Trenutno ste v Švici. Kakšno je stanje s koronaukrepi?
Sem na drugi strani meje, praktično v Franciji, ampak deset minut stran od Ženeve. Lahko se prosto premikamo in prečkamo meje. V Švici so za zdaj bolj 'skulirani' kot drugod po Evropi, bolj kot v Sloveniji. Se pa tudi tukaj zadeve počasi zaostrujejo, predvsem pri nas v ženevskem kantonu.
Se pred pripravami na novo sezono vračate v Slovenijo?
Če bo možno, z največjim veseljem. Zdaj je v bistvu edini čas v letu, ko utegnem obiskati sorodnike in prijatelje v Sloveniji, to je po končani sezoni tradicija. Nimam pa tam prebivališča in si težko predstavljam, kako bi zadeve urejala, če bi morala takoj po prehodu čez mejo v karanteno.
Potem pa priprave na Filipinih.
S Filipini za zdaj kaže še slabše. Trenutno so za tujce zaprti in tako naj bi ostalo, dokler ne bo cepiva. Pa še precej slabe izkušnje s priprav na prejšnjo sezono – v prvem valu pandemije smo bili na Filipinih 'ujeti' tri mesece. Ukrepi so bili še precej strožji, kot smo jih imeli po Evropi. S partnerjem sva bila zaprta v apartmaju, vsakemu apartmaju je pripadala le ena dovolilnica, ki je omogočala izhod eni osebi, in še to samo za nabavo hrane. In vse to brez enega pozitivnega primera koronavirusa na našem otočku. V vsem tem času sva seveda našla načine, kako priti do obale, do vode, na skrivaj – da je bilo vsaj nekaj treninga. Navsezadnje nismo nikogar ogrožali, otok je bil praktično prazen.
Kaj je torej plan B?
Srednja Amerika, Karibsko morje. Bo pa nekaj več časa za organizacijo, ker smo tudi letošnjo sezono končali mesec dni kasneje. Vse je še v zraku.
Sredi septembra v Grčiji svetovni rekord z dvojno plavutjo, 94 metrov. Zdaj v egiptovskem Šarm el Šejku enojna plavut, vaša paradna disciplina, 114 metrov. Za en meter ste izboljšali globino, ki sta si jo delili z Italijanko Alessio Zecchini. Rekord za rekordom, prestavljanje mej iz sezone v sezono. Kje se boste ustavili? Zdi se, da motivacije in želje ne manjka.
Ta vztrajnost, tekmovalnost in na splošno odnos, ki je potreben za vrhunski šport, mi je znan že od otroštva, ko sem precej resno tekmovala v kajaku na mirnih vodah. Pomaga pa tudi to, da se potapljaštvo kot šport razvija, predvsem v zadnjih letih, ko dobivamo več pozornosti in smo bolj zanimivi za sponzorje. Tako se tudi vse več ljudi odloča za profesionalno kariero v teh disciplinah. Vsako sezono poskušam vključiti neke nove tehnike, orodja. Izboljšujem tisto, kar mi je že znano, in hkrati spoznavam nove ljudi, z novimi pogledi in idejami. Po koncu sezone sledi analiza potopov; vedno najdem prostor za izboljšave in popravke.
Ko ste se ob zadnjem rekordnem potopu vrnili na površje, ko ste opravljali protokol in čakali, da sodniki potrdijo vaš dosežek z belim kartonom, ste bili neverjetno sproščeni in nasmejani.
