Super strelska sobota v Riu v zlatem in srebrnem

Slovenska strelska selektorka Polona Sladič, ki že dolgo bdi nad strelci invalidi, je namige o slovenski super soboti, ko so nastopili vsi štirje strelci njene ekipe, hote ali nehote kar preslišala.

Toda izkazalo se je, da je bil dan res super. Z zlato in srebrno medaljo, izjemno razburljivim koncem finala in morda s kančkom razočaranja za Frančka Gorazda Tirška, srebrnega v tej disciplini iz Londona 2012, ki je imel do zadnjega strela z zračno puško stoje v disciplini R4 v kategoriji SH2 v rokah zlato, nazadnje pa se je moral zadovoljiti s še enim srebrom.

Že predtekmovanje je nakazalo, v katero smer bo šla tekma. Tiršek ga je začel nekoliko bolj zadržano, toda po štirih serijah je bil že tik pod vrhom. Tam je bila od vsega začetka Pevčeva, tako da sta imela slovenska strelca zelo dobro izhodišče pred finalom, Pevčeva je bila prva, Tiršek drugi.

A vendarle je po novih pravilih finale zgodba zase. Osmerica, ki se prebije iz predtekmovanja, namreč začenja z ničle in slovenska predstavnika sta v finalu imela popolnoma enako izhodišče kot še šest tekmecev.

Najbolj mirno roko je imel Tiršek in po prvem delu in osmih strelih vodil. Pevčeva je bila tretja, med njima je bilo 0,6 kroga razlike. Sledilo je nadaljevanje na izpadanje, kjer se po dveh serijah vsakokrat poslovi najslabši. Za Slovenca ni bilo bojazni, da bi se jima to zgodilo. Tiršek je bil trdno na prvem mestu, njegova reprezentančna kolegica, a tudi tekmica, pa je vmes zdrsnila na četrto, a se je hitro vrnila.

Po 18 serijah strelov je odpadel še dobitnik bronaste medalje. Slovenca sta se takrat "znebila" Korejca Janghoja Leeja in če je bilo dva strela prej jasno, da ima Slovenija dve medalji, je bilo zdaj jasno, da bosta najžlahtnejšega leska. Eden od dvojice Tiršek - Pevec bo zlat, drugi srebrn.

Pred zadnjo serijo je Tiršek vodil za 0,3 kroga, potem pa ustrelil 10,4 in 10,1. Ta njegov zadnji strel je odločil slovenski interni boj za paraolimpijsko krono, saj je bila Veselka Pevec bolj natančna. Strela 10,3 in 10,7 sta pomenila, da je na koncu razlika šla v njeno korist, bila pa je minimalna - le 0,2 kroga.

"Nisem si niti v sanjah mislila, da se bo tako odvilo. Velikokrat sem ga lovila na treningih, saj velikokrat skupaj treniramo, premagala pa sem ga danes, ko je najbolj pomembno. S paraolimpijskim rekordom sem se uvrstila v finale. In evo - zlata. Ko sem vmes pogledala tablo z rezultati, sem se skušala zbrati. Uspelo mi je. Še zdaj ne vem, kako," je takoj po tekmi podoživljala finale Pevčeva.

"To je dokaz, da v športu sreča kroji rezultate. Jaz sem danes naredil vse prav, a me je sreča zapustila. Bilo je, kot je bilo. Če bi mi kdo pred tekmovanjem ponudil srebrno medaljo, bi podpisal, a zdaj ne morem biti zadovoljen. Puška se je sprožila v nepravem trenutku. Lahko si najboljši, a če nimaš sreče, ne zmagaš," pa je bil po srebru nekoliko razočaran Tiršek.

Strelci tako nadaljujejo zbiranje medalj na velikih tekmovanjih. Z vseh paraolimpijskih iger po letu 1996 so se domov vrnili z medaljami, tradicija se nadaljuje, že zdaj je bera dvakrat večja kot v Londonu 2012.

Za Tirška je to druga paraolimpijska medalja po Londonu 2012, za novinko na največjih tekmovanjih za športnike invalide Pevčevo pa je zlata medalja prva v karieri.

"Vsekakor vem, da so moji navijači neizmerno zadovoljni, nekateri pa tudi malo žalostni. Na tako nesrečen način izgubiti zlato medaljo ni ravno prijetno. Ampak dobro, osvojiti srebro je nekaj zelo dobrega in koristnega za slovenski šport in zgodovino slovenskega strelstva," je še dejal Tiršek.

"Izplačal se je ves trud, ki sem ga vložila. Tudi po osem ur sem sedela na strelišču. Ni in ni mi šlo, a nisem hotela razočarati na paraolimpijskih igrah," je nova prvakinja, 50-letna Veselka Pevec, ki se s tem športom aktivno ukvarja šele nekaj let, opisala pot do zlata. S trdim delom in treningi je hitro prišla na visoko raven, zdaj pa je delo trenerske ekipe (Poloni Sladič pomaga še Aleš Kosmač) potrdila na tekmi, ki je najbolj pomembna.

"Z možem sva se ločila. Začela sem s športom, da ne bi bila samo doma. Strelišče sem imela čez cesto in sem se odločila za strelstvo. Hvala tudi mojim sokrajanom, ki so mi pomagali, župan je kupil elektronsko tarčo. Brez nje ne bi bila zlata, res velika hvala. Po naravi sem pridna in vem, da ko nekaj 'zapnem', grem do konca. In ponavadi uspe," je o svojih športnih začetkih dejala strelka iz Vidma Dobrepolja.

Za nameček pa je slavila že kar v prvem nastopu na paraolimpijskih igrah, kar je verjetno tudi dosežek, ki ni uspel prav veliko športnikom.

"Smo delavni in disciplinirani. Veliko pri tem naredi naša trenerka, ki ima vse pod kontrolo. Mene to ne moti, velikokrat mi koristi, ker sem tudi sama podvržena redu in disciplini," je še dejala dobitnica zlata v Riu o naporih, ki jih je celotna ekipa vložila v projekt Rio 2016.