Gimnastika je šport, v katerem si lahko hitro videti frajer med vrstniki

Ob prihodu v Gimnastični center Ljubljana imaš veliko možnosti, da boš naletel vsaj na enega člana njihove družine. Enis je bil dolgoletni jugoslovanski, pozneje tudi slovenski reprezentant, tekmoval je predvsem na konju z ročaji, krogih in drogu. Največji uspeh je dosegel s tretjim mestom na sredozemskih igrah, udeležil pa se je še osmih evropskih in petih svetovnih prvenstev. Čeprav je v tekmovalnem pokoju, je gimnastika še vedno del njegovega vsakdana, saj je priznani mednarodni sodnik moške športne gimnastike, žena Dunja pa je svetovno znana sodnica ženske športne gimnastike, s to razliko, da sodi za Hrvaško.

Ilan Lederer je z devetimi leti najmlajši član te velike gimnastične družine. Gimnastiko je začel trenirati pri petih letih, ko sta ga na vadbo pripeljala starša. Pritiska, da bi se ukvarjal izključno z gimnastiko, ni bilo, vseeno pa je bila optimalna izbira za prvi šport, saj mu omogoča celovit razvoj, ki mu bo koristil tudi v prihodnje. V šoli je poskusil trenirati nogomet, a mu je gimnastika veliko bolj pri srcu. Kot pravemu telovadnemu mnogobojcu so mu v telovadnici všeč vsa orodja, čeprav mu je trenutno najbolj všeč bradlja, saj se je ravnokar naučil salto z nje.

Ilan je član Športnega društva Partizan Vič in trenira pod budnim očesom trenerja Matica Pečana. Je drugi najmlajši v skupini, kateri se je pridružil že pred časom. V svojo gimnastično prihodnost gleda optimistično, saj se vidi na olimpijskih igrah. Vzornikov sicer nima, ne v telovadnici ne zunaj nje, vendar čas za to še pride. Doma se veliko pogovarjajo o gimnastiki in zelo rad pogleda posnetke vaj, ki jih z njim deli njegov oče – tako lastne kot tudi očetove.

Šport 'član' družine
Ko je šport tako velik del tvoje družine, to vpliva tudi na letne dopuste. Čeprav zelo radi skupaj preživljajo tako prosti čas kot tudi dopust, se je že večkrat zgodilo, da je vsaj tri petine družine predčasno odšlo z morja, da so lahko nadaljevali trening. Ilanu in Enisu se namreč pridruži še Lana, ki je prav tako telovadka in tudi že članica slovenske reprezentance.

Čeprav je letos zahtevno leto, saj je manj tekmovanj, težav z motivacijo nima, saj se zagreto pripravlja na prihodnje leto. V šoli ima rad matematiko in ostale naravoslovne predmete, vseeno pa najraje računa. Zelo ga je navdušil znanstveni dan v šoli, ko so obiskali fakulteto, kjer so videli različne robote, med drugim takšnega, ki dela palačinke, ki jih je zelo pohvalil, saj so jih lahko pozneje pokusiti.

Treningi so naporni, a na trening z veseljem hodi. Ker trenira že skoraj pet let, to pomeni, da pozna že kar nekaj zelo zanimivih in obenem zahtevnih elementov, zaradi katerih je lahko hitro videti zanimiv pred prijatelji. Tega sicer ne počne velikokrat, je pa vsakokrat zabavno.

Zabavne stvari
Gimnastika je zanj šport, v katerem lahko delaš zelo zabavne stvari vsak dan – veletoče, salte, skoke na veliki prožni ponjavi, lahko pa se tudi primerjaš s sovrstniki na tekmovanjih, kot je državno prvenstvo, ali na enem izmed večjih mednarodnih gimnastičnih tekmovanj, Šalamunovem memorialu, ki ga tradicionalno organizira štajerska prestolnica.

V času karantene so bili telovadci eni izmed tistih nesrečnikov, ki so težko trenirali. A to ni veljalo za Ilana in njegovo sestro Lano, ki sta lahko trenirala kar doma. V najvišjem nadstropju so si namreč že pred časom uredili manjšo telovadnico, kar je bilo v tem času zelo priročno. Skupaj sta se bodrila, sta imela družbo, tako da motivacija ni bila problem. Ker je med moško in žensko športno gimnastiko veliko razlik, je Ilana in Lano težko primerjati, obenem pa sta si tudi kot osebi različna – Ilan je eksploziven, Lana pa mora paziti predvsem na tehniko. Doma pravijo, da je Ilan s telovadnega vidika podoben svojemu očetu Enisu, Lana pa je bolj podobna mami Dunji, čeprav je karakterno situacija povsem obratna.

Ko govori o gimnastiki, se vidi, kako zelo uživa v tem športu, da se treninga pri zelo rosnih devetih letih loteva resno in predano. Glede na njegovo zagnanost in podporo domačega okolja tako ni dvoma, da o njem ne bi slišali tudi v prihodnje.