V tem potopu se je res zgodila magija. Tisti lanski, ko sem dosegla 113 metrov, je bil precej težji. V Egiptu se je preprosto vse sestavilo, bila sem v transu. To stanje zanosa, 'flow state', kot mu zadnje čase pravijo psihologi, poznajo tudi v drugih športih in je nujno, če želiš premagati samega sebe ter doseči nekaj nedosegljivega. Pri nas v potapljanju je to še toliko bolj pomembno, saj stalno iščemo ravnovesje med umom in telesom. Kljub vsem psihičnim in fizičnim pripravam se taki potopi, kot je bil ta v Šarm el Šejku, ne dogajajo oziroma se dogajajo zelo redko. Zaradi pomanjkanja kisika velikokrat pride do kratke izgube zavesti, izčrpanost po normalnem potopu je nepredstavljiva; noge preprosto ne ubogajo in potrebne je vsaj pol ure, da lahko sama vstanem. Ta utrujenost potem traja več dni, ker so mišice ob pomanjkanju kisika še precej bolj nagnjene k zakisanosti. Tokrat je bilo vsega tega bistveno manj. Celoten svet prostega potapljanja (vključno z mano) je bil šokiran nad tem, kako obvladan je bil ta potop, kako dobro sem delovala po prihodu na površje, kljub rekordni globini. Težko najdem kakšno drugo besedo kot – magija.
Povezava z vodo je, ampak od kod ideja in želja o preskoku s kajaka na prosto potapljanje?
V resnici niti ni šlo za preskok, temveč bolj za neko dolgotrajen prehod. S kajakom sem zaključila pri dvajsetih, sledila je faza, ko sem iskala sama sebe in se precej oddaljila od športa. Sem pa ravno v tem obdobju dobila izkušnje, ki mi danes pridejo zelo prav – sposobnost zbranosti, umirjenosti, nadziranja svojega ega. Pri tridesetih pa sem spoznala potapljanje.
Kako? Kje?
Ne verjamem v naključja. Ljudje velikokrat želimo za vsako ceno nadzirati, usmerjati svoja življenja, namesto da bi se preprosto odprli za nove izkušnje in priložnosti. S tem lahko marsikaj zamudimo. Jaz sem bila takrat pripravljena na nekaj novega. Potapljanje sem sicer poznala že prej, ampak moja prva dejanska izkušnja se je zgodila prek prijatelja na kopališču Kodeljevo. Skupina podvodnih ribolovcev je imela čez zimo organizirane treninge, imeli so še eno prosto mesto in … Ko sem prvič poskusila, sem vedela, da je to to. Ne v slogu 'o, kako super rekreacija', pač pa sem čutila, da sem to jaz, da se prek tega lahko izražam. Naslednji dan sem kupila svoje prve plavuti in ni trajalo dolgo, da sem bila najboljša v skupini.
Kako to, da ste kljub poznemu začetku tako hitro napredovali in postali najboljši v svojih disciplinah?
Ni se zgodilo čez noč. Hodila sem v redno službo, vendar me je potapljanje tako osrečevalo in izpolnjevalo, da sem si po vsakem treningu želela več. Začela sem se povezovati z drugimi potapljači in tako spoznala prijatelja, ki je zadevo jemal tako resno kot jaz. Uskladila sva urnike in več let vsak dan hodila na bazen ljubljanske Fakultete za šport. Religiozno. Še vedno sem sicer kombinirala s službo, ampak prioritete so bile jasne. Sem pa v tej fazi trenirala samo bazenske discipline – do leta 2015, ko sem spakirala kovčke. Doma nisem imela nikogar več, sestra je popotnica, tako kot sem kasneje postala jaz. Nič me ni vezalo na dom in to sem razumela kot sporočilo, kot namig. Šla sem v neznano, brez izkušenj v globinskem potapljanju, ampak nekaj mi je govorilo, da bi lahko bila v tem dobra. V egiptovskem Dahabu, ki velja za meko globinskega potapljanja, sem spoznala ekipo, s katero sem začela trenirati.
Pozen začetek in menjava športa; ni težko vleči vzporednic med vami in Primožem Rogličem.
Primož mi je v navdih. Še nikoli nisem tako zavzeto spremljala kolesarstva kot letos. Pozna roža, tako kot jaz, tako mi je govoril že oče.
