekateri zaradi posebnih okoliščin ne bodo imeli pripravljalnih možnosti, kar nas malo skrbi. A imamo izkušene tekmovalce, letos bomo poskušali osvojiti 50. kolajno na igrah,« je ob tej priložnosti povedal predsednik zveze Damijan Lazar.
Številke so jasne
Slovenija ima zagotovljenih pet kvot za nastop. Zagotovo bosta na igre potovala parastrelca Franček Gorazd Tiršek in Franc Pinter. V lovu za normo je še paraplavalec Tim Žnidaršič Svenšek, v kolesarski vrsti bosta med sabo obračunala za eno prosto mesto Anej Doplihar in Aleš Dragar (s sokolesarjem Jurijem Porento), za eno atletsko kvoto sta v igri Henrik Plank in Sandi Novak, oba pa sta naredila normo. Še vedno upa na nastop paratriatlonec Alen Kobilica, ki bo pomembne točke na svetovni rang lestvici lovil prihodnji mesec na tekmi v Angliji, sredi julija pa čaka lov na paralimpijsko kvoto še lokostrelca Dejana Fabčiča. »Če imaš nekaj rad, če imaš podporo v društvu in v domačem okolju in to delaš z veseljem, tudi 30 let hitro mine. Ampak to še vedno počnem z veseljem. Kljub koronačasom sem našel pravi recept in sem dobro treniral. Upam, da bo ta pripravljenost ostala na ravni, kjer mora biti,« je Franc Pinter Ančo razmišljal o tem, kje je trenutno pred igrami, ki bodo njegove že osme po vrsti! V svoji paradni panogi (R1 – zračna puška stoje) je osvojil štiri kolajne, trikrat je osvojil srebro na paralimpijskih igrah (Atlanta 1996, Sydney 2000, Atene 2004) in enkrat bron (Peking 2008). »Predvsem si želim, da se v Tokiu vse izide, kot se mora. Tudi jaz imam še nekaj ciljev,« je dejal Pinter, ki je povedal, da je imel kljub zaprtju vseh športnih objektov kot vrhunski športnik primerne razmere za delo in ni lenaril, ampak vsak dan trdo treniral in se pripravljal. Je pa pogrešal svoje reprezentančne kolege, skupne priprave, predvsem pa tekme. Pinter vztraja v svetovnem vrhu 30 let. Tudi zaradi njega so postali strelci tisti, v katere se polagajo upi za uspehe in kolajne. »Ker smo že toliko časa v vrhu, ljudje pričakujejo od tebe dober rezultat. Delam, trudim se, da bo najprej dovolj za finale,« je dejal Ančo.
Proti Tokiu pogleduje tudi Franček Gorazd Tiršek, ki je na zadnjih dvojih igrah prišel do dveh srebrnih kolajn z zračno puško stoje. Tudi letos ne skriva ambicij, se pa zaveda, da je enoletna prestavitev premešala karte in vse, ne le organizatorje, ampak predvsem športnice in športnike ter strokovne štabe, pahnila v posebno situacijo. »Enoletni zamik bo prinesel zanimivo situacijo, v prvi vrsti pa si želim, da bodo igre izpeljane. Situacija ni rožnata, daleč od tega. Covid-19 še naprej grozi. To je zahrbten virus,« je opozoril Tiršek, ki meni, da je kar nekaj športnikov želelo že lani po igrah, ki pa jih ni bilo, končati športne poti in v življenju delati kaj drugega. »Računam na svoje znanje, izkušnje, upam na najboljše. Pokazalo se bo, da kdor je samozavesten ter je pošteno delal in je pošten sam do sebe, ta se bo lahko zbral. Treba bo odmisliti te stranske zadeve. Upajmo na najboljše, na koncu pa bodo najboljši dobili medalje.« Tiršek verjame, da bo njegov resen in profesionalen pristop nagrajen.
»Večno vprašanje je, ali športnik naredi trenerja ali obratno. A v 25 letih trenerskega dela sem imela srečo, da sem trenirala izjemne športnike. Z zaupanjem so uspehi, kot je videti, prišli kar sami. Strelstvo se dogaja predvsem v glavah, zdaj se bo treba predvsem psihološko pripraviti na to, da pokažeta, kaj znata,« je dejala trenerka Polona Sladič, ki zaupa v svoja dva strelca. Dogodka se je udeležila tudi Lena Gabršček, kapetanka ženske ekipe v odbojki sede, ki se je spomnila iger v Londonu: »Paralimpijske in olimpijske igre so nekaj posebnega. Vas, polna vrhunskih športnikov, meni se je prvič zgodilo, da sem igrala pred nabito polno dvorano. Super izkušnja in upam ter verjamem, da jo bom lahko še kdaj ponovila.«
Diandri evropsko srebro
Slovenska reprezentantka Diandra Bekčič je postala evropska podprvakinja v parakarateju. V finalu v Poreču je priznala premoč le Španki Mariji Ester De Leon Lopez. »S petega mesta na EP v Novem Sadu sem napredovala na drugo mesto. Na prihajajoče svetovno prvenstvo v Dubaj pa grem po zlato,« Bekčičeva ni skrivala navdušenja. »Diandra je bila odlično pripravljena, za kar gre zasluga klubskim trenerjem Karate kluba Velenje. Na reprezentančni ravni smo dodali samo še tisto malo, kar je bilo treba za odlične nastope na tem prvenstvu, ki ga je Diandra kronala s srebrom,« je dodal njen trener Peter Šircelj.
