Čeprav je že kar nekaj časa imela zdravstvene težave, pa smo vsi bili prepričani, da bo Silvana tudi iz tega boja prišla kot zmagovalka. Toda bolezen je bila močnejša od nje in njene trdne volje po ozdravitvi.
Silvana se je rodila v Ljubljani. Svoje otroštvo je preživljala v Rožni Dolini in na Viču. Po končanem šolanju se je zaposlila v Tekstilu. Dolgo časa je iskala svojo pot v šport, ki jo je privlačil. Malo pred izpolnjenimi dvajsetimi leti pa se je srečala s kegljanjem. V njega se hitro zaljubila. Začela je z rednimi treningi in hitro napredovala v takrat sindikalnem klubu Tekstil. Ta se kasneje pridružil Slovanu. Zaradi dobrih treningov je potem lepo napredovala. V tem času se je tudi poročila in imela sina Tadeja. Toda prave sreče takrat še ni našla. Ko se je začela izkazovati z rezultati, so jo mnogi opazili. Opazil jo je tudi Bojan Dremelj, takratni vodja pri KK Ljubljana in jo pripeljal v svoj klub. Tu je kvalitetno napredovala in začela dosegati prve uspehe. Ob tem je na kegljišču Maksa Perca našla tudi ljubezen svojega življenja, Franca Belcijana, ki je bil takrat tudi v jugoslovanski reprezentanci. V tistem času, se je zaradi določenih težav že začel preusmerjati v trenerski poklic. V tem poslu se je hitro uveljavil in so ga povabili za trenerja v Kranj v KK Triglav. V tem času sta s Silvano dobila tudi sina Andraža. V Kranj je potem šla igrat tudi Silvana in tam doživela pravi razcvet. Med drugim je postala tudi državna prvakinja v dvojicah skupaj z soigralko Silvo Fleischman. Prebila se je tudi v reprezentanco. Toda do svojega reprezentančnega krsta na velikih tekmovanjih je tudi zaradi mladega sinčka morala počakati.
Svoj reprezentančni krst je doživela leta 2000 v poljskem Poznanju. Tam je veliko pripomogla, da je ženska ekipa osvojila naslov svetovnih podprvakinj. Sledilo je SP v Osijeku, kjer je tudi dosegla lepe rezultate. Vrhunec je dosegla leta 2004 v Brašovu v Romuniji. To je bilo prvo prvenstvo po kegljaški revoluciji, ko so ženske namesto 100 metov prešle na 120 metov. In v disciplini ženskih klasičnih parov (takrat zadnjič na prvenstvih) sta se izvrstno ujeli z Biserko Petak. Na veliko presenečenje sta prišli do prvega mesta in s tem do naslova svetovnih prvakinj. Ob tem sta postavili tudi svetovni rekord, ki je zapisan v zgodovino. Svojo reprezentančno kariero je Silvana končala naslednje leto na SP v Novem Sadu.
Po lepi in uspešni dobi igranja pri Triglavu je odšla za nekaj sezon v Ankaran k Adrii. Tudi tu je zapustila dober vtis. Ko so v Kranju pri Triglavu zelo pomladili žensko ekipo, se je vrnila v Kranj, kjer je pomagala neizkušenim dekletom. V tem času je njen mož, ki se je sicer ukvarjal tudi s postavljanjem novih kegljišč in mu je bila Silvana v veliko pomoč, odšel za trenerja v Ljubljano k Taborski Jami. V tem klubu so se pred dvema letoma odločili, da ustanovijo žensko ekipo. In Silvana, se je takrat, čeprav je že bolehala, odločila, da bo pomagala. Dokler ji je zdravstvena situacija dovoljevala, je še igrala, proti koncu pa je svojim soigralkam hodila pomagati samo še z navijanjem.
Bolezen pa je napredovala in Silvana je izgubila svojo zadnjo tekmo. Na zadnjo pot jo bomo pospremili danes ob dveh popoldne v Valburgi pri Smledniku, kjer se bomo lahko še zadnjič poslovili od kegljaške legende, ki je Sloveniji zapustila lepe spomine.
Na koncu pa moram dodati, da mi je med pisanjem vseskozi prihajal pred oči naslov članka, ki sem ga napisal za Ekipo pred 14 leti iz Brašova. Naslov pa je bil "Šivilja in kuharica sta skovali zlato medaljo!"
Silvana!!! Velikokrat si poskrbela, da sem lahko kaj lepega in dobrega napisal o tebi, o kegljanju. Hvala ti. Počivaj v miru.
Moje iskreno sožalje pa velja tudi možu, sinovoma in vsem njenim najbližjim.