In kako so videti treningi, priprava?
Pri potapljanju je pomembna kombinacija več stvari. Najprej fleksibilnost in tehnika izenačevanja pritiska, ki omogočata spust v globino. O mentalni pripravljenosti sva že govorila. Tehnika plavanja. Zelo pomembno je, da gradimo toleranco na nizko raven kisika v telesu – midva sva trenutno nekje pri 98 odstotkih nasičenosti krvi s kisikom; 93 odstotkov bi denimo pomenilo, da je s človekom nekaj narobe, in najbrž bi ga peljali v bolnišnico. Jaz sem s treningi dosegla, da lahko to nasičenost spustim do 40 odstotkov brez izgube zavesti. Ljudje si pogosto predstavljajo, da sem morska deklica, ne vidijo pa ur, ki jih preživim v fitnesu.
Meja pritiska, ki ga premore naše telo, naša pljuča, ni čisto jasna. Nikoli ni bilo strahu pred tem, da bi šli predaleč?
To je debata, ki se v naših krogih nikoli ne konča. Je pa res, da obstajajo discipline, v katerih se posamezniki potapljajo še precej globlje; Herbert Nitsch ima v disciplini 'no limit' rekord pri 214 metrih. Gre sicer za disciplino, kjer se ne poganjaš sam – pri potopu ti pomaga otežena priprava, pri dvigovanju pa neke vrste balon. Zato imam jaz pri svojih 114 metrih še vedno občutek rezerve.
Zakaj potem nas, ki nimamo toliko izkušenj s potapljanjem, ušesa bolijo že pri petih metrih?
Zelo pomembna je fleksibilnost celega telesa, ki jo potapljači dobimo s treningi. Širjenje prsnega koša, sproščanje mišic. Vse skupaj potem omogoči tehnika izenačevanja pritiska. Izenačujemo vsakih nekaj metrov, torej vsakih nekaj sekund. Vsi se učimo tistega klasičnega trika, ko se primemo za nos in pihnemo, potem se odpre evstahijeva cev. Še vedno pa je glava tista, ki tempira celotno telo. In te razlike v rezultatih, tudi pri nas profesionalcih, se naredijo ravno pri izenačevanju – ko nisi več sposoben izenačevati, se moraš ustaviti. Pri večjih globinah je težje, ker se zrak v telesu krči, zato ga je vse težje premakniti in zato vse težje izenačevati. Pritisk se na vsakih deset metrov poveča za en bar. Jaz sem bila torej nazadnje nekje pri 12 barih. Za primerjavo: avtomobilska pnevmatika je napolnjena na dobra dva. Se pa tehnike izenačevanja pritiska izboljšujejo, zato so tudi povprečne globine potopov večje kot pred nekaj leti.
Morate paziti tudi pri prehrani? Menda se izogibate mlečnim izdelkom.
Uravnotežena prehrana je pomembna, ampak tako je tudi za vse druge ljudi. Težka hrana porabi veliko kisika za prebavo, proteini in beljakovine pred potopi odpadejo – sama se treningov in tekmovanj lotim na tešče. Tudi to, da se v dneh pred potopi izogibamo mlečnim izdelkom, načeloma drži. Gre za alergene, ki pospešujejo proizvajanje sluzi. Ko je te sluzi več, je premikanje zraka in s tem izenačevanje pritiska precej težje.
Kako je s tem konkretno pri vas?
Za zdaj pri sebi nisem opažala, da bi mi mlečni izdelki škodovali s kakšno reakcijo. Ne jem mesa, mi pa hrana predstavlja velik užitek, zato še toliko bolj zagovarjam to ravnovesje. Ne glede na to, da smo vrhunski športniki, si bom privoščila dobro hrano in dobro kapljico vina, če bom v tem uživala.
S čim morje vpliva na vaš potop?
Najmočnejši dejavnik so morski tokovi. Tekmovanja so zato umaknjena v zalive, kjer naj bi bil ta vpliv minimalen, ampak tudi tu ni vedno povsem mirno.
Tudi slanost morja?
Slanost vpliva na začetno fazo potopa, ko je tvoja plovnost največja. Večja slanost pomeni večjo plovnost, torej je težje plavati v globino, ampak to uravnavamo s posebnimi utežmi, tako da slanost ni ovira.
Če se za konec dotakneva še finančne plati tega športa. Pred nekaj leti ste bili praktično svoj edini PR, zanimanja medijev in s tem sponzorjev je bilo malo. Kako se počutite danes, ko vaših uspehov ne more spregledati nihče?
Dejansko je bilo še pred kratkim tako, da sem morala sama stopiti v stik mediji, jim razlagati, da gre za resno stvar, resen šport. In da imajo Slovenko, ki se potaplja najgloblje na svetu. Ko to podkrepiš z rezultati, s kontinuiranim uspehom, pride prvi sponzor, potem drugi in tako dalje. Še vedno je moje poslanstvo predstavljati ta šport svetu, njegovo lepoto, to prvinskost potapljanja.
Najbrž je bilo potrebnega kar nekaj začetnega kapitala. Selitev, oprema …
Da, začetna investicija ni majhna. Zame je to pomenilo, da sem denar od prodanega stanovanja v Sloveniji vložila v potapljanje. Če primerjam nadaljnje vložke s tistimi v smučanju, so precej nižji. Je pa jasno, da se s tvojimi rezultati dvigajo tudi stroški, tu lahko omenim napravo, ki skrbi za mojo varnost med potopom – če gre karkoli narobe, lahko na površju sprožijo protiutež, ki te potegne na gladino. V tem smislu je sistem varnosti v prostem potapljanju precej dobro razvit.
Zaslužki?
Pokrito imam sezono, za zdaj pa ne morem investirati dlje v prihodnost. Upam še na kakšnega sponzorja v tujini.
Je res, da potapljače na vdih najemajo pri potapljanju do težko dostopnih mest na naftnih ploščadih, pri raziskovanju ladijskih razbitin z diamanti in podobno?
Zanimivo. Za zdaj ne vem za nikogar, ki bi služil na ta način. Pod vodo vseeno nismo toliko časa, da bi bili bolj učinkoviti od potapljačev z opremo. Ni pa slaba ideja za težje dostopne predele. Sem pa že kot otrok sanjala o iskanju zakladov, ko sem se potapljala v Žusterni, ampak vse, kar se je bleščalo, so bile pločevinke kokakole.
***izjave***
Sem pa že kot otrok sanjala o iskanju zakladov, ko sem se potapljala v Žusterni, ampak vse, kar se je bleščalo, so bile pločevinke kokakole.
Da, začetna investicija ni majhna. Zame je to pomenilo, da sem denar od prodanega stanovanja v Sloveniji vložila v potapljanje. Če primerjam nadaljnje vložke s tistimi v smučanju, so precej nižji.
Pri večjih globinah je težje, ker se zrak v telesu krči, zato ga je vse težje premakniti, posledično vse težje izenačevati. Pritisk se na vsakih deset metrov poveča za en bar, jaz sem bila torej nazadnje nekje pri 12 barih. Za primerjavo: avtomobilska pnevmatika je napolnjena na dobra dva.
V Egiptu se je preprosto vse sestavilo, bila sem v transu. To stanje zanosa, ta 'flow state', je nujno, če želiš premagati samega sebe. V potapljanju je še toliko bolj pomembno, saj stalno iščemo ravnovesje med umom in telesom. Zaradi pomanjkanja kisika velikokrat pride do kratke izgube zavesti, izčrpanost po normalnem potopu je nepredstavljiva; noge preprosto ne ubogajo in potrebne je vsaj pol ure, da lahko sama vstanem.